V Sloveniji nas je pretresla novica o tragičnem dogodku v okolici Maribora, kjer naj bi trije psi – en bulterier in dve argentinski dogi – napadli in usodno poškodovali svojo lastnico. Čeprav je preiskava še v teku, dogodek že zdaj odpira pomembna vprašanja o odgovornem lastništvu psov, še posebej tistih, ki veljajo za močnejše ali vedenjsko zahtevnejše.

Za odgovore na številna odprta vprašanja smo se obrnili na Upravo za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR), kjer so nam pojasnili, kako zakonodaja ureja ravnanje s psi, ki kažejo nevarno vedenje, in kaj vse mora skrbnik takšnega psa vedeti in upoštevati.

Kdaj pes dobi status nevarnega psa?

Pes dobi ta status takrat, ko ugrizne človeka ali drugega psa oziroma kaže neobvladljivo in nevarno vedenje. To oceni uradni veterinar, ki na podlagi inšpekcijskega postopka izda odločbo. S tem pa za skrbnika nastopi tudi kar nekaj obveznosti.

Kaj pomeni imeti »nevarnega psa«?

Če ima pes status nevarnega psa, mora biti vedno pod nadzorom:

• na sprehodu mora nositi povodec in nagobčnik,
• doma pa mora biti v ograjeni površini z vsaj 1,8 metra visoko ograjo in jasno oznako, da tam biva nevaren pes.
• Tovrstnega psa ni dovoljeno zaupati mladoletnim osebam.

Če nevaren pes koga ugrizne še enkrat (čeprav ne povzroči hude poškodbe), je obvezno tudi šolanje psa pri strokovnjakih, ki ga preverja komisija. Lastnik mora dokazilo o opravljenem šolanju tudi uradno predložiti.

Kaj pa, če pes koga hudo poškoduje ali ubije?

V posebej hudih primerih – kot je povzročitev smrti človeka – lahko veterinar psa tudi odvzeme in odredi njegovo evtanazijo. To sicer ni odločitev, ki bi se sprejemala zlahka, a je določena kot zadnji ukrep, kadar gre za neposredno grožnjo življenju ljudi.

Kaj se lahko naučimo iz tragičnega dogodka?

Zgodba iz okolice Maribora ni enostavna in vsebuje vrsto zgrešenih odločitev, ki so privedle do tragedije. Psi so že imeli zgodovino težavnega vedenja, enega od njih ni bilo vpisanega v register, težave so bile tudi z (ne)cepljenjem in pomanjkljivim varstvom. V nekem trenutku so bili psi celo odvzeti in nameščeni v zavetišče, a so bili po osmih dneh oddani nazaj – lastništvo pa je bilo preneseno z enega družinskega člana na drugega.

Tragični razplet nas opominja, kako pomembno je, da skrbniki svojih psov ne podcenjujemo – zlasti pri psih, ki izražajo znake strahu, agresije ali neobvladanosti.

Ljubezen ni dovolj – potrebna je tudi odgovornost

Vsak pes si zasluži skrbnega in odgovornega človeka. Vzgoja, socializacija, nadzor in primerno ravnanje so nujni, še posebej, ko gre za močne pasme, ki lahko v napačnih rokah predstavljajo nevarnost.

Biti skrbnik psa je čudovito, a hkrati resna odgovornost – do psa, do drugih živali in do ljudi. Ko to sprejmemo, lahko ustvarimo varno okolje za vse – tudi za naše kosmate prijatelje.

Fotografija je simbolična: Dreamstime