V minulih dneh se je v javnosti ponovno odprla razprava o slovenskem zakonu o zaščiti živali, ki je, kot je znano, eden bolj zastarelih v tem delu Evrope. Do sprememb in dopolnitev obstoječega zakona bi moralo sicer priti že večkrat, a je v preteklosti vedno šlo "kaj narobe", bodisi zaradi neenotnosti med poslanci, nezainteresiranosti odgovornih ali nasprotovanja posameznih političnih akterjev.

Pred dvema tednoma je predlog o spremembah Zakona o zaščiti živali v DZ vložila poslanka SD Meira Hot. Vsebino predloga smo ekskluzivno razkrili prav na našem portalu, predlogu Hotove pa je sledil še t.i. "vladni predlog", ki so ga pripravili na Ministrstvu za kmetijstvo in je trenutno še v usklajevanju z nevladnimi organizacijami. Kot smo že ugotavljali, sta oba predloga precej podobna – ukinjata verige, evtanazije zdravih živali v zavetiščih …

Oba bosta tako ali drugače kmalu predmet diskusij in odločanja, kako "dihajo" odločevalci pa bo bržkone jasno že zelo kmalu. Predlog stranke SD je namreč že vložen, tako bo že v kratkem jasno, ali si lahko naše živali vendarle obetajo kaj boljšo prihodnost. Spomnimo, da so podporo predlogu že namenili v strankah Levica, LMŠ in SAB, medtem ko ga stranke trenutne vladajoče koalicije kljub našim prošnjam niso komentirale, niti odgovorile na nobenega od naših vprašanj.

Javnost že (vsaj) desetletje nestrpno pričakuje predvsem uvedbo višjih kazni za mučitelje živali, odpravo možnosti privezovanja na verige in prepoved evtanazij v slovenskih zavetiščih, slovenska društva za zaščito živali pa medtem opozarjajo, da bi moral biti premislek o spremembah zakona še nekoliko širši. Tudi zato bodo na Ministrstvo za kmetijstvo v naslednjih dneh podali pripombe na osnutek, ki se je pripravljal že dlje časa. Neuradno smo izvedeli, da je komentarjev že zdaj zelo veliko, zato je realno pričakovati, da bo končni predlog oblikovan veliko kasneje, kot je bilo sprva predvideno.

Tokrat se bomo ustavili pri evtanazijah zdravih živali, ki ljubitelje živali razburjajo še iz časov, ko so v javnost prvič prišli (šokantni) podatki o njihovem številu. Evtanazije zdravih živali v zavetiščih so sicer medtem ukinili v domala vseh naprednih evropskih državah, v Sloveniji pa še vedno velja, da lahko zavetišče psa ali muco, ki v 30 dneh ne najde doma, evtanazira. Vse dosedanje diskusije in namere so pri nas šle bolj v smeri podaljšanja roka, iz sedanjih 30 na 60 ali 90 dni. A tudi ti poskusi, da bi do tega prišlo, so se do sedaj izjalovili.

Na področju evtanazije psov v slovenskih zavetiščih se je v zadnjih 10 letih spremenilo veliko. Če smo pred leti na socialnih omrežjih še lahko prebirali žalostna poročila o množičnih evtanazijah psov v naših zavetiščih, je danes na tem področju vse bistveno drugače. Vse to je predvsem posledica občutnega zmanjšanja števila zapuščenih ali zavrženih psov, posledično tudi naša zavetišča v zadnjem obdobju beležijo rekordno nizke številke nameščenih živali – kar bržkone lahko pripišemo vse večji odgovornosti in ozaveščenosti državljanov.

Pred desetimi in več leti so bile kletke v naših zavetiščih nabito polne psov, bilo jih je celo toliko, da so v nekaterih zavetiščih v eno kletko nameščali tudi po tri ali štiri pse. Mnoga zavetišča so (tudi) zaradi prostorskih stisk izvajala redne evtanazije zdravih psov, ki bi sicer lahko šli v posvojitve. "Zdravih živali praviloma ne uspavamo, razen ko ni posvojitelja ali kadar kapacitete zavetišča ne dovoljujejo prekomerne namestitve," je leta 2015 pojasnjeval Dušan Hajdinjak, vodja zavetišča Meli center, ki je bilo v preteklosti največkrat tarča kritik jeznih ljubiteljev živali, ko je bilo govora o evtanazijah. V Meliju so še pred petnajstimi leti evtanazirali približno 100 zdravih psov, dobrih pet let kasneje pol manj, v zadnjih letih naj ne bi evtanazirali nobenega zdravega psa.

Mnogim zavetiščem problem predstavlja tudi financiranje – stroške prvih 30 dni oskrbe za določenega psa zavetišča dobijo povrnjene iz občinskih proračunov, po 30. dnevu pa se morajo v zavetiščih znajti sami, kar nekaterim ni (bilo) v interesu. Večina zavetišč se je sicer znašla z organizacijo dobrodelnih koncertov, srečelovov, pridobivanjem sponzorjev in posvojitvami na daljavo … zbrani denar pa je zadostoval, da so psom zagotovili bivanje vse do trenutka, ko je ponje v zavetišče prišel njihov pravi posvojitelj.

Evtanaziji zdravih živali po 30 dneh bivanja v zavetiščih zaščitniki živali ugovarjajo, že vse odkar je bilo določilo sprejeto v okviru zakona o zaščiti živali. Prvi resnejši premiki za spremembo zakona so se sicer odvili že pred enajstimi leti, predlog spremembe zakona, za katerega je dalo svoj podpis 31.000 posameznikov pa je obležal v predalu pristojnega ministrstva. Sledilo je še veliko spletnih peticij, konkretnih predlogov s strani društev za zaščito živali, svoje nestrinjanje z obstoječim določilom, ki dopušča evtanazije, pa je izrazil celo takratni minister Dejan Židan.

Zaradi vse večjega pritiska javnosti, sploh ob dejstvu, da so nad delom zavetišč ves čas bdele nevladne organizacije, so evtanazije v Sloveniji postale bolj izjema, kot pravilo. No, vsaj bilo naj bi tako. Dejstvo je namreč, da je velik del slovenskih zavetišč v rokah zasebnih podjetij, ki pri svojem delovanju zasledujejo dobiček. Dolgo let so se pojavljale govorice, da nekatera zavetišča podatke o številu evtanaziranih živali skrivajo oz. jih prilagajajo, da bi s tem v javnosti ustvarila bolj všečno podobo. Res pa je tudi, da nobeno od »privatnih« zavetišč novinarjem ali nevladnikom ni dolžno pošiljati poročil in razkrivati pravih podatkov (kar je sicer nuja za t.i. "občinska" zavetišča), zato gre pri oceni trenutnega stanja pri evtanazijah živali v zavetiščih zgolj za ugibanja.

Četudi je bil v zadnjih letih v naših zavetiščih evtanaziran samo en zdrav pes, je to preveč. Vsak pes namreč zasluži dom in praksa kaže, da dom prej ali slej pride za čisto vsakega štirinožca, če se le zavetišče potrudi pri njegovem iskanju in ustreznem oglaševanju (kar, roko na srce, nekaterim še vedno predstavlja velik problem, to pa je v dobi naprednih komunikacijskih kanalov težko razumeti). Kot primer lahko vzamemo Zavetišče Ljubljana, kjer so samo lani primeren dom našli mnogim pasjim starčkom (ki so praviloma težje posvojljivi), ki so v azilski kletki preživeli kar nekaj let. Podobne pozitivne zgodbe so prišle tudi iz Maribora.

Slovenska zakonodaja torej še vedno dopušča možnost, da se zavetišče samo odloči, kakšna bo usoda živali po 30. dnevu bivanja v zavetišču. Mesec dni namreč za oskrbo živali v zavetišču finančno pokrije občina, ki ima z določenim zavetiščem sklenjeno pogodbo ali za oskrbo živali izda naročilnico. Kaj pa potem? Zavetišče lahko zdravega psa ali muco evtanazira, v kolikor presodi, da zanjo ne more ali ne želi več skrbeti.

In prav to želijo tudi na sistemski ravni preprečiti predlagatelji spremembe zakona.

In tukaj pridemo do novega problema:

Kot smo omenili, predlog SD predvideva, da bi si stroške oskrbe živali po 30. dnevu bivanja v zavetišču razdelili država in občina. Večina občin, ki smo jih že pred tremi leti vprašali za stališče do takega predloga, je bila odločno proti, da bi plačevali še karkoli več, kot plačujejo sedaj. V Celju so za naš portal celo predlagali dodatno takso za lastnike psov, s pomočjo katere bi dobili sredstva, s katerimi bi krili dodatne stroške oskrbe psov po vseh slovenskih zavetiščih. Občine so, generalno gledano, že tako ali tako od nekdaj nejevoljne, ker je država prevalila skrb za zapuščene živali in stroške zanje na lokalne skupnosti. Res je sicer, da je predlog iz 2017 predvideval, da bi občine nase prevzele 100 % stroškov iz tega naslova, aktualni predlog SD pa te stroške deli na občine (50 %) in državo (50 %).

Poslanka Meira Hot je sicer v začetku februarja na kmetijskega ministra Jožeta Podgorška naslovila pisno poslansko vprašanje v zvezi s prepovedjo evtanazije zdravih zapuščenih živali. "Financiranje ne more biti zgolj in samo na strani lokalnih skupnosti, na to težavo pa so večkrat opozorile tudi občine same. Če zasledujemo cilj prepovedi usmrtitve zdravih zapuščenih živali, ki so nameščene v zavetišča, je vprašanje financiranja zavetišč po mojem mnenju najpomembnejše," je zapisala. Ministra je vprašala, ali se tudi on zavzema za prepoved evtanazije in kakšen model financiranja predlaga, da ne bi dodatno obremenil proračunov občin in zavetišč. Podgoršek je poslanki odgovoril, da je prepoved evtanazij ena od predlaganih sprememb Zakona, ki je bil posredovan v javno obravnavo. "Zaradi prepovedi predlagamo dodatno udeležbo lokalnih skupnosti kot sofinanciranje oskrbe živali dodatnih 15 dni v višini 25 % dnevne oskrbe," v odgovoru navaja minister in poslanki predstavi primer Švedske, države s pregovorno najvišjim standardom za zaščito živali v Evropi, kjer so zavetišča zasebna podjetja ali zasebne neprofitne organizacije in se financirajo iz donacij.

Kljub temu, da v odgovoru poslanki minister tega ne zapiše, vladni predlog predvideva, da bi stroške oskrbe po 45. dnevu prevzelo zavetišče nase. Konkretno to pomeni, da bi neko zavetišče, ki določenemu psu v 45. dneh ne najde pravega doma, za vse dni po tem roku sredstva za oskrbo iskala sama. Ali bi res to počela vsa zavetišča, kljub temu, da jih vodijo zasebne družbe? Težko verjetno. Kljub temu, da bi zakonsko določilo o prepovedi evtanazij podprla, ima do tovrstne rešitve pomisleke Tatjana Lenko iz Zavetišča Zonzani. Za naš portal je pred tremi leti dejala, da v primeru spremembe zakona pričakuje zagotovitev vsaj minimalnega denarnega nadomestila za oskrbo živali tudi po 30. dnevu bivanja v zavetišču. Spremembi je bil leta 2017 naklonjen tudi Hajdinjak iz Zavetišča Meli, a pod številnimi pogoji. Katerimi, nam ni želel razkriti.

Predlog ministrstva bi lahko prinesel še dvoje: zavetišča bi 46. dan bivanja v zavetišču (ko ne bi več dobile denarja za oskrbo iz proračuna) lahko pohitela z oddajo psa, da si s tem ne bi ustvarjala dodatnih stroškov: psa bi tako lahko oddala v katerikoli dom, ne da bi pred tem preverila ustreznost bivalnih in drugih pogojev – kar za žival ni nujno dobro, kvečjemu obratno, tak pes bi se lahko kaj kmalu spet vrnil v zavetišče (to se kljub dejstvu, da so nekatera zavetišča zelo selektivna in pazljiva pri izbiri pravih posvojiteljev, dogaja tudi danes). Društva opozarjajo tudi na možnost, da bi v nekaterih zavetiščih po 45. dnevu (da ne bi "trošili" preveč denarja) živalim nudili zgolj osnovno oskrbo ali drugače povedano - zgolj tisto najnujnejše.

Ker je 80 % zavetišč danes v zasebnih rokah in poslujejo po podjetniškem principu - to je ustvariti dobiček, pri društvih ne razumejo, kako si na Ministrstvu za kmetijstvo sploh predstavljajo, da bodo zavetišča kar preko noči spremenila podjetniško miselnost in kvalitetno oskrbovala živali do njihove naravne smrti, če ne bodo oddane.

Na naša novinarska vprašanja, vezana na to temo, v strankah trenutne koalicije, ne odgovarjajo. So pa pred volitvami leta 2018 za naš portal vendarle podali svoje stališče do predloga, da bi Slovenija zakonsko prepovedala evtanazije zdravih živali v zavetiščih.

V SDS so bili proti, da bi sprememba zakona dodatno obremenila proračune občin: "Zavedati se moramo, da so stroški, ki jih plačujejo občine za oskrbo živali, dostikrat zelo visoki. Občine namreč nimajo jasno predpisanega načina za zagotavljanje sredstev za to dejavnost. Zagotovo je razprava o financiranju zavetišč živali tista, ki bi jo veljalo odpreti v širšem prostoru, saj bi tudi na ta način, torej z ustrezno ureditvijo financiranja zavetišč, lahko dosegli, da do evtanaziranja povsem zdravih živali ne bi prihajalo," so dejali.

V NSi pa so nasprotovali temu, da bi si sredstva za oskrbo iskala zavetišča sama, predlagali so celo posebno takso: "V zakonu o zaščiti živali bi bilo treba zapisati, da lahko občina v primeru, če žival v zavetišču ostane več kot 45 dni, uvede takso za pokrivanje stroškov oskrbe zapuščenih živali. Ta strošek nikakor ne sme biti breme zavetišča, saj bi to vodilo v zlorabe."

Za konec: v Italiji, Avstriji in na Hrvaškem so evtanazije prepovedane že nekaj let. Z zavetišči v Italiji denimo upravljajo zasebniki, ki s strani občin za vsakega psa prejemajo rento (vključuje tudi vse veterinarske storitve), vse dokler pes ne odide v nov dom. Tudi Nemčija ima zakonsko prepoved izvajanja evtanazij v zavetiščih. Berlinsko zavetišče za živali, ki je največje v Evropi, vodi veterinar, upravlja ga društvo za zaščito živali, ima 150 zaposlenih in letno oskrbi do 15 tisoč pomoči potrebnih živali. Več kot 90 % denarja si morajo priskrbeti sami.