Končno sem odločila da vam se javim, zdaj daleč od Slovenije. Ne vem, če se me še spomnite, v Obalnem zavetišču ste me klicali Poli, zdaj me kličejo Joki in tukaj na slikci sem na dan odhoda iz zavetišča.

Pred skoraj štirimi leti sem prišla v vaše zavetišče in ste me rešili od ljudi, ki so bili slabi do mene, in tudi če sem bila pri vas samo en mesec ali nekaj več, sem vam za vedno hvaležna, da ste mi dali možnost, da spoznam moje največje prijatelje. Nataša in Marko so dobili moje srce takoj, ko sem jih videla in se vrgla pod njihove noge, in še zdaj ne vem, zakaj so jim prišle solze na oči v tem trenutku. Jaz sam bila tako srečna in sem upala, da bodo želeli prav mene. In tako je bilo. Kakšna sreča!!! Po enem mesecu z njimi sem bila povsem drugi pes.

Takrat se je začelo moje pravo življenje in počasi sem pozabila na strah pred metlo, ali vejo...  Naučila sem se, sicer zelo počasi, da ne bom ostala brez hrane, tudi če jem počasneje. Edina stvar, ki je še ne morem pozabiti je strah pred otroci, in upam, da mi ga bo prej ali slej uspelo odpraviti... Tudi zato, ker se mi zdi, da se dogaja nekaj čudnega zadnje čase... moja skrbnica je vedno debelejša... in moj instinkt pravi, da bo prišlo nekaj novega, še ne razumem kaj... Bom počakala in jo kontrolirala. :)

Da se vrnem na začetek... Na začetku mi nista bili všeč muci, ki sta mislili, da sta kraljici v stanovanju. Z Luno sem kmalu postala prijateljica, sedaj se podiva po vrtu. Jaz jo običajno lovim, ona pa izgine... in jaz jo iščem in iščem, nato mi Nataša pove, kje je. Na drevesu, vendar. Si misliš? In jaz? Jaz poskusim storiti enako, a ne zmorem... Morda, ko bom večja, mi bo uspelo... :-)

Tista druga mucka je malo čudna. Ne vem zakaj, ampak se boji vsega, tudi Nataše in Marka, ko hodita po hiši. Marko mi je povedal, da je Tina verjetno taka, ker so jo našli v kontejneru za odpadke, v eni škatli in ena dobra duša jo je pripeljala v Obalno zavetišče, kjer sam bila tudi jaz. Uboga mucka... kdo ve, kaj je preživela...

Od takrat so minila 3,5 leta in zdaj ne živim več v Sloveniji. Nekaj mesecev smo živeli v Stockholmu. Postala sem bolj "fina" gospa.  Kaj to pomeni? Pomeni, da lahko grem z liftom v stanovanje in mi ni treba več hoditi po stopnicah. Tudi, če želijo, da gremo peš, se ustavim pred liftom in ne grem nikamor. Tudi, ko dežuje, mi ni všeč in se grem samo na hitro polulat in nazaj. In če vztrajajo, da grem naprej, se pač ustavim in trmarim, običajno zmagam jaz! Sicer mi tukaj ni bilo preveč všeč, ker je veliko mesto in je veliko za hodit po asfaltu, je pa tudi nekaj parkov, kjer se pogosto sprehajamo. Veste koliko živalic je tukaj... zajčki povsod, tudi pred hišo in pa srne, da ne govorimo o žabicah v jezeru. No, zdaj smo odšli iz tega velikega mesta, ker tudi mojim ni bilo všeč tukaj in jaz sam prav srečna.

Potem smo bili tudi na počitnicah, v našem pravem domu in jaz sam spet lahko tekla z Luno in sem spet videla mojo prijateljco Agatho. Nataša pravi, da naslednjič ko pridemo na počitnice, pridemo tudi do Obalnega zavetišča vas pozdravit in prinesti malo hrane in drugega, kar rabijo moji prijatelji, ki še niso imeli toliko sreče kot jaz.

Hvala posebno vam! Vam, ki se trudite narediti za nas tisto, kar druge ni briga (in nas še maltretirajo), nam pomagate preživeti in ponudite možnost za novo življenje. Mi, uboge živalce, si želimo vedno več dobrih ljudi in vedno manj zavetišč, ker to bo pomenilo, da ni več zapuščenih živali, da ni več maltretiranih živali in da ljudje postajajo vedno boljši, z vedno več ljubezni do nas.

P.S. Upam, da boste razumeli vse kar tukaj piše, ker Nataša ni preveč pridna z slovenščino. Zdaj, ko je ne uporablja več, je še slabša.... ;-)