20.02.2023

Prevarana smrt

Ime mi je Oskar. Tako me kliče moja družina. Sem pravi mačkon, velik, prelep, od rojstva obsojen na smrt. In zakaj? V meni živita dve bolezni, aids ali Fiv in levkoza ali Felv. Zaradi njiju mlade muce usmrtijo, že takoj po pozitivnem testu na te nalezljive mačje bolezni. Levkoza je huda bolezen, ampak moja družina ji je napovedala vojno in trenutno že štiri leta prekrasno živim, razposajen, malo trapast. Za družbo imam Pipo in Bobi, ki se radi igrata z menoj. Obe sta cepljeni in zdravi, domači pazijo, da ne jemo in ne pijemo iz istih posodic. Meni vsak dan dajejo zdravila, konopljino smolo in kapljice, ker zdravi in povečuje apetit.

 

Kadar dežuje, postanem otožen in gledam skozi okno, kako dežne kaplje drsijo po steklu, veter nosi listje naokoli in mraz reže do kosti. Ležim v topli sobi, na okenski polici in spomin mi uide v neki drug kraj, v neki drugi čas.

 

Moj prvi spomin je bolečina. Bil sem še slep mladiček, ko se je pojavila. Čutil sem mamin jeziček, ki me je umival in negoval, toplo sestrino telesce, ki se je kobacalo poleg mene. Sesal sem okusno mamino mleko in se stiskal v prašnem kotu stare lope, kjer nama je mamica uredila dom. Lakota je bila naš spremljevalec. Včasih, ko ni mogla uloviti dovolj hrane, ji je primanjkovalo mleka in z Oli sva stradala. Čutil sem njeno žalost, in ko sva spregledala, tudi videl. Njene črne žalostne oči in dimast kožušček nama je pomenil ves svet. Večkrat na dan je odšla in prinesla ostanke hrane, ki so jo zavrgli ljudje. Počasi sva rasla, bil sem ves v ranah, velik trebušček, dolge noge, drobcena glavica in zelo lačen. Jedel sem vse, kar sem videl. Želel sem živeti, navadil sem se na bolečino, mislil sem, da je to normalno.

 

Mamica Lenčka mi je povedala svojo zgodbo. Živela je v veliki hiši, skupaj z s svojo mamico in sorojenci. Nekega dne je prišel moški, strpal mladičke v vrečo, jo zavezal in odložil v avto. Sredi gozda je ustavil, vrečo vrgel skozi okno in se odpeljal. Ostali so sami, s krempeljci in zobki so naredili luknjo, da so zlezli iz vreče. Nihče jih ni našel, umirali so od lakote, lisice so jih lovile, ostala je sama, pritavala je do lope, kjer si je našla dom. Kradla je hrano drugim mačkam in psom, jedla odpadke, vsi so jo podili, bila je vsiljivka, preganjena od svoje vrste in od ljudi. Kar naenkrat so jo začeli oblegati mačkoni, na silo so jo naskakovali in tudi grizli do bolečin. Začela je dobivati trebušček, okrogel in napet. Neke aprilske noči je skotila naju z Oli. Iskala je hrano, bila je zelo prehlajena, slabo se je počutila, skrb za mladičke ji je izsesala vse moči. Takrat se je opogumila. Hodila je od hiše do hiše in dali so ji jesti. Fantek jo je božal in ji govoril, da je lepa. Zvečer se je vrnila in s seboj pripeljala naju.

 

Razočaranje. Niso nas mogli obdržati, odhajali so na dopust. Takrat se je pripeljala živahna in prijazna gospa, brez kompliciranja nas je strpala v transporter in že smo potovali. Mamica Lenčka se je prestrašila, vendar jo je gospa ves čas ogovarjala in tolažila, jaz pa sem zaspal, ker je bilo toplo, trebušček je bil poln in zibanje v avtu me je spominjalo na nekaj varnega, prijetnega.

 

Prispeli smo v Veterinarsko kliniko, kjer so nas namestili v kletko. Bil sem na koncu svojih moči, toplo je bilo, bi kar spal.... Rekli so, da zame ni upanja, da umiram, negovali so me, izpirali rane, mi dajali zdravila, jaz pa sem sem želel samo spati. Smrt se je zamudila nekje drugje, zato še ni prišla pome, čeprav bi jo sprejel z odprtimi tačkami, rešen bolečine in trpljenja. V bolnici smo preživeli dva tedna.

 

Mamica Lenčka je kričala: »Dom, dobili smo pravi dom!« Prebudila me je in že sem bil spet v transporterju, ki je dišal po neki tuji mački. Znašel sem se v avtu in vame so gledala prijazne oči: »Kot netopir je, glej, mami, kakšen revček je!« Joj, kako sem se ustrašil, ker sem grd, me ne bodo marali! Gledal sem sestrico Oli, prelepo želvovinko in razmišljal, da sem si dom narobe predstavljal.

 

Vsi moji dvomi so se razblinili, ko smo prispeli. Če ste že slišali za brezpogojno ljubezen na prvi pogled, veste o čem govorim. Hiša, polna ljubezni. Vsak dan so naju z Oli tehtali, dajali so nama okusno, bogato hrano za male muce, medtem, ko je mamica Lenčka dobivala hrano za velike muce. Slišal sem, kako so se pogovarjali, da mora vsebovati čim več mesa, ker smo muce mesojedci. Okrepil sem se, zrasel, dobil lepo dlako, medtem ko je mamica hirala, zelo oslabela, umirala. Niso ji mogli več pomagati, odšla je. Jokali so z nama, naju objemali in govorili, da bodo vedno skrbeli za naju. Potem sva zbolela tudi midva. Oli je žal odšla k mamici, ostal sem sam.

 

Začeli so s terapijo. Dobivati sem začel konopljino smolo in kapljice. Počutil sem se bolje, bolečine so izginile. Postal sem lep, velik, zdrav in vesel. Dobil sem družbo. Družina je k sebi vzela še Bobi in Pipo, ki sta imeli giardio, velikokrat usodno bolezen, ki jo povzroča zajedavec. Bobi je driskala več tednov, bila na robu življenja, vendar je zaradi odlične oskrbe doma in v bolnici, preživela.

 

Moja družina se je odločila, da bo pomagala brezdomnim živalim. Večkrat sprejmejo živali v stiski, jih pozdravijo, kastrirajo in sterilizirajo ter jim poiščejo preverjen dom. Mačk je preveč. Na vsako rešeno jih je deset, ki nimajo doma. Ljudje velikokrat zavržejo živali, ker se jih naveličajo. Mačke, ki niso kastrirane in sterilizirane, lahko prenašajo usodne bolezni. Zato veterinarji okužene živali usmrtijo, ne bom rekel, da ne razumem teh dejanj, ampak moje življenje je polno, rad živim. Slišal sem, da poleg konoplje, ki jo dobivam jaz, obstajajo tudi druga, čisto nova in cenovno dostopna zdravila.

 

Tudi »levkozne« muce rade živimo. Rad bi vam povedal modrost, ki mi jo je zaupal moj stari kompanjon mačkon Bučko, ki je bil star 20 let in je imel aids: »Ni pomembno, kako dolgo živiš, ampak, da je tvoje življenje lepo«.

 

Hvala, ker ste mi omogočili, da sem se boril, in preživel. Lepo mi je.

Vaš Oskar

 

Vsebina: Zvonka Makovec

Društvo Reks in Mila

Fotografije: osebni arhiv 

 

 

 

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.