V spletnih krogih velikokrat pride do debate o tem, kakšna je primerna skrb za živali. Prostovoljci se na nešteto načinov trudimo z osveščanjem, kaj so naloge dobrega skrbnika in za kaj je odgovoren. Večna težava, s katero se soočamo, je ta, kako ljudem dopovedati, da si kot lastnik odgovoren za varnost, zdravje in dobrobit živali. To pa ne gre skupaj z ideologijo, da je maček svobodna žival in se prosto sprehaja naokoli in da psom ni treba biti na povodcu, ker nas ubogajo.

Eden izmed pogledov, ki ga velikokrat izpostavimo v takih debatah, je tudi ta, da žival izenačimo s človekom. Ljudi vprašamo, ali tudi svoje otroke puščajo, da sami hodijo naokoli in pridejo nazaj, ko so lačni ali pa se jim tako zazdi. Seveda večinoma naletimo na zgrožene komentarje v smislu, ali smo povsem pri pravi, da mačke dojemamo enako kot otroke, hkrati se prav enako sprašujemo sami, torej če so pri pravi ti isti ljudje, ki živali ne dojemajo kot živih bitij, ampak kot nekaj manj od ljudi. Vsak, ki je bil dlje časa v stiku z določeno živaljo, je zanjo intenzivno skrbel, lahko hitro opazi podobnosti s človekom. Morda ne govorijo enakega jezika kot mi, so pa njihove potrebe povsem enake našim. Tudi živali je strah, čutijo žalost, skrb, imajo potrebo po bližini in ljubezni. Zadržujejo se v varnem okolju, tam, kjer je hrana in primerno bivališče. Noben pes ne bi sam po sebi izbral verige ali pa pesjaka za vse življenje. Tako kot ne bi nobena ženska izbrala, da rojeva otroke enega za drugim, da ji te iste otroke poberejo še kot nesamostojne dojenčke in da jih oddajo naprej v rejo, ker jih ima ona preveč in tako ali tako ne more skrbeti zanje. Nekaj, kar nam je v živalskem svetu povsem normalno, pri ljudeh hitro postane banalno, tisti, ki si drznemo narediti tako primerjavo pa dobimo nalepke izprijencev, zmešancev ali še kaj hujšega. Ne razumemo logike posameznikov, ki živali enačijo z ljudmi le v določenih pogledih. Recimo, moški so silno navezani na živalske mošnjičke in se čutijo skrajno ogrožene, ko omeniš kastracijo. Ogromen procent moških se v tem primeru poistoveti z mačkom, ga enači s človekom. Ampak! Ampak le v kategoriji, da maček ohrani svoje premoženje med nogami, svobodnega duha in pol vasi mačjih ljubic. Ko hoče iti maček recimo na kavč, tako kot njegov gospodar, dobi brco v rit. Kar naenkrat je to spet samo maček. Edino, kar ga dela »človeškega« v očeh moških, so tiste njegove maline in aktivno spolno življenje, o katerem očitno sanjarijo njihovi lastniki.

Vse, kar bi morali narediti, je le to, da živali preslikamo v človeka. Ko si enkrat postaviš zgoraj omenjena vprašanja, ti je hitro jasno, da je naš odnos do živali večinoma porazen. Če bi živali dojemali kot živa, čuteča, družabna bitja, bi odpadle vse verige, vsi boksi, vse kaznovanje v smislu odtegnitve hrane, kričanja, zategovanja na povodcih, zapiranja v bokse, razne »vzgojne« ovratnice, ki to niso. Res je, da marsikateri vzgojni pristopi pri otrocih tudi niso optimalni, spodbujajoči in zdravi za otrokov razvoj, ampak lahko rečem, da je nasilja vseeno manj kot pri živalih. Tudi ni družbeno sprejemljivo, na žalost pa ne morem enako trditi za živalski svet, v katerem se na dnevni bazi dogaja ogromno grozot in ogromno nepotrebnega trpljenja. Dolgo je tega, kar smo jih udomačili in prevzeli odgovornost zanje, hkrati pa smo se o njih naučili tako malo, da je marsikje žalostno gledati pohabljene pasje in mačje duše, da o rejnih živalih sploh ne začnem. Iskreno ne bom nikoli razumela, kako se lahko zdijo električne ovratnice ljudem ok, sprejemljive, nekateri jih celo priporočajo. Spet se vprašam, ali bi jo dali otroku z vedenjskimi težavami? Bi se otrok umiril? Bi. Bi se v njegove možgane zapisala travma? Bi. Mar to pomeni, da je bil naš vzgojni pristop učinkovit? Da, ampak za kakšno ceno? Vedenje smo odpravili samo navzven, navznoter pa smo naredili še več škode. Ogromno je teh vzgojnih metod, ki pri živalih popravljajo neko vedenje, namesto da bi se ukvarjale z vzrokom in razreševanjem. Z ustvarjanjem varnega okolja za žival, z zaupanjem, ljubeznijo, potrpežljivostjo, predvsem prostorom in časom, ki ga žival potrebuje, da predela določeno travmo. Je enostavno? Ni. In spet sem pri enakosti z ljudmi. Dejansko je le malo takih, ki grejo v globine svojih travm in se lotijo razreševanja. Večina nas raje izbira bližnjice in lepi obliže na rane, ki so primerne za šivanje, če se lahko izrazim malo bolj poetično. Morda je prvi korak k boljšemu odnosu do živali ta, da jih začnemo dojemati kot sebi enake v smislu čustvovanja in psihofizičnih potreb. Kar seveda ne pomeni, da imate živali kot nadomestek človeške družbe in jih ne izrabljate za polnjenje čustvenih ran, kar je tudi precej pogost pojav. Sanjam o svetu, v katerem si bodo ljudje izbirali živali kot družabnike, ne kot modne dodatke, statusne simbole, varovalne naprave, kot dopolnitev njihove manjvrednosti. Sanjam o svetu, v katerem bodo ljudje naslavljali živalske travme z ljubečim, čutečim in čuječim pristopom, ne pa s pasivno ali celo aktivno agresijo. Sanjam o svetu, v katerem bodo ljudje spoznali, da so odgovorni za varnost, psihično in fizično zdravje živali, kar ne gre skupaj z izpustom brez nadzora, sploh v urbanih okoljih ne, še manj gre skupaj z nekastriranimi in nesteriliziranimi živalmi, ki jim odvzemamo mladiče in jih delimo naokoli kot bonbone. Sanjam o svetu, v katerem bodo rejne živali dočakale naravno smrt, v katerem bodo živele v maksimalnem udobju in z minimalnim izkoriščanjem. Še lepše so tiste sanje, v katerih rejne živali sploh ne obstajajo, ampak mi je jasno, da so te žal utopične.

Zmanjkuje mi idej, kako ljudem predstaviti te sanje, kako jih spraviti v realnost, kako preprečiti nepotrebna trpljenja, ki so zgolj in samo posledica pomanjkanja uvida širše slike, pomanjkanja informacij in opiranja na dolgoletno vsesplošno prakso, ki žal ni v dobrobit živali. Kdaj bodo ljudje dojeli, da je živali preveč in prenehali na svet spravljati nova in nova legla psov in mačk? Kdaj bodo dojeli, da živali čustvujejo enako kot mi? Kdaj bodo dojeli, da nobeno nasilje ni rešitev pri vzgoji živali? Kdaj se bodo začeli ukvarjati z njihovimi duševnimi potrebami? Kdaj in kako je moje večno vprašanje pri vsakodnevnem stiku z ljudmi, ki kar nočejo in nočejo dojeti.

Vesna Plavec

Društvo za zaščito živali Novo mesto

Fotografija: Dreamstime

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.