Po novem letu boljše bo ...
KOLUMNA DZZŽ NOVO MESTO
Leto je že skoraj naokoli, midve pa se sprašujeva, ali smo se letos uspeli kam premakniti? Lansko jesen smo slavili spremembo Zakona o zaščiti živali in pričakovali bi, da bomo letos naredili kakšne konkretne premike glede zaščite živali. A na žalost še vedno stopicljamo na istem mestu in na živalovarstveni sceni še vedno vlada kaos.
To že stokrat preluknjano barko drži nad vodo samo še volja posameznikov, ki vsak dan garajo tako ali drugače, da bi rešili, kar se pač rešiti da. In zato imamo po celi državi cel kup ljudi, ki samostojno rešujejo (predvsem) mačke. Nameščajo jih v lastnih stanovanjih, kjer običajno nimajo možnosti upoštevanja ustrezne higiene in karantene. Včasih se s kom povežejo, včasih prevzamejo skrb in stroške čisto sami, kar se na žalost pozna tudi na kvaliteti oskrbe in posledično prenosu bolezni. Nekateri se zavedajo slabosti takega dela, ampak ker so edino upanje za najdeno mačje bitje, nimajo dosti izbire. Mnogim se takšno površno reševanje sploh ne zdi sporno in verjamejo, da resnično delajo dobro. Midve sicer ne obsojava nikogar in sva hvaležni vsakomur, ki je pripravljen pomagati pomoči potrebnim, je pa to absolutno eden od argumentov, zakaj potrebujemo boljše sistemske rešitve na tem področju.
Na terenu smo se tudi letos srečevali z vse preveč ljudmi, ki hranijo več nesteriliziranih mačk. Zanje skrbijo, kakor vejo in znajo v dobri veri, da jim pomagajo – uboge lačne muce! Mine nekaj mesecev in uboga pritepena muca je iz zapuščene lope pripeljala novo peterico lačnih ustec, ki bodo v nekaj mesecih že imela svoje mladičke. Dolgoročno je to hranjenje samo poslabševanje situacije, saj bodo ob boljših pogojih legla bolj pogosta in bolj številčna. Roko na srce, mačke so konec koncev tudi prostoživeče, ne čisto domače živali, ki so sposobne nekaj hrane poiskati tudi same. Prva skrb naj bo vedno, kako jo spraviti čim prej do veterinarja, šele potem kako jo hraniti.
Tako kot je veliko hraniteljev na neurejenih lokacijah, ki mislijo, da delajo dobro, je še vedno preveč takih, ki izhajajo iz vrst prostovoljstva in mislijo, da imajo vedno prav. Da so nezmotljivi, ker se s tem ukvarjajo že leta. Žal temu ni tako, vedno moramo stremeti k temu, da bi vedeli in znali čim več. Da bi vsako stvar naredili kvalitetno, vse od sprejema živali, tekom namestitve (karantena, celostna veterinarska oskrba, primerna socializacija) pa do izbire posvojitelja. Tukaj ciljava tudi na veterinarje, ki zaradi zastarelih hipotez in neupoštevanja vseh okoliščin svetujejo kasnejšo sterilizacijo ali kastracijo (zgodaj opravljen poseg kot tak ni nujno težava, pač pa lahko v zaplete vodi neprimerna oskrba v času okrevanja ali že celo pred samim posegom, nestrokovno opravljen poseg itd.), kar vodi v številna nepotrebna legla.
Eden od glavnih problemov za pomanjkljivo oskrbo živali je gotovo njihova številčnost. Enostavno preveč jih je, da bi lahko vsem zagotovili optimalno oskrbo s trenutnimi kapacitetami. Ena rešitev je ustanovitev novih zavetišč oziroma širitev obstoječih, zagotovitev sredstev za njihovo delovanje, izobraževanje oskrbnikov, veterinarjev in prostovoljcev. Druga pa spodbujanje odgovornega skrbništva na vsakem koraku. V šolah, vrtcih, v medijih in seveda z jasno in ostro zakonodajo. Več kot očitno je veterinarskih inšpektorjev premalo, glede na to, kako počasi se razrešujejo prijave, ali pa so o svojih dolžnostih in pristojnostih premalo poučeni, nemotivirani za delo ali morda celo leni, glede na to, kako radi včasih spregledajo kakšne nepravilnosti. Po drugi strani jim sicer ne gre zameriti, saj se je po naši ohlapni zakonodaji včasih resnično težko orientirati in verjetno še težje po njej voditi postopke. Še takrat, ko se pokaže žarek upanja, da se bodo stvari zaostrile, pa naši vrli zakonodajalci pripravijo take spremembe zakona, ki so na prvo žogo všečne javnosti, v praksi pa se pokažejo njene pomanjkljivosti. Tako so se psi iz prekratkih verig preselili v premajhne bokse in prepolna zavetišča. Prepovejmo evtanazije zdravih živali v zavetiščih, juhej! Kaj pa potem? Na to smo opozarjali že lani pred sprejetjem zakona, vendar ni pomagalo. Zdaj so zavetišča, ki so že prej pokala po šivih, še bolj polna, tudi ali predvsem velikih, težko obvladljivih, nesocializiranih psov in starih, neposvojljivih mačk, ki nimajo tam nobene perspektive. Prej smo za te težave vedeli prostovoljci in seveda zavetiščarji, sedaj pa se nad velikim številom živali v zavetiščih čudijo tudi na ministrstvu. Dokler so zavetišča sama čarala denar za oskrbo, hrano in veterinarske stroške, se s tem ni ukvarjal nihče. Zdaj, ko bi morala tudi država po novem zakonu nekaj prispevati za dolgotrajno oskrbo (torej za živali, ki so v zavetišču več kot 4 mesece), so kar na enkrat zavetišča pod drobnogledom, kajti nikakor jim ne gre v račun, da jih je toliko in da se tako dolgo oddajajo!
Dokler bodo odgovorni tako slabo seznanjeni z realnim stanjem, je zelo optimistično pričakovati kakšne izboljšave, kar vse kaže na to, da so potrebne sistemske spremembe. Do takrat pa bo naše delo še najbolj podobno pometanju listja v vetru. Mentaliteta ljudi se spreminja (pre)počasi, še veliko let bo minilo, preden bo družba dovolj zrela, da bodo te stvari samoumevne. Na kakšno intelektualno revolucijo ne računava, bi pa lahko postavili temelje zanjo z ostro, nedvoumno in k dobrobiti živali naravnano zakonodajo. Točno določeni minimalni pogoji (ki naj bodo več kot le minimalni) za lastnike živali, obvezna celostna veterinarska oskrba, prepoved dvoriščne vzreje in stroge kazni za kršitelje. Jasni protokoli glede oskrbe nikogaršnjih živali (tako za občine in zavetišča sama), zastavljeni upoštevajoč pretekle izkušnje in prakso iz tujine. In kar je še najbolj pomembno, dejanska izvršitev teh zakonov v praksi.
Rešitve so. V domeni ljudi na višjih inštancah kot smo mi. Če bodo oni naredili korektno svoj teoretični del, bodo tudi v praksi rezultati. Do takrat pa moramo energijo usmerjati v združevanje vseh podobno mislečih in enotno delovanje. Po enakih standardih, ki naj bodo postavljeni izključno v dobrobit živali. Počasi zaključujeva še eno naporno leto v upanju, da bi se morda v naslednjem le zgodili kakšni tektonski premiki v pravo smer.
Vesna Plavec in Lina Debeljak
Fotografija: Dreamstime
Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.
Komentiraj
Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.