KOLUMNA DZZŽ NOVO MESTO

Pišeta: Lina Debeljak in Vesna Plavec - Društvo za zaščito živali Novo mesto

Rešuj mačke, so rekli. Bo zabavno. Ti bo nahranilo dušo. So rekli. Polna hiša muckov, en bolj luštkan ko drugi, cele dneve jih crkljaš, božaš in se igraš z njimi. Bi si človek lahko želel kaj boljšega kot to? Prostovoljstvo v društvu oziroma delo v zavetišču je sigurno najboljše delo, kar jih obstaja. Haha! Morda že res, nekaj minut v dnevu. Ostalih triindvajset ur pa čistimo - ja, drek, scanje, kri, gnoj in ne mavričnih mrvic. Pa veliko se pogovarjamo po telefonu. Tisoč in en telefonski klic, marsikdaj precej težak in neproduktiven. Pa tereni, ki se nemalokrat zavlečejo pozno v večer, vsekakor pa dlje kot si imel splanirano. Pa spet pomivanje in razkuževanje. Ko smo bili mulci, smo celo poletje viseli na bazenu in smo cel čas dišali po kloru, zdaj pa dišimo po kloru od varekine, haha. Pa nestrpni ljudje, ki pričakujejo, da bomo zamahnili s čarobno paličico in rešili vse njihove probleme, vsaj te s potepuškimi mačkami, po možnosti pa še katere druge. Pomoč pri odlovu? Niti slučajno, odpeljite jih takoj in ne vozite jih nazaj! 

No, najbolj neprijetna stvar, ali vsaj ena izmed, na tej poti živalskega prostovoljstva pa so prav gotovo slovesa. Precej bolj pogosta so, kot bi si človek mislil. Težko si predstavljaš, koliko smrti je okrog nas, dokler tega ne začneš izkušat vsakodnevno iz prve roke. In še več trpljenja, vsekakor. Lakota. Paraziti. Ugrizne rane, zagnojene. Nenehni boji za teritorij in samice. Boleči spolni odnosi, nenehne gonitve in kotitve. Avtomobili, lisice, kune, strelne rane, brce. Mraz, dež, levkoza, aids, mačja kuga.  Mrtvo skoteni mladiči ali mladiči, ki ne preživijo dolgo, ker jih pobijejo samci, pa spet nova gonitev. Malo je vasi in ulic v Sloveniji, kjer mačke ne doživljajo vsaj nekaj od teh tegob, ali pa kar vseh. Eno samo trpljenje na vsakem koraku. Nekaj ga uspemo prekiniti. Določene rane se da zaceliti. Nekatere bolezni pozdraviti. Mnoge uspemo tako ali drugače rešiti iz krempljev uličarskih muk. Mnogih pač ne. Včasih je prepozno. Nočem niti pomisliti, koliko je takih, ki jih ne opazi in jim ne pomaga nihče - niti takrat ne, ko je že prepozno. Ki živijo in umirajo same. 

Ampak že tiste, ki jih srečamo mi ... Ni jih malo. Takih, kjer je že zdavnaj prepozno. In je edino, kar lahko narediš, da jih pospremiš za mavrico. Nadvse nehvaležna naloga. Tega "hobija" se lotiš, ker jim hočeš pomagat, potem pa jih spravljaš s tega sveta. Res, čudovito. Saj v osnovi ti je vse jasno. Pač ne gre drugače kot da jim skrajšaš muke. Seveda je to zadnja rešitev, ko si izčrpal že vse ostale možnosti. Včasih mora biti odločitev ekspresna. Prostoživeč, divji maček, je že sediran na operacijski mizi - odločit se je treba takoj. Saj v bistvu veš, da ni druge, pa vseeno preračunavaš, mogoče bi pa šlo? Včasih pa gre za katerega od "naših" in že prej vemo, kaj nas čaka v prihodnosti. V obeh primerih se počutiš enako bedno. Pri "tvojem" se tolažiš, da si ga vsaj v zadnjih tednih, mesecih imel rad in bo umrl na toplem, sit in v objemu; si pa po tolikem času že zelo čustveno vpleten in je tvoja osebna izguba večja. Pri divjačkih bi naj bili manj subjektivni, pa včasih jokamo še bolj kot za svojimi, ker je toliko bolj grozno, da je revež res umiral sam, pozabljen od boga, do zadnjega trenutka - ko pa je tako ali tako že bilo prepozno. Kakorkoli obrneš, je rit zadaj, mi pa smo se vedno znova prisiljeni igrat bogove in odločat o njihovih življenjih, namesto da bi se odločil že nekdo prej in jih sploh ne bi spravil na svet, revežev. Njihova življenja niso nič drugega kot en grd, krut boj za preživetje, ki se konča še bolj bridko, kot se je začel. Marsikakšnega požrejo muhe še pri živem telesu. Zato, ker se nekomu zdi, da sterilizacija ni naravna in se ne smemo vmešavat v naravne zakone. Oh, ti ljuba pamet … Na koncu je edina naravna stvar, ki jim ostane, to, da zgnijejo v kakšnem jarku in jih mikroorganizmi naravno razgradijo, dokler ne ostanejo samo še kosti. Če že prej (žive ali mrtve) ne odnesejo kakšne lisice in jih lepo naravno pohrustajo, saj tudi lisica mora jest in prehranjevalna veriga se lepo naravno sklene, živela Narava! Če ima kakšen srečo, ga slučajno kdo opazi, da se lahko mi vsemogočno izživljamo in tehtamo, kaj je v tem trenutku vredno več, življenje ali trpljenje. Ne, smrt ni najhujše, kar se lahko zgodi živemu bitju.

Saj dejansko se nič ne pritožujemo, to delo je naša osebna odločitev, lahko bi se tudi vrgli v klekljanje ali pa dramski krožek, nihče nas ne sili. No, silijo nas vedno novi klici na pomoč in vedno novi zavrženi, od boga pozabljeni reveži. Saj nepomita posoda, umazane cunje in spanje lahko počakajo, pošteno naspali in odpočili se bomo pa, ko umremo. Ampak prazen žakelj ne stoji pokonci in vsake toliko tudi mi potegnemo črto, odložimo telefon in ugasnemo računalnik. Za silo že pridemo k sebi, telo hitro nabere nazaj moči - glava pa se ne spočije tako hitro. Od teh žalostnih koncev smo že malo izmučeni.

Saj na koncu se že sprijaznimo, da temu pač ne uidemo. Da je naša bolečina ničvredna v primerjavi s tisto, ki so jo oni trpeli do sedaj. Da moramo stisnit zobe. Da je to protiutež vsem tistim srečnim koncem, ko pomahamo začasnikom, ko se odpeljejo v svoj novi najboljši za-vedno-dom. Samo kaj ko se ti včasih zdi, da se utež nekam v napačno smer nagiba. Bolj ko se trudimo, delamo, osveščamo, lovimo, steriliziramo, kastriramo, izobražujemo, garamo, švicamo .... slabše je. Jih je res vsako leto več, ali smo samo mi vsako leto bolj utrujeni? Upam, da jih ni res čedalje več, ampak se tako samo zdi, ker malo več ljudi hodi po svetu z odprtimi očmi in je malo manj revežev neopaženih. Upam, da smo res samo utrujeni, kajti to pomeni, da delamo in ko končaš z nekim delom, je ponavadi nekaj narejeno. Mi samo še nismo končali z delom. Samo še malo zavihamo rokave. Samo še sto tisočkrat gremo na teren, pa bo bolje. Samo še malo …

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.