29.10.2020

Psi iz zavetišč ne potrebujejo rešenikov!



Verjamem, da se kar nekaj mojih prijateljev in znancev zdrzne, ko dandanes kdo reče, da je 'rešil psa iz zavetišča'. Zavetišča za živali so do določene mere nekaj desetletij nazaj verjetno res bila žalosten, mračen kraj, kjer so živali pretežno čakale ali na nov dom ali na smrt, ampak temu že dolgo ni več tako. Seveda se še danes verjetno kje najdejo izjeme, ampak vedeti moramo, da velika večina zavetišč svojim živalskim oskrbovancem nudi lepo, dostojno in varno življenje. Na zavetišča moramo nehati gledati kot na hiralnice, kjer živali le nemočno odštevajo dneve do svojega konca, ter nanje začeti gledati kot na to, kar so – centri za oskrbo, nego in socialno rehabilitacijo živali.

 

V zavetišču imajo redno hrano, veterinarsko oskrbo, svoj prostor, družbo, tako pasjo kot človeško, ukvarjanje in sprehode ter prosto gibanje v izpustih. Seveda ni enako, kot če bi pes imel 'svojega človeka' ter živel kot polnopravni družinski član, ki zvečer zaspi pred TV-jem, medtem ko ga njegov skrbnik ljubeče čohlja. Ampak v osnovi zavetiškim psom ni prav nič hudega. Zanje je lepo poskrbljeno in v okviru zmožnosti posameznega zavetišča se z njimi individualno ukvarjajo, jih učijo novih veščin in sodelovanja s človekom, se z njimi igrajo in tudi zgolj družijo, da jim popestrijo vsakdan ter jim pomagajo razviti se v stabilne, prijetne spremljevalce. Večina psov se s tako rutino, ko dobro poskrbimo za njihove potrebe, dobro počuti in ne sanjari o tem, kako lepo bi bilo imeti svoj kavč in svojega človeka. Če in ko pa pride do tega, pa se seveda z veseljem prilagodijo na nov vsakdanjik.  

 

Osnovna naloga zavetišč je sprejeti, oskrbeti in oddati živali v skladu z zakonodajo, vendar velika večina naših zavetišč svojim varovancem nudi še dosti več, velikokrat s pomočjo manjšega, a neprecenljivega števila ustaljenih prostovoljcev. Osebje že v času, ko je pes v karanteni, nekoliko spozna psa, njegov značaj in oceni, za kakšne potencialne posvojitelje bi bil primeren in čemu se morajo v času bivanja v zavetišču bolj posvetiti. Pes dobi ustrezno prehrano glede na svojo starost, velikost, telesno kondicijo in zdravstveno stanje. Oskrbniki in prostovoljci še naprej spoznavajo njegove lastnosti, obnašanje do drugih živali, razvijajo njegov odnos s človekom in ga čim bolje pripravljajo za odhod v nov dom. Tako lahko zainteresirani posvojitelj dobi kar se da natančne informacije o psu, ki ga zanima, ter napotke o delu z njim.

 

Večina zavetišč tudi temeljito preveri, v kakšnih pogojih bi pri potencialnih posvojiteljih pes živel ter kaj si od psa pravzaprav obetajo in želijo. V kolikor se pes, ki so si ga ogledali, ne ujema z njihovo predstavo o življenju s psom, zavetišče predlaga drugega, ustreznejšega psa. Če potencialni posvojitelj ne izpolnjuje pogojev, določenih za primerno oskrbo psa, mu psa ne oddajo! Nekateri kandidati za posvojitelje ta priporočila, pogoje ali celo odklonitev zavetišča sprejmejo pozitivno, nekaterim pa se zdi vse to povsem odveč in ne razumejo, da se to dela z namenom odgovornega posvajanja, iskanja ustreznih parov in dolgoročnega zadovoljstva tako psa kot njegovega potencialnega človeškega para. Lepo bi bilo živeti v svetu, kjer zavetišča za živali niti ne bi bila potrebna, ampak realnost je, da psi v zavetiščih ne životarijo in se ne mučijo, tam so pa, v veliki večini primerov, pristali zaradi neodgovornih lastnikov. Praznjenje zavetišč in nepremišljeno posvajanje le za to, da se živali 'reši' od tam,  bi bilo popoln nesmisel in skrajno neodgovorno ter nima nobene zveze z odgovornim skrbništvom in dobrobitjo živali.  

 

Pes gre iz zavetišča kastriran, cepljen proti kužnim boleznim in steklini, mikročipiran, z odpravljenimi notranjimi in zunanjimi paraziti ter v vsaj določeni meri pripravljen na življenje družinskega psa ter z napotki o ravnanju z njim ter potrebni oskrbi. Posvojitelj in zavetišče skleneta pogodbo, ki omogoča kontrolo zavetišča nad oskrbo psa pri posvojitelju ter odvzem, v kolikor posvojitelj s psom ne bi ravnal odgovorno. Do odhoda v nov dom pa pes živi v v zavetišču z vsem, kar potrebuje, vključno z vso potrebno veterinarsko oskrbo, morebitnim zdravljenjem, nego, ukvarjanjem ... Včasih nekaj tednov,  včasih pa mesece in leta. Zato lahko naslednjič, ko se bo kdo pohvalil, da namerava 'rešiti psa iz zavetišča', to osebo prijazno poučite, da psi iz zavetišč ne potrebujejo rešenikov. Potrebujejo odgovorne, ljubeče skrbnike, pri katerih jim bo še bolje kot v zavetišču

Urška Medvedšek

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.