Psi rešujejo človeška življenja tudi v snegu. Danes jim rečemo lavinski psi, ki so posebej šolani za iskanje ljudi, zasutih v plazovih.

Najbolj znan je seveda bernardinec Barry, ki bi letos imel 215. rojstni dan. Iz visokogorja s prelazom sv. Bernarda izhaja tudi ime Barry. Menihi so pse vzrejali kot reševalne že v 16. stoletju. Imenovali so jih Bärryhüng – medvedji pes. Iz tega je nastala okrajšava Barry. Na nagrobniku bernardincu Barryju v Parizu piše: "Rešil je štirideset ljudi, enainštirideseti pa ga je ubil." To naj bi bil francoski grenadir Napoleonove armade, ki je mislil, da je Barry volk.

Zadnja rešitev na prelazu sv. Bernarda se je zgodila leta 1930, ko so se menihi nekega zimskega dne s svojimi psi kot ponavadi odpravili na sprehod. Psi so se upirali, lajali in niso hoteli zapustiti samostana. Menihi so odnehali in ostali doma. In čez četrt ure je njihovo sprehajalno pot zasul velikanski plaz.

Lavinske pse so v bavarskih gorah začeli uporabljati okoli leta 1950, veliko lavinskih psov pa tudi imajo Avstrijci in Švicarji (vsako zimo pripravijo tečaje za do sto ekip). Tudi v Sloveniji je podobno, čeprav ne tako množično kot v Švici.

Velika ura nemškega ovčarja Ajaxa je napočila leta 1954, ko je trinajst šolarjev z učiteljem je zajel snežni metež. Vsi so umrli zaradi zadušitve in podhladitve. Dvesto orožnikov je iskalo otroke in njihovega učitelja. Potem je nastopil Ajax. Z osupljivo natančnostjo je našel bivak zasutih. Nekaj ur kasneje je našel tudi večino mrtvih. Potem je Ajax približno 200 metrov stran našel še enega zasutega pohodnika, nazadnje pa še tri zasute šolarje. Zatem je Ajax omahnil v sneg. Zasute je iskal dva dneva, tace je imel od grebenja po zamrzlem snegu vse krvave. Ajaxa so v dolino odnesli na nosilih. Počasi si je opomogel in spet delal kot lavinski pes.

Zahodnonemški kancler Konrad Adenauer se je brzojavno zahvalil svojemu avstrijskemu kolegu (šolarji in učitelji, ki so doživeli snežni metež v avstrijskih gorah, so bili namreč iz Nemčije) in pohvalil vztrajnost reševalcev, še zlasti Ajaxa, za katerega so mediji poročali, da je premagal belo smrt.

V švicarskem zimsko-športnem središču Cervidia stoji tabla s posvetilom psu, ki je bil sicer navaden mešanec. Pes Bleek je imel nenavadno sposobnost, da je zanesljivo začutil bližajočo lavinsko nevarnost. Tako je ljudi na nevarnost opozoril že več minut pred sproženjem plazu. Bleek se ni nikoli zmotil. Kadar so gorski vodniki zaslišali njegovo značilno tuljenje in zavijanje, so vedeli, da bodo kmalu imeli delo z reševanjem zasutih pohodnikov. Nekako je tudi začutil, kje je plaz pokopal ljudi. Tulil je svojo “pesem smrti” tako dolgo, dokler reševalci niso našli ponesrečencev.

V mestu Nome na Aljaski stoji spomenik vlečnemu psu Howkieju. Zlatokop George Manson je bil jeseni 1910 s svojo pasjo vprego na poti ob Yukonovem pritoku. Vodilni pes je bil Howkie. Manson je našel veliko zlata in je delal naprej, dokler ga ni presenetil hud snežni metež. Hitro se je obrnil proti jugu. Tretjo noč so vsi psi razen Howkieja obležali povsem izčrpani in ponoreli od lakote. Začeli so se pretepati in večina živali je podlegla ranam. Na saneh je ležala ranjena psica, sani pa je vlekel le še Howkie.

Končno je snežni vihar ponehal in posijalo je sonce. Manson je videl, da je Howkie na koncu z močmi. Ko sta končno prišla v Nome, je pes povesil glavo in je ni več dvignil. Izgubil je orientacijo in stekel proti skupini ljudi. Tedaj je Manson spoznal, da je pes v dveh dneh bleščečega sonca in snega oslepel. Veterinar je to potrdil.

Slepi pes je prišle v dobre roke, z njim tudi ranjena psica Jeanette. Čez čas sta se sparila in vsi mladiči so postali dobri vlečni psi. Ko so se s poti vračali v Nome, so veselo lajajoč tekli mimo podstavka spomenika s šestimi črkami: Howkie.

Tudi v newyorškem Centralnem parku stoji spomenik psu, sibirskemu haskiju Baltu. Njegova usoda je skupaj z drugimi člani vlečne skupine povezana z Nomejem. Leta 1925 je izbruhnila epidemija davice. Edini zdravnik je imel le malo seruma zoper to bolezen. Pomoč je bila nujna. In ker tedaj še ni bilo letalskega prometa, še zlasti ne na Aljaski, so morali zdravilo dobiti iz Anchoragea, mesta, ki je bilo 1720 kilometrov daleč.

In začela se je misija nemogoče; vprega 16 psov je oddrvela proti severu. Vreme je bilo neprijazno, divjali so snežni viharji. Psi so se komaj prebijali naprej. Ljudje v Nomeju so čakali pet dni, razmere so postajale vse bolj obupne.

Psi so drveli pri minus 53 stopinjah Celzija, vodilni pes Balto kljub vetru ni izgubil orientacije. Končno je vprega z zdravili prišla v Nome. Še zadnji hip, da je zdravnik lahko preprečil uničujočo epidemijo. Zgodba o Baltu se je razširila po vsej severni Ameriki in na pobudo mnogih so v Centralnem parku postavili spomenik Baltu.

Ljudje, ki so se lepega poletnega dne v kanadskem Torontu sprehajali, niso slutili nevarnosti. Nek duševni bolnik si je nabavil dve puški in sklenil narediti samomor. Toda s sabo je hotel v smrt vzeti še nekaj sprehajalcev. Iskal je najprimernejšo zasedo za svojo bolno nakano. Tedaj pa je k njemu pritekel pes, ki je prej vohljal v grmovju. Mahal je z repom, se z glavo podrgnil ob neznančev plašč in mu polizal roko. Možak se je sklonil in psa pobožal po glavi, planil v jok in izpustil obe puški na tla. Ko ga je kasneje prijela policija, je povedal, da ga je ganilo, ker je k njemu pritekel pes in ga obravnaval kot vsakega normalnega človeka. Tako je spoznal, da so na Zemlji še prijazna bitja, ki imajo razumevanje tudi zanj. Po tem dogodku so še dolgo iskali psa, ki je nevede rešil nekaj človeških življenj, ker je toplota njegovega srca omehčala tudi obupanca.

Američan Frank Talbert iz kalifornijskega kraja Brekonridge je prepričan, da mu je življenje rešil sel iz onstranstva v podobi sosedovega irskega setra. Sredi nočne nevihte je pred Frankovimi vrati začel cviliti pes. Možak je odprl vhodna vrata in zagledal sosedovega setra. Pes se je oddaljeval k cesti, kjer je bil parkiran Frankov avto. Frank, še ves omotičen od spanja, je sledil psu, toda kmalu je postal povsem buden: za njegovim hrbtom je v njegov bungalov udarila strela in ga močno poškodovala, pes pa je izginil. Ko je Frank v dveh dneh za silo popravil svoje bivališče, je stopil k sosedu, da bi se mu zahvalil za pomoč njegovega psa. Ko je povedal, zakaj je prišel, je sosed bruhnil v jok: "Moji Clarissi se ne morete zahvaliti, ker je pred mesecem dni poginila."

Bila je zima, ko se je desetletni John Carlisles iz Cassvilla v ameriški zvezni državi Misouri izgubil v gozdovih v bližini svojega rojstnega kraja. Fant je bil duševno prizadet in njegova družina je bila zelo zaskrbljena. Toda po treh dnevih so si lahko oddahnili. Neki jezdec je slišal vztrajno lajanje psa, ki je na robu potoka našel Johna. Pogled je bil osupljiv: na dečkovem telesu sta ležala dva psa in ga grela, saj je bilo minus 16 stopinj Celzija. Johna so napol zmrznjenega prepeljali na kliniko. Oba psa sta bila klateška, brez gospodarja, toda prizadetemu dečku sta rešila življenje. Johnovi starši so ju še nekaj časa iskali, da bi jima ponudili svoj dom, a brez uspeha.

"Kupi si mladega psa in kupil si boš trajno zvestobo," je zapisal avtor Knjige o džungli in Nobelov nagrajenec Rudyard Küpling. Tudi Nobelovec Konrad Lorenz, utemeljitelj etologije je bil enakega mnenja. Arthur Schopnehauer pa je bil prepričan: “Pes je po pravici simbol zvestobe.” Ko je Albrecht Dürer ustvarjal sliko Vitez in dama, jima je dodal dve živali: leva, ki je pomenil moč, pes pri daminih nogah pa zvestobo.

Že v antiki so poročali o pasji zvestobi. Pes je središče številnih legend, ki imajo večinoma resnično jedro. Ko je vodja Argonavtov Jazon umrl, njegov pes ni več jedel in je nazadnje poginil.

Zanimiv je primer iz leta 28 v Rimu. Titiusa Sabiniusa so zaradi dokazanega umora obsodili na smrt in po veljavnem pravu tudi njegove sužnje. Eden od sužnjev je imel psa, ki je pred zaporom čakal na svojega gospodarja. Tega so po tedanjem običaju mrtvega vrgli najprej na cesto, potem pa v Tibero. Pes je cvilil, v gobcu nosil kos mesa in zaplaval h gospodarju ter ga skušal obdržati na gladini. Prizor zvestobe do groba je občudovalo veliko Rimljanov.

Avtor: France Stele
Foto: Wikipedia