24. novembra 2004 so v Park Laneu, centralnem delu Londona, slovesno odkrili spomenik posvečen živalim, ki so sodelovale v vojaških operacijah britanskih in zavezniških enot. Ne gre niti ne za prvi, niti zadnji primer poskusa dušenja skeleče človeške vesti in hkrati opomina, saj so živali tudi danes prepogost nosilec vojaških uniform. Spomenik slavi vrsto živali uporabljenih v najrazličnejše vojne namene. Od mogočnih slonov, preko milijonov uporabljenih konj, trpežnih in trmastih mul, inteligentnih in zvestih psov ter golobov, vse do najmanjših kresničk. Ljudje smo si vzeli pravico, da smo živali uporabili v naših vojnah. Drznili smo si celo to, da smo jih po opravljenih nalogah zavrgli, pomorili in pozabili.

Pogosto ostajajo neme priče njihove prisotnosti zgolj fotografije, ilustracije, redki časopisni članki in spomini vojakov. Na tisoče zgodovinskih del prve svetovne vojne podrobno obravnava takšna in drugačna dejanja vojakov ter druge vojaške, gospodarske, socialne in kulturne vidike prve svetovne vojne. Do neke mere je to tudi prav. Vendarle pa je malce presenetljivo spoznanje, da se ljudje veliko bolj navdušujejo nad tehničnimi iznajdbami prve svetovne vojne, medtem ko je trud milijonov mobiliziranih živali prezrt.

Živali ne morejo pisati, ne morejo fotografirati in ne morejo spregovoriti o svojih spominih, strahovih in veselju, ki so ga morebiti občutile. Najmanj kar lahko storimo je to, da osvetlimo njihovo vlogo in jih v prihodnje pustimo tam, kjer bi moralo biti že od vsega začetka: na zelenih pašnikih, hišnih vrtovih in toplih domovih pod svobodnim soncem.

Prva svetovna vojna je po svoji množičnosti in raznovrstnosti uporabe živali v vojne namene, prekosila vse dotedanje oborožene spopade. Če so bili konji najštevilčnejši, so bili psi uporabljeni najbolj raznovrstno. Tako so reševali ranjene vojake, prenašali sporočila, patruljirali, varovali objekte in vojake v jarkih itd.

V Vojni enciklopediji (Pas 1973) najdemo naslednje številke. Nemčija je ob koncu vojne razpolagala z okoli 40.000 psmi: v večini je šlo za sanitetne pse, pse kurirje in stražarje. Ceni se, da so sanitetni psi rešili okoli 20.000 nemških ranjencev. V francoski armadi so bili uporabljeni sanitetni, stražarski in patruljni psi. Francozi naj bi uporabili okoli 13.000 sanitetnih psov, od katerih jih je bilo 3.000 ubitih na bojišču, rešili pa naj bi okoli 8.000 francoskih vojakov. Tudi ostale vojskujoče države naj bi uporabljale pse za izvrševanje različnih vojnih nalog.

Avstroogrski vlečni psi na tirolski fronti. (Vir: Fotografija iz zasebne zbirke dr. Walterja Lukana.)

Naloge in urjenje psov

Pse so v vojni uporabljali v zelo raznovrstne namene. Delovali so neposredno na bojiščih, kakor tudi v zaledju. V nobenih prejšnjih vojnah človek še ni prepoznal tako velikega in raznovrstnega potenciala, ki so ga ta inteligentna bitja sposobna. V prvi svetovni vojni pa so spoznali, da lahko njihov odličen vonj, sluh in vid, v razmerah jarkovnega bojevanja s pridom izkoriščajo. Ta vojna se je bojevala drugače kot prej. Vojaki so preživljali večino časa v jarkih na frontni črti, ki se dolgo ni premaknila. Med nasprotnikoma je bilo območje nikogaršnje zemlje izpostavljeno nenehnemu obstreljevanju.

Italijanski tovorni psi v visokogorju prinašajo vojakom hrano in ostale potrebščine. (Vir: Fotografija v Bucciol 2003: 50.)

Psi so lahko na tem območju s svojo hitrostjo in nizkim profilom izvajali naloge, ki bi jih ljudje veliko težje. S svojim vohom in sluhom so bili kos marsikateri nalogi. Verjetno najbolj razširjena oblika uporabe psov je bila oblika sanitetnih psov. Naučeni so bili, da poiščejo ranjene vojake in do njih pripeljejo medicinsko osebje. Čuvaji so dajali svojim gospodarjem znak, da se približuje nasprotnik in na tak način omogočili vojakom, da se pripravijo. Po drugi strani pa so preprečili, da bi se nasprotni vojaki približali na razdaljo s katere bi lahko vrgli ročne granate. Druge naloge za katere so bili psi uporabni so: kurirske naloge, varovanje objektov in ujetnikov, izvidovanje, patruliranje, polaganje telefonskih kablov, kot vlečne in tovorne živali za nošenje najrazličnejšega vojnega materiala, streliva, vode, hrane, cigaret in celo kot lovci na podgane.

Sanitetni pes z laježem opozarja na najdbo ranjenega vojaka. (Vir: Reprodukcijska

razglednica (založba Gustav Braun, Dunaj 1916) iz zasebne zbirke dr. Walterja Lukana.)

Urjenje psov je bilo v grobem v vseh vojskah podobno. Prva selekcija se je začela ob navajanju psov na bojne razmere. Tri minute pred hranjenjem so bili psi izpostavljeni eksplozijam in streljanju. Na začetku se psi niso upali niti pokukati iz svojih hišic, postopoma pa so ta strah prešli. Nekateri so že v tej fazi odpovedali. Tisti, ki so se tega navadili, pa so prešli na naslednjo stopnjo. Od tu naprej je bil način urjenja odvisen od naloge, ki jo bo vojni pes opravljal. Kot ključno orodje urjenja se navaja primerno nagrajevanje in izogibanje neprimernemu kaznovanju. Pri urjenju je bilo pomembno predvsem to, da vodniki niso bili preveč ljubeznivi s svojimi varovanci, saj so lahko velik problem predstavljali vojaki na fronti, ki bi razvajenega psa zlahka odvrnili od dane naloge. Psi so izvajali naloge s praznimi želodci, saj so bili tako bolj pozorni. Optimalni čas delovanja naj bi bil 12 ur, po tem je bil pes preutrujen in lačen.

Nemški sanitetni psi. (Vir: http://www.greatwardifferent.com/Great_War/Animals_at_War/Dogs at war.htm)

Verjetno najštevilčnejši, kot navedeno, so bili sanitetni psi. Med prvo svetovno vojno je imela vsaka država svojo institucijo Rdečega križa in je, z izjemo ZDA, uspešno uporabljala sanitetne pse pri nudenju nege in iskanju ranjencev. Psi so pod okriljem noči, med ali po bitki, s pomočjo svojega vonja na nikogaršnji zemlji iskali ranjence. Izurjeni so bili poiskati samo ranjene vojake in ne tudi mrtvih. Okrog vratu ali v torbah položenih preko hrbta so nosili zdravila, vodo in majhno kantico žganja. Ranjen vojak si je lahko s temi sredstvi začasno pomagal, seveda če je bil pri zavesti, pes pa se je vrnil po pomoč.  Če je bil ranjenec nezavesten se je pes enostavno vrnil nazaj in opozoril svojega gospodarja. Kot znak da je našel ranjenca je s seboj prinesel predmet, kapo ali čelado, če pa tega ni našel, je s telesa ponesrečenega vojaka odtrgal kakšen kos uniforme.

Nemška vojska je uporabljala drugo metodo. V primeru da je pes našel ranjenca, se je ta vrnil s kratkim povodcem v gobcu, v nasprotnem primeru je ta prosto visel z ovratnice. Sanitetni psi so sprva opozarjali na najdbo ranjencev z lajanjem, kasneje pa so uporabili druge metode, saj je njihov lajež privabljal strele. Število rešenih vojakov s pomočjo sanitetnih psov je težko oceniti, vsekakor gre v tisoče. Verjetno pa ne bomo nikoli izvedeli, koliko vojakom so bile pasje oči pred smrtjo zadnja tolažba.

Za kako uporabne so se lahko izkazali sanitetni psi nam povesta naslednja primera. Nemški sanitetni pes po imenu Prusco naj bi v eni sami bitki našel več kot 100 ranjenih vojakov. Spet drug francoski pes Rdečega križa po imenu Captain, pa naj bi v enem dnevu našel 30 ranjenih vojakov. Tudi v slovenskem časopisju najdemo poročilo, ki govori o uporabnosti sanitetnih psov (Vojni psi, 1916):

"V sedanji vojni so se psi v sanitetni službi na bojnem polju prav izvrstno obnesli. Nemško vojno ministrstvo je zato postavilo v službo še 1400 izučenih psov s posebnimi vodniki. Neki vnosnik poroča: ’Ob 7. zvečer smo odrinili na bojišče, kjer so nas naši ranjeni tovariši težko in hrepeneče pričakovali. Izvedeli smo, da je bil sovražnik za 3 do 4 km vržen nazaj. Bila je temna, neprijazna noč, gosta megla nad gozdom in poljem: čez cesto so ležala drevesca in v gozdu je ležalo drevje vse navzkriž; od strani smo dobivali sovražni ogenj. Sedaj pa naprej, da prinesemo pomoč našim ubogim tovarišem. ‘Išči!’ In že so psi planili naprej, mi pa kolikor mogoče hitro za njimi, da bi živali ne lajale predolgo, kajti sovražne postojanke so bile blizu. Ni trajalo dolgo, ko smo zaslišali lajanje. Hiteli smo v ono smer in kmalu nam priteko nasproti naši psi. Šli smo z njimi naprej in kmalu našli ranjenca, ki je ječal in se hvaležno oziral na psa in na nas. ‘Pomagaj, tovariš! Žejen sem !’ Poživili smo reveža s kavo in poklicali nosače, da so ga odnesli. Komaj smo odpravili tega, se je že zopet oglasilo lajanje. In tako je šlo naprej vso noč. S pomočjo psov smo rešili to noč 14 ranjencev, ki bi jih drugače saniteta nikdar ne bi našla in bi bili ostali prepuščeni strašni usodi počasne smrti v popolni zapuščenosti."

V vojnih razmerah, ko ni bilo telegrafskih povezav ali ko ni bilo možno uporabljati golobov, so se lahko v namen prenašanja sporočil uporabili psi kurirji. Čeprav je po zaslugi sanitetnih psov preživelo nemajhno število ranjenih vojakov, pa so verjetno posredno več življenj rešili kurirski psi. Večino prve svetovne vojne, zlasti na zahodni fronti, je zaznamovalo pozicijsko bojevanje. Komunikacija, telefonska, telegrafska ali s tekači je bila vitalnega pomena za štabe v zaledju. Ko so primarne komunikacijske linije odpovedale, je lahko nastalo zagato rešil le pes. Sporočila je kurirski pes prenašal v posebnem kovinskem tulcu nameščenim na ovratnici. Poleg sporočil pa so lahko prenašali v posebnih prilagojenih košaricah, po dva goloba. Kako učinkoviti so lahko bili pove naslednji primer.

V neki bitki pri Verdunu leta 1916 je umrlo 17 tekačev, medtem ko so poskušali prenesti sporočilo. En sam pes je lahko to opravil 7-krat preden so ga pokončali streli. Sovražniki sicer običajno niso poskušali ubiti kurirskih psov, temveč jih zajeti, prestreči sporočila in jih uporabljati v svoji službi. Psi kurirji so sporočila prenašali 3- do 5-krat hitreje kot tekač, predstavljali so manjšo tarčo, poleg tega pa so bili lahko uporabljeni v vseh vremenskih razmerah. Pes je lahko prenašal sporočila med dvema skupinama v zaledju in na fronti, npr. med artilerijo in pehoto ter obratno, med štabom in enotami na fronti, med patruljami in enoto itn. Patrulje so ga lahko vzele s seboj in ga poslale s sporočilom nazaj v zaledje, ta pa se je lahko k njim vrnil z novim sporočilom, čeprav je patrulja medtem že zamenjala svoje položaje. S svojim odličnim vohom je lahko poiskal izgubljene enote in jih vrnil na pravo pot. Izjemno zvestobo so dokazovali marsikateri psi, ki so kljub ranam in zastrupitvam poskušali opraviti svoje delo do konca in večkrat tudi uspeli.

Urjenje za kurirske naloge je bilo zahtevno in dolgotrajno. Psi so bili naučeni, da gredo od enega do drugega vodnika, sprva po imenu, nato po pisku in nazadnje le po majhni gesti. Razdalje so postopoma povečevali, postavljali ovire in ponazarjali bojne okoliščine. Za takšno delo je bilo potrebno veliko potrpežljivosti in ugotovljeno je bilo, da se je najboljše rezultate dosegalo s poudarjanjem nagrajevanja in ne s kaznovanjem. Psi so bili naučeni prepoznavati le po dva vodnika. Drugim ljudem je bilo strogo prepovedano pse hraniti ali razvajati. Šele ko je pes doumel, da mora slediti le dvema vodnikoma, je bil primeren za prave bojne naloge.

Kurirski pes s pritrjenim kovinskim tulcem za prenašanje sporočil. (Vir: Fotografija v Gardiner 2006: 88.)

Verjetno najslavnejši kurirski pes prve svetovne vojne je bil francoski mešanec Satan, kateremu gre v veliki meri zahvala za rešitev t. i. "izgubljenega bataljona". Satan je izvedel svojo nalogo leta 1916 med boji pri Verdunu. Francoske enote so 16-krat osvojile in izgubile majhni, vendar strateško izjemno pomemben plato Thiaumont. Tokrat so jih Nemci uspeli obiti, začelo jim je primanjkovati streliva, telegrafske povezave so bile pretrgane in na voljo ni bilo več nobenega goloba. Nemci so neusmiljeno streljali s topništvom z bližnjega hriba in nihče v štabu ni uvidel resnosti položaja. Vojaki so umirali s pogubno hitrostjo, hkrati pa so se zavedali da bi se lahko izvlekli, če bi jim uspelo zaustaviti nemško topništvo, vendar tega niso mogli sporočiti. Vsi tekači so bili ubiti, njihov kurirski pes Satan pa je bil v štabu v Verdunu.

Končno so v štabu uvideli resnost položaja in poslali Satana. Njegov vodnik Duval, dobro znan vodnik iz vojne šole Sartory, se je nahajal v Thiaumontu. Bataljonu se je pridružil z dvema psoma, s Satanom in Ripom, slednji je bil ubit že prej. Satana so opremili z dvema goloboma, plinsko masko in ga poslali v Thiamont. Na poti je bil ranjen, eden izmed golobov, ki se je uspel vrniti, pa je prenesel pomembno sporočilo o položaju nemškega topništva. Bataljon je bil kmalu rešen, Satan si je opomogel in se kot heroj upokojil.

Stoletja so bili psi uporabljeni kot vlečne živali. Verjetno največji uporabniki pasjih vpreg že v civilne namene so bili Belgijci. Belgijske vprege so bile običajno transportno sredstvo kmetov za svoje pridelke, kadar so jih peljali na trg. Psi so bili v Belgiji zelo dobro obravnavani, celo zakonsko zaščiteni. Ena izmed zakonskih uredb je določala, da so bili transportni vozički nastavljeni tako, da je večina teže počivala na sredini osi in ne na pasjih plečih. Primerno rejen in opremljen belgijski vprežni pes je lahko vlekel tovor težak do 230 kilogramov, v paru torej blizu pol tone težak tovor. Ob izbruhu vojne je imelo le nekaj strojničnih čet po štiri vlečne pse, ob mobilizaciji pa so jih za vojne potrebe zasegli. Njihovo delo je bila vleka strojnic na dveh kolesih, streliva ali vozov z vodo. Ker so bili psi običajno že vajeni uzde, vpeljava v vojne namene ni bila težka.

Dober pasji vid, sluh in vonj je prišel prav v namene varovanja vojakov, objektov in ujetnikov ter patruljiranja. Čuvaj v jarkih je bil naučen, da ostane v jarku ali v manjših "stražarnicah" na robu jarka, zunaj jarka ali malo pred jarkom. Tam je pripet na povodec čakal in opozarjal na prisotnost sovražnika. Znake je dajal z renčanjem, s tem da je otrpnil ali kakšnim drugim znakom, ne pa tudi z lajanjem. Slednje je predstavljalo pri učenju največjo težavo, vendar se je dalo tudi to z veliko potrpežljivostjo odpraviti. Pse s podobnimi značilnostmi kot čuvaji, se je uporabljalo v patruljne namene. Patruljni pes je spremljal vodnika pri izvajanju izvidniških nalog in mu pomagal iskati sovražnikove položaje, čuvaje ali majhne skupine vojakov. Patruljne pse se je lahko pošiljalo nazaj s sporočilom pripetim na njegovi ovratnici. Ko so sporočilo odstranili in prebrali, se je lahko ponovno pritrdilo novo sporočilo in se ga poslalo nazaj k vodniku ali skupini, čeprav so ti spremenili svoj položaj. To je bila  ena izmed težjih nalog, tako da so tako delo lahko opravljali le najboljši psi.

Francoska stražarja opazujeta bojišče.

(Vir: http://www.greatwardifferent.com/Great_War/Animals_at_War/Dogs at war.htm)

Številke o poginulih psih so tako nezanesljive, kakor številke o uporabljenih psih. Dokaj zanesljiv podatek navajata Alexander Hönel in Katrin Tschachler ko pravita, da jih je samo v francoski vojski poginilo 5.000. Enzyklopädie Erster Weltkrieg pa navaja, da so Nemci izgubili okrog 20.000 vojnih psov, Francozi pa od 15.000 malo več kot 5.300. Vendar naj si bodo številke previsoke ali prenizke, povsem nerazumljivo je zopet to, kar se je zgodilo s psmi, ki so preživeli prvo svetovno vojno. Tudi tu je po koncu vojne odločal ekonomski dejavnik. Tako se je večina smrti v pasjih vrstah pripetila šele po koncu vojne. Francija je demobilizirala in usmrtila 15.000 psov, nič drugače se ni godilo v vojskah Velike Britanije, Nemčije, Italije, Rusije in drugod.

Maskote in ljubljenčki

Malo manj opazno, vsekakor pa dobrodejno vlogo so odigrale številne živali, ki so v tej vojni služile kot maskote celih regimentov ali pa kot ljubljenčki vojakov. Maskota naj bi celotnemu regimentu prinašala srečo, bila vir navdiha ali pa naj bi predstavljala določene značilnosti regimenta. Živali maskote so dobile svoj čin, številko in če so se izkazale celo medaljo. Za njihovo skrb in prehrano so morali poskrbeti regimenti sami.

Za maskote najpogosteje uporabljene domače živali so bile: psi, mačke, koze, konji, mule, osli, biki in prašiči. Omenimo samo primer. Pes Sammy, maskota northumberlandskih strelcev, je spremljal svoj regiment med boji v Franciji. Ranjen in zaplinjen je bil v drugi bitki pri Ypresu aprila leta 1915, kasneje pa je "sodeloval" še v bitki na Sommi leta 1916.

Ne poznamo samo primerov maskot regimentov, temveč je marsikateri vojak vzel žival za sopotnika prve svetovne vojne ne glede na to, kako neprimerne so se zdele okoliščine ali pa jim je bilo to celo prepovedano. Srce in vzajemna ljubezen preprosto nista poznala meja. Vojakom so ljubljenčki prinašali veselje in skrajšali marsikatero mučno obdobje. Za posameznika daleč od doma, prestrašenega, osamljenega, soočenega s stalnim smrtnim strahom, je vsak tak zvest ljubljenček pomenil nenadomestljivo tolažbo in upanje. Med zamolčanimi živalskimi heroji je tako veliko takih, ki so krepili vojaškega duha in h grenkobi vojne prinesli vsaj kanček svetlobe. Prvotno naj bi maskota ali ljubljenček prinašal srečo, v vojnih razmerah pa prevzame še poseben pomen in nujnost. Vidik prinašanja sreče je v vojni tesno povezan z nujnostjo krepitve morale in tolažbe ter kot ventil za čustvovanje, ki je nujna vzporednica nevarnosti. Maskote ali ljubljenčki so predstavljali vir upanja, sreče, navdiha in sredstvo za osredotočanje v najtežjih trenutkih. Pogosto si je vojak omislil žival iz čistega dolgočasja, saj so bila obdobja čakanja na boje zelo dolga in psihično obremenilna.

Značilnost prve svetovne vojne, ki jo najdemo na mnogih fotografijah in ilustracijah, je tudi sobivanje in iz tega izhajajoča povezanost med živalmi in vojaki. Skupno, tudi večletno življenje, deljenje hrane, strahov in umiranja, so doživljali vsi udeleženci vojne. Vojak prve svetovne vojne je veliko časa preživel v naravi in skupaj z mnogimi najrazličnejšimi bitji, domačimi ali divjimi živalmi, katerim je vojna prekrižala pot. Živali so postale del vojakovega vsakdana. Poleg sovojakov so jim verjetno predstavljale edino možnost izražanja svoje toplejše, nežnejše in ljubeče človeške plati. Te so brezpogojno sprejemale ljubezen in zaupanje ter jo še v večji meri vračale. Vojak je lahko ob dotiku in "komunikaciji" s konji, psi in drugimi živalmi pobegnil v svoj miren svet brez vojn in ubijanja, užil vsaj trenutek brezskrbnosti in čiste ljubezni.

Nemška pilota s svojima ljubljenčkoma. (Vir: Fotografija iz fototeke arhiva Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani.)

Brez dvoma bi bila marsikatera vojaška aktivnost bistveno otežena oziroma celo neizvedljiva, če vojaštvo ne bi poseglo po uporabi živali. O tem, koliko rešenih življenj in koliko toplih čustev so prinesla med milijone vojakov prve svetovne vojne, pa lahko samo ugibamo. Vsak povprečen vojak prve svetovne vojne je imel v času vojne opravka z vsaj eno izmed omenjenih vrst živali. Če že ni bil konjenik, topničar, voznik konjske vprege, oskrbnik psa in podobno, temveč samo navaden vojak, ki je večino časa preživel v jarkih, je imel ob sebi vsaj kakšnega psa ali mačko. Če že ni bil ljubitelj živali, mu je osel prinašal menažo, mimo je stekel kakšen pes in če ni bilo niti teh, so mu življenje grenile vsaj podgane ali uši.

Svojega diplomskega dela pa ne bom zaključil z mislijo, da je bilo vpreganje živali v vojaški aparat hvalevredno in častno dejanje, temveč bom prepustil besedo Remarquevem literarnemu junaku Deteringu. Ob pogledu na razmesarjene in od muk deroče se konje, pripomni takole: "Povem vam, da je to največja grdobija, da morajo živali na vojsko."

Avtor: Žiga Koncilija
Povzeto po diplomskemu delu PREZRTI HEROJI VELIKE VOJNE (objava z dovoljenjem)
Vir: http://www.sistory.si/publikacije/prenos/?urn=SISTORY:ID:789