20.10.2019

Sprehajanje v zavetišču - "poklic", ki človeka osebno izpopolnjuje!

Že nekaj let so v mnogih slovenskih zavetiščih delo sprehajalcev psov zaupali prav posebnim prostovoljcem, ki za to delo najprej opravijo poseben tečaj, nato pa se mu posvetijo z vso resnostjo in seveda - z veliko mero ljubezni. Sprehajanje psov v zavetišču je veliko več kot le preprosto vodenje psa na povodcu, ki ga izvajajo naključne osebe. "Osnovni namen sprehajanja je nuditi psom kvalitetno socializacijo, olajšati in popestriti bivanje v zavetišču in vzpostaviti oziroma ohranjati pristen stik s človekom ob zagotovljeni varnosti sprehajalcev in psov," pišejo na spletni strani Zavetišča Maribor. Zavetišča, kamor se že peto leto z veseljem odpravlja tudi naša tokratna sogovornica Amy Anne Kennedy.



 

Tako kot pravzaprav že večina zavetišč, tudi mariborsko prakticira organizirano sprehajanje psov. Koliko časa ste vi v skupini sprehajalcev tega zavetišča?

 

Tečaj za sprehajanje psov sem opravila skupaj z očetom. Če se ne motim, je bilo to oktobra 2014, in od takrat dalje sem sprehajala vsako jutro do konca letošnjega januarja, ko sem se zaradi študija preselila v tujino. Oče je hodil z mano, ko je lahko, zdaj pa mi vsakič pošlje kakšno fotografijo, ko gre v zavetišče. Imela sem možnost sprehajati vsak dan, saj sem učila na plesni šoli, kjer se je delo začelo šele popoldan. Se bom pa vrnila v zavetišče in sprehajala vsakič, ko se vrnem nazaj v Maribor na obisk, ker sem že prvi dan po letalu pogrešala kužke. Jih pa spremljam na Facebooku, tako strani od zavetišča, kot pri ostalih sprehajalcih.

 

Kaj vas je torej pred petimi leti pravzaprav spodbudilo k temu, da ste pričeli s tem prostovoljnim “poklicem”?

 

Moj oče je že od nekdaj velik ljubitelj psov in je to prenesel name že ko sem bila zelo majhna. Doma smo imeli dve mački, ki sta bili takrat moji najboljši prijateljici. Kadarkoli smo šli na obisk kam, kjer so imeli psa, mačko, dihurčka, ribe, zajca, hrčka ali katerokoli drugo žival, sem se raje družila z živalmi, kot z ljudmi. V osnovni in srednji šoli sem trenirala jahanje in ta stik z živalmi mi je manjkal, ko sem se po prvi stopnji študija vrnila v Maribor. Takoj, ko sem videla na Facebooku termin za tečaj, sem vedela, da bo to perfektna aktivnost zame in za očeta. To je bil najin čas za druženje.

 

Verjetno sprehajanje v zavetišču ni zgolj vrvica, nekaj korakov in nato spet povratek v kletko. Domnevam, da se s posameznim psom tudi drugače ukvarjate?

 

Kužki in oskrbniki so najbolj srečni, ko peljemo psa na dolg sprehod, ki traja kakšno uro ali uro in pol. Kakšne vaje delamo s psi pa je odvisno od sprehajalca in psa. Redni sprehajalci, ki v zavetišče hodijo vsak ali skoraj vsak dan, se načeloma veliko ukvarjamo z osnovnimi ukazi. Sama sem se največ ukvarjala s psi dolgoročno, tako da sem istega psa sprehajala vsak dan po več mesecev ali celo let, dokler si našel doma. Ni enako pri vseh sprehajalcih, saj ima vsak drugačne izkušnje z različnimi psi, ampak sama sem jih rada navadila najprej na nova imena. Potem je bilo zame najpomembneje, da sem psa navadila upoštevati moj osebni prostor, in to se lepo poveže z učenjem ukaza “sedi”. Pogosto oz. skoraj vedno sem sprehajala velike, energične samce, ki morda niso bili socializirani z drugimi kužki, in so iz čistega veselja radi skakali po ljudeh, nas lizali po obrazih in se generalno obnašali kot prikupni mladički. Ni pa to najbolj prikupno, ko pes tehta skoraj enako kot jaz. (smeh) Morala sem tudi paziti pri lizanju obraza, saj sem alergična na pse. Tako da sem jih lepo počasi in nežno navadila na to, da imam rada svoj prostor, tako kot oni. Potem je prišlo na vrsto “sedi”, “pridi”, “tačka”, včasih celo “prostor” in “poleg”, odvisno kako dolgo sem jih sprehajala. Nisem pa jih cel sprehod obremenjevala s tem, saj imajo samo enega na dan. Z vsakim sem tekla po potki, se skopala v potoku (tudi sama sem šla kdaj v vodo, če so se bali), se žogala, jim prinesla okusne priboljške in jih ogromno cartala. 

 

Kot ste dejali, ste bili tudi vi deležni brezplačnega izobraževanja za sprehajalko. Koliko traja in kako poteka?

 

Če se prav spomnim, je izobraževanje trajalo približno eno uro. Takrat je bil v zavetišču Rex, ki je bil priden model za izobraževanje. Tomaž, ki je zdaj vodja zavetišča, nam je na primeru Rexa pokazal, kako držati povodec, kako se približati psu, ki ga ne poznaš (ki bi lahko bil nenavajen na človeka), kako in kdaj dati priboljšek, kako ga poklicati k sebi, kako se umakniti drugim psom na sprehodu, in še marsikaj.

 

Katera pa so tista najbolj ključna pravila, ki se jih mora držati vsak sprehajalec v zavetišču?

 

Eno od glavnih pravil je, da psov ne spustimo s povodcev, zato ker nekateri niso socializirani, nekateri se ne razumejo z drugimi kužki, nekateri tudi niso navajeni na ljudi in večina, vsaj na začetku, ne uboga na odpoklic, ker nas ne poznajo. Psov na sprehodih ne smemo hraniti s človeško hrano, saj hrano dobijo v zavetišču. Lahko pa jim damo kakšne priboljške. (smeh) Mojim psom so vedno bili všeč tisti priboljški, ki so kot mini klobasice ali koščki suhega mesa. Še eno zlato pravilo je, da zagotovimo dovolj razdalje med svojim in drugim psom. Lahko, da nekdo sprehaja mirnega kužka, navajenega na druge, nekdo pa ima na sprehodu takega, ki ne mara drugih psov. Če ne poznaš obeh psov, pustiš med psi še dodatno razdaljo.

 

Imate sprehajalci razdeljene “rajone” oz. pse, ali se o tem, katerega psa bo kdo sprehajal, dogovarjate sproti?

 

Nič ni natančno dogovorjeno, se pa med rednimi sprehajalci vedno vzpostavi nek sistem, kdo sprehaja katerega psa. Običajno ima vsak redni sprehajalec psa, ki ga vedno pelje na sprehod, potem pa če ima čas še za kak sprehod ali dva, pelje nas sprehod psa, ki tisti dan še ni šel ven. Včasih pride tako, da po več mesecev na sprehod vodiš ista dva psa, vsak dan. Skoraj vedno pa ima vsak sprehajalec tistega enega, ki ga res sprehodi prav vsak dan. Ko katerega od rednih sprehajalcev ni bilo, sem velikokrat peljala še njegovega psa na sprehod, ga slikala in fotografijo poslala njegovemu sprehajalcu, da ga vidi zunaj na sprehodu.

 

Kako pogosto ste obiskovali zavetišče?

 

Vsak delovni dan in vsako soboto. Enkrat sem šla tudi v nedeljo, ko sicer ni sprehodov. Takrat sem namreč odpotovala v tujino in sem se želela posloviti od svojega psa.

 

Koliko ur sprehajanja pa ste opravili na letni ravni?

 

Joj, tega pa še nikoli nisem preračunala. Vsak dan, razen ob nedeljah sem bila na sprehodu vsaj eno uro, pogosto pa celo dve do tri ure. Če si okvirno preračunam, sem vsako leto sprehajala nekje od 400 do 500 ur.

 

Za resnega sprehajalca vreme ne sme biti ovira. Psi morajo biti sprehojeni tudi v mrazu ...

 

Drži. Na sprehode smo šli v skoraj vsakem vremenu. Sprehodi odpadejo, če močno dežuje in je zunaj preveč mrzlo. Poleti, ko je vročinski val, sprehodi odpadejo ali pa se izvajajo samo v gozdu. Mraz sicer sploh ni problem, mogoče le za kakšnega manjšega ali starejšega psa, ali za pasje tačke med hojo po ledu in snegu. Prvi pes, ki sem ga sprehajala dve leti je bil nemški ovčar Đino. Oboževal je sneg, se v njem kotalil in skakal.

 

Zagotovo se na določenega psa po tolikem času tudi navežete. Vam je potem kaj hudo, ko ta pes odide v nov dom?

 

Posebni občutek je, ko gre tak pes v nov dom. To se mi je zgodilo že večkrat in občutek je bil vedno enak. Prvič je to bil Đino, ki sem ga sprehajala dve leti. Od začetka se ni pustil dotikati in je na povodcu vlekel kot lokomotiva. Pogosto je renčal na druge ljudi ter renčal in se zaganjal tudi v druge pse. Ni se pustil cartati, kaj šele krtačiti. V dveh letih je napredoval do tega, da se je na vsakem sprehodu cartal, še posebno rad je imel čohanje za ušesi. Postal je prijatelj s krtačo, dal je tačko, ignoriral je druge pse in celo v naročje mi je rad splezal, ko sva končala sprehod in malo počivala na klopci. Dom je našel sredi poletja. Zanj perfekten dom. Bila sem presrečna, a hkrati tudi grozno žalostna. Še zdaj ga pogrešam, ampak vem, da je bil to najboljši dogodek v njegovem življenju. Enako je bilo pri Dexu in Bradu. Slednjega sem tudi sprehajala skoraj dve leti. Brad je mešanec, najbolj podoben pit bull/stafford-u, ki je našel dom kmalu za tem, ko sem januarja odšla v tujino. Zelo težko mi ga je bilo pustili v zavetišču. To je bilo, kot bi zapustila svojega družinskega člana. Ampak sem vedela, da ga imajo oskrbniki tako zelo radi, in da mu bodo poiskali super dom. Preden sem odpotovala, sem na Facebooku napisala objavo o Bradu, vse skupaj opremila s fotografijami in posnetki ter prosila prijatelje, da objavo delijo dalje. Objavo je delilo 386 ljudi, prvi video pa je prejel več kot 12.000 ogledov. Ko je našel dom, sem bila srečna. Še zdaj ga pogrešam, ampak vem, da mu je v novem domu lepo. Ima svojo družino, svoj vrt, svoje žoge. Gospod Niko, ki je tudi redni sprehajalec v zavetišču, mi je poslal fotografije Bradove posvojitve in bila sem presrečna. 

 Brad

Po drugi strani se zagotovo zgodi tudi, da se kakšen pes naveže tudi na sprehajalca. Se je že kdaj zgodilo, da je sprehajalec nato postal kar skrbnik psa?

 

Tudi to se zgodi in takrat smo super veseli, saj vemo da bomo pogosto videli fotografije teh psov. (smeh) Večina rednih sprehajalcev že ima doma pse, ali pa iz kakšnih razlogov ne morejo imeti psa doma, zato se to redkeje zgodi pri rednih sprehajalcih. Pogosto se sicer zgodi, da sprehajalec psa odpelje domov na "preizkus". To je odličen način za spoznavanje, da se navadita drug na drugega, preden ga sprehajalec dokončno posvoji.

 

Kakšen spomin pa imate na psa Pika, ki je bil posvojen lani in je v zavetišču na nov dom čakal rekordnih 6 let?

 

Piki ... O ja, Piki je bil res dolgo v zavetišču. No, ravno on je tak primer, ko je odšel v dom k redni sprehajalki. Zadnje pol leta Pikijevega bivanja v zavetišču ga je sprehajala gospa, ki je že pred tem sprehajala druge pse, nato pa se je tako navadila na Pikija, da ga je odpeljala domov. Pred dvema mesecema je bil posvojen tudi Pongo, ki je bil v zavetišču 6 let.

 

Krasno. Pa je v zavetišču trenutno še kakšen pes, ki na dom čaka več let?

 

Dusty je že precej dolgo v zavetišču. Je velik pes z veliko energije in ogromnim srcem. Tudi Loki je že dolgo v zavetišču in mislim, da je trenutno največji kuža tam. Njega sprehaja gospod Niko in če greste v zavetišče, vam bo z veseljem povedal vse o njem. Tudi Lars je več kot eno leto v zavetišču, prav tako velik kuža in poln energije.

 

Mnogi so mnenja, da psi v zavetiščih na splošno trpijo in jih je treba čimprej “rešit”. Kako to komentirate?

 

V glavnem ne drži, da trpijo. Nekateri psi so takšni, da jim okolje zavetišča in toliko psov v bližnji okolici ne odgovarjata, ali pa jih je na začetku strah. Včasih pridejo psi, ki jih je strah ljudi in drugih psov. Seveda mislim, da je za vsakega psa najbolje, da ima dom in svojo družino. Večini psov pa je v zavetišču prav lepo. Vsi oskrbniki jih imajo z vsem srcem radi in se z njimi ukvarjajo, jih cartajo, jih peljejo v “vrtec” (ograjen izpust za pse), kjer se z njimi igrajo. Vsi sprehajalci jim dajemo vso ljubezen, ki jo imamo na razpolago. Res pa je, da bi bilo idealno, če bi ti psi imeli več kot en sprehod na dan ...

 

Bi torej rekli, da je za pse v mariborskem zavetišču dobro poskrbljeno?

 

Zagotovo. Če sem kdaj opazila kakšno manjšo poškodbo na psu, sem to omenila oskrbniku in je psa takoj odpeljal k veterinarju. Vsak pes ima tudi svojo posteljo z mehkimi odejami in igračkami, vsak ima svoj prostor, ki je vsak dan očiščen. Ob nedeljah prostovoljci pse odpeljejo na sprehode in se z njimi igrajo v “vrtcu”. Veliko pa pove tudi to, da so ob prihodu s sprehoda skoraj vsi psi presrečni, ko zagledajo oskrbnika zavetišča.

 Đino

Psom dnevni sprehod zagotovo pomeni veliko. So tudi vas veseli, ko vas zagledajo ob prihodu?

 

Vsak pes drugače pozdravi sprehajalca. Đino se je navadil, da se mi je z nosom dotaknil dlani in malo skočil, kot da bi mi dal “petko”. Brad je skoraj vsakič tekel naravnost mimo mene, a se je na koncu sprehoda tako cartal, kot da mu je to najboljša aktivnost na svetu. Včasih se je zatekel naravnost v moje noge in me skoraj vrgel na tla, da se je pocartal. So pa vsi na svoj način srečni, da gredo na sprehod. Nekateri skačejo od veselja, nekateri se sučejo v krogih, skoraj vsi pa komaj čakajo, da gredo ven.

 

Koliko sprehajalcev je sicer v mariborskem zavetišču?

 

Preden sem odšla iz Slovenije, nas je bilo rednih, torej dnevnih sprehajalcev okoli 10. Mogoče je zdaj drugače. Mislim, da ima več sto ljudi opravljen tečaj za sprehajalca. Ne vem pa točnega števila.

 

Kjer je volja, je pot, pravijo. A vendar: kako nekemu sprehajalcu uspeva uskladiti vse obveznosti s sprehajanjem v zavetišču?

 

Vsako jutro se sprehodi začnejo ob osmih oz. devetih, odvisno od letnega časa. V zavetišču sem vsakič ostala nekje do desetih ali dvanajstih. Učenje na plesni šoli in treningi za plesno kompanijo so se začenjali šele popoldan, zato mi je usklajevanje obojega šlo odlično.

 

Vas sprehajanje v zavetišču tudi osebno izpopolnjuje? Kaj si običajno rečete ob koncu dneva? “Kaj mi tega treba” ali “spet sem naredila nekaj dobrega”?

 

(smeh) Definitivno me osebno izpopolnjuje. Če bi bila zdaj v Mariboru, bi bila v zavetišču vsak dan, tako kot sem bila prej. Lep začetek dneva je, ko veš, da si naredil nekaj dobrega zase in za nekoga drugega. Počutila sem se, kot da bi šla sprehajat svojega psa. Vsakič mi je bilo težko pustiti psa tam, zato se morala vrniti še naslednji dan, in še naslednji, dokler pes ne najde stalnega doma. Začneš čutiti dolžnost do psa, da prideš in ga razveseliš, četudi si bolan, poškodovan ali preveč zaspan, da bi zgodaj vstal. Misel na tisti veseli pasji obraz se ti zasidra v srce in te spravi do zavetišča brez problema.

 

Za konec. Redne in predvsem resne sprehajalce je menda težko dobiti. A prepričan sem, da je po branju tega intervjuja marsikdo pomislil, da bi se vam priključil. Kakšni so pravzaprav pogoji? In kaj vse to prinese v posameznikovo življenje?

 

Pogoji, da postanete sprehajalci? Veliko srce, obilica ljubezni, pripravljenost se učiti in čas. Več prinese, kot je možno ubesediti. Prinese toplino, veselje, radost, žalost, znanje, odgovornost, živahnost, strah in ljubezen. Dvomim, da je bilo komu žal, ko je postal sprehajalec.

Mitja Čehovin

 

 

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.