Simona Potočar Agrež je vodnica reševalnega psa in ustanoviteljica Kinološkega društva za iskanje, zaščito in reševanje. Poleti je s svojo psičko uspešno izsledila pogrešanega gospoda na območju Škocjana. Psička Tequila in Simona sta eden izmed prvih mantrailing reševalnih parov v Sloveniji in prvi mantrailing par z neposredno najdbo pogrešane osebe. "Mantrailing je odlična zaposlitev pasjega nosu, za katerega se odloča tudi veliko število pasjih lastnikov, ki želijo zgolj kvalitetno preživeti svoj čas s psom nekajkrat mesečno kot hobi in ne v sklopu reševalnih društev. Naša hobi ekipa trenutno v Ljubljani, Mariboru, Kranju, Brežicah in Kopru šteje preko 70 vodnikov," pravi naša sogovornica. V naslednjem intervjuju boste spoznali vse o tej tehniki in izvedeli, kaj se je zgodilo tistega avgustovskega dne, ko je Tequila, kot prva v Sloveniji, s pomočjo te tehnike izsledila pogrešano osebo.

Simona, kaj je pravzaprav mantrailing?

Mantrailing je sledenje osebnemu vonju določene osebe. Povedano poenostavljeno: Pes dobi ob pričetku iskanja za povohati osebni predmet (pogrešane) osebe, na lokaciji mora zaznati sled te osebe, če seveda le-ta tam obstaja, in ji slediti do najdbe.

Znano je, da imajo psi odlično izostren čut za vonj, a verjetno malo ljudi ve, da lahko psi zavonjajo tudi vonj določene osebe v okolju, tudi po več dneh. Kako je to sploh mogoče?

Ljudje med svojim premikanjem za sabo puščamo veliko informacij, ki jih je pasji nos sposoben zaznati. Od mikro delcev kože, do telesnih plinov itd. Koliko časa se bo ta informacija v okolju zadržala v takšni količini, da jo bo pes sposoben zaznati, pa je odvisno od številnih dejavnikov, na prvem mestu so seveda vremenske razmere. V praksi je optimalno, da z iskanjem začnemo čimprej, se pa iskanja seveda lotimo tudi po več dneh. S podaljševanjem časovnega razmika med odhodom osebe iz določene točke in našim pričetkom iskanja, pa se seveda tudi zmanjšujejo možnosti za uspešno delo psa.

Najbrž je ta metoda bolj primerna za iskanje v naravi. Domnevam, da je v samem mestu preveč “motilcev”, predvsem veliko različnih ljudi ...

Motite se. (smeh) Iskanje v urbanem je sicer zaradi vseh motenj ter podlage običajno težje, nikakor pa ni neizvedljivo. Tudi večina naših treningov poteka v urbanem okolju, kjer za psa tovrstna situacija postane nekaj običajnega. Če bi na primer trenirali samo v gozdu, kjer je iskanje informacij za psa lažje in bi tu in tam naredili trening v mestu, bi bilo to za psa zelo težko. Ker pa je pes vajen dela tudi na asfaltu, betonu, v množici parkirišča nakupovalnega središča, blokovskem naselju in še kje, mu to nikakor ne predstavlja nerešljivo uganko.

Kako razširjena je ta metoda pri nas in drugje po svetu?

Če primerjamo število vodnikov reševalnih psov, ki iščejo po sistemu "air scent" v gozdu, ruševini in snežni plazovini ter nas mantrailerjev, je metoda šele na svojem začetku. V Slovenijo je mantrailing pred leti pripeljala Maja Golob, vendar pa mantrailing kot enakovredna disciplina reševalnih psov šele pridobiva na svoji prepoznavnosti. Velik korak se je zgodil z letošnjim letom, ko je mednarodna organizacja reševalnih psov IRO mantrailing vključila tudi v svoj pravilnik, vsekakor pa verjamem, da bo vodnikov reševalnih psov, ki delujemo po sisemu mantrailing, v prihodnjih letih vse več in več. Sicer pa je po svetu disciplina zelo razširjena v ZDA, od evropskih držav pa gre izpostaviti predvsem Avstrijo in Nemčijo, ki se mantrailinga uspešno poslužujeta že vrsto let. Tudi moje izobraževanje je potekalo izključno v sosednji Avstriji, natančneje na Mantrail Academy Austria. Dodam naj še, da mantrailing vestno razvijajo tudi v sosednji Hrvaški.

Kateri psi se uporabljajo pri iskanju pogrešanih oseb? So primerni zgolj pasemski psi ali lahko mantrailing osvoji denimo tudi zavetiški mešanec?

Moj najstarejši reševalni pes Oto, ki šteje že skoraj 13 let, je mešanec in rešenec iz zavetišča z vsemi opravljenimi stopnjami izpitov za iskanje v ruševini in gozdu ter A in B stopnjo za iskanje v snežni plazovini. Naj to dejstvo odgovri na vsaj pol vašega vprašanja. (smeh) Je pa vsekakor lažje priti do zastavljenega cilja s psom, ki je bil preudarno izbran v (delovnem) leglu kvalitetnega vzreditelja in katerega pasemsko pogojene naravne zasnove omogočajo hitrejše razumevanje "igre" iskanja pogrešanih oseb. Prav zato so denimo za mantrailing zelo primerne lovske pasme, katerim sledenje praktično "teče po žilah". Imam pa v svoji mantrailing ekipi prav tako odlične mešančke in pasme, katerim na prvo žogo ne bi prisodil talentiranost za disciplino. Z veliko dobre volje, predvsem pa trdega dela, lahko preseneti marsikateri kosmatinec. Naj izpostavim vodnico, ki ima psičko iz zavetišča v Bosni. Na prvem treningu psička niti slučajno ni želela ali upala priti do neznane osebe, od nje vzeti hrano, bila je izjemno zaprta, nezaupljiva in prestrašena. Na mantrailing treningih pa se dogodi zelo zabavna stvar – na vsakem srečanju se nove neznane osebe s psom igrajo, ga hranijo z dobrotami, ga hvalijo itd. Po manj kot dveh letih je psička izjemno samozavestna, pogumna, sproščena med ljudmi, v prihodnjih mesecih bo opravljala svoje prve reševalske izpite in ne dvomim, da bo nekoč pomagala tudi pri dejanskem iskanju pogrešane osebe. Za njo pa seveda stoji izjemna vodnica, ki v mantrailing in psičko vlaga nešteto ur trdega dela.

Mantrailing je odlična dopolnitev dela reševalnih psov. Katere so temeljne razlike med tehnikami, ki jih uporabljate vi in tisto, ki jo uporabljajo psi reševalci?

Reševalni psi, ki delujejo po sistemu "air scent", iščejo izvor kateregakoli človeškega vonja v naravi, ruševini, snežni plazovini. Povedano drugač: odzvati se morajo na katerikoli človeški vonj, medtem ko mantrailing psi iščejo vonj točno določene osebe. Med bistvene razlike lahko dodamo še, da prvi iščejo prosto in največ z visokim nosom, slednji na slednem povodcu in z nizkim nosom.

Koliko psov sicer imate?

Z možem imava pet psov. Moji so že upokojeni reševalni pes Oto, ki je mešanec, mantrailing psička Tequila in mantrailing psička Pink, ki je še v fazi šolanja. Moževa pa sta reševalna psa Howth in Čuk, slednji je prav tako še v fazi šolanja in v pripravah na prve izpite. Nedavno smo se poslovili od šestega člana pasje posadke, aljaškega malamuta Šona, ki je bil prav tako reševalni pes z vsemi opravljenimi izpiti za iskanje v ruševini in gozdu. Predstavnik zelo neobičajne pasme za reševalsko delo, a odličen delovni pes.

S Tequilo sta prvi mantrailing par v Sloveniji, ki mu je uspelo izslediti pogrešano osebo. Kdo vas je poklical za pomoč in kako je stekla akcija?

Naša ekipa je vedno aktivirana preko regijskega centra za obveščanje, v tem primeru novomeškega. Iskalna akcija je namreč potekala v občini Škocjan. Ob prihodu na lokacijo, ki je vinogradniško območje, sem v zelo kratkem času pridobila predmet pogrešane osebe in s Tequilo sva pričeli z iskanjem. Prvi del iskanja je potekal po asfaltni cesti, zatem pa je Tequilin pasji nos preusmeril nadaljevanje v gozd. Po približno 30 minutah iskanja in 1,5 km poti sva našli pogrešano osebo, ki je bila kasneje predana v zdravstveno oskrbo.

Epilog v tej zgodbi je bil torej pozitiven. Si je morda Tequila za nagrado zaslužila kak priboljšek več?

Absolutno. V naši hiši velja pravilo, da kdor najde, dobi pico. (smeh) In tudi tokrat ni bilo nič drugače. Polovica pice je pripadla Tequili, polovica ostali četverici.

Kakšni občutki so vas prevevali ob tej nadvse uspešno izvedeni akciji?

Huh. Občutki so seveda fantastični. V takšen rezultat je vloženih nešteto ur, dela, dobrih in slabih trenutkov, ne le mene, ampak široke ekipe ljudi. Najdba je vedno rezultat skupine in ne le posameznika in najlepše je bilo vsem tem meni dragim ljudem sporočiti, da je naše skupno trdo delo ta dan rešilo človeško življenje.

Ste pri iskanju pogrešanih oseb običajno v stiku neposredno s svojci te osebe ali morda z uradnimi organi? 

Iskalno akcijo vedno vodi policija. In policija je organ, ki se odloči v iskalno akcijo vpoklicati vodnike reševalnih psov. Okoliščine iskalnih akcij pa so takšne, da smo pogosto v stiku tudi z najbližjimi.

Po koliko dnevih od izginotja osebe še pride v poštev ta metoda iskanja pogrešanega?

Pravilnega odgovora na to vprašanje nimam. Odgovor je namreč zelo odvisen od vremenskih razmer. Če se je med izginotjem in iskalno akcijo denimo zgodil deževni naliv, se možnost uspešne uporabe mantrailinga občutno zmanjša. Pomembno je, da smo aktivirani čimprej in ob tem naj poudarim tudi to, da se je čas aktivacije v zadnjih letih občutno izboljšal. Sicer pa naj kot zanimivost dodam, da je moja avstrijska mentorica Karina Kalks osebo z metodo mantrailing našla celo na 6 dni stari sledi.

Je pa izredno pomemben podatek, kje se je pogrešana oseba nazadnje nahajala, drži?

Tako je. Osnova za začetek iskanja z metodo mantrailing je znana izhodiščna točka, na kateri lahko pričnemo z iskanjem. Pogosto je izhodiščna točka dom osebe ali vozilo, ki ga je oseba nekje parkirala in od tam dalje odšla peš.

Vi se s tem ukvarjate že več kot deset let, konkretno s to tehniko pa dobre štiri. Kako je pravzaprav prišlo do tega?

Z reševalnimi psi se ukvarjam že 12 let, z mantrailingom pa od marca 2015. Po prvem seminarju mantrailinga, ki sem se ga udeležila, sem imela jasno zastavljen cilj: Sodelovati pri prepoznavnosti mantrailinga v Sloveniji in vključevanje mantrailinga v iskalne akcije v naši državi. Mantrailing je namreč odlična dolopolnitev "air scent" sistemu na iskalnih akcijah pogrešanih oseb, kjer pogosto odločajo minute. Tudi če mantrailing pes ne pripelje neposredno do pogrešane osebe, lahko z mantrailing določanjem gibanja osebe občutno zmanjšamo območje iskanja in s tem časovni okvir najdbe.

Ste tudi predsednica kinološkega društva za iskanje, zaščito in reševanje. Koliko psov se sicer izuri za iskanje pogrešanih oseb?

Naše društvo IZAR, ki pripada Zvezi vodnikov reševalnih psov Slovenije in se nahaja v občini Brežice, šteje 8 članov, kar nas uvršča med manjša slovenska društva reševalnih psov. V povprečju se nam vsako leto pridruži en nov član, od tega jih polovica odpade. Biti vodnik reševalnega psa namreč pomeni življenski stil, ki ni za vsakega. Gre za velik časovni vložek, veliko trdega dela in tudi odpovedovanja. Če preštejem, kolikokrat sem v 10 letih zaradi iskalne akcije ali kakšnega nujnega kinološkega dogodka odpovedala družinsko kosilo, zapustila zabavo po 5 minutah ali odpovedala sestanek, je ta številka daleč od zanemarljive.

Koliko časa pa poteka urjenje reševalnega psa in kateri so najbolj pomembni koraki pri učenju?

Če bomo pametno izbrali mladiča, če bomo z delom pričeli nemudoma, če ni šlo nič pretirano narobe (npr. bolezen), če že imamo izkušnje in če bomo trdo delali, bomo psa pripeljali do prvega izpita v približno dveh letih. Veliko je "če-jev", torej. In pogosto se to obdobje zamakne še za kakšno leto. V procesu učenja je pomembno sistematično in postopno delo, brez hitenja v izzive, katerim pes (še) ni dorasel ter razvijanje veselja do dela, ki ga gradimo s pozitivno motivacijo.

Verjetno je ob vsem tem pomembno tudi nagrajevanje pridnega učenca ...

Popolnoma odvisno od psa in tudi načina dela. Nagrada je lahko igrača, hrana ali kombinacija obojega. Kar pa se tiče izbora dobrot, ki jih vodniki namenjajo svojim psom med našim treningom, bi se nad meniji navduševal celo kakšen kulinarični mojster. (smeh) Od pečenega piščanca, do lososa, različnih oblik surovega mesa, paštet ...

Domnevam, da učenja ni nikoli konec. Ves čas obnavljate vaje in osvajate nove tehnike, kajne? Kje dobivate nova znanja?

Drži. Delo z reševalnim psom nikakor ni nekaj, kar se na določeni točki ustavi in od tam naprej znamo vse. Tako vodnik kot pes trenirata in se izobražujeta vseskozi. Sama mantrailing znanja pridobivam predvsem v tujini, natančneje v Avstriji, zelo rada pa se udeležim tudi kakšnega pasje obarvanega seminarja, ki ni neposredno povezan z reševalnimi psi. Ob delu z različnimi psi in različnimi vodniki je namreč potrebno imeti široko paleto znanj.



Kako izgleda en vaš navaden dan?

Moj običajni dan se prične s prvim sprehodom okoli 7. ure zjutraj, temu običajno sledi še trening poslušnosti. Od 9. do 13. ure je čas za pasje spanje in moje delo v pisarni, zatem sledi še en sprehod in popoldanski odhod na mantrailing treninge, ki običajno trajajo do 22. ure zvečer, domov se vračamo nekaj pred polnočjo. Če je dan obarvan tudi glasbeno, ukvarjam se namreč tudi z glasbenim managementom, pa lahko katerega od mojih psov tu in tam srečate tudi v zaodrju katerega od glasbenih festivalov. (smeh)

Simona, kakšni so vaši cilji za naprej?

Moja velika želja je, da bi čez nekaj let vsaka enota reševalnih psov v Sloveniji imela vsaj enega mantrailing psa, usposobljenega za iskanje pogrešanih oseb tako v urbanem okolju kot tudi v naravi. Verjamem, da bomo čez nekaj let širom po Sloveniji na intervencijah uspešno združevali air scent in mantrailing način dela, sama pa sem vedno odprta za pomoč pri izobraževanju znanja željnih vodnikov in reševalnih ekip.


Intervju: Mitja Čehovin
Foto: Luka Rudman