KOLUMNA DZZŽ NOVO MESTO

Zadnja leta nas vse pogosteje pretresajo tragične zgodbe o odvzemih trpinčenih živali ali pa celo zgodbe, kjer bi se odvzemi morali zgoditi, pa sistem poklekne. Nehumani bivalni pogoji, živali v katastrofalnem stanju. Naj bodo to hišne – psi na verigah in iztrebkov polnih pesjakih – ali pa rejne živali, ki v tišini trpijo za štirimi stenami hlevov in sonce prvič v življenju vidijo na poti v klavnico.

Pred kratkim je zopet zaokrožila po medijih podobna zgodba o zanemarjenem govedu. Lastnica je neka sila imenitna gospa, ki se javnosti predstavlja kot aktivna članica družbe, še celo status eko kmetije je imela. Kljub temu, da so že od leta 2020 tam obravnavali kar nekaj kršitev, ki so bile sicer bolj birokratske narave, ni nihče do zadnjega zaznal nobenega zanemarjanja živali. Glede samih poginov se ne bomo opredeljevali – o tem, ali je možno, da popolnoma zdrave živali v optimalnih pogojih poginejo v nekaj mesecih (odkar je bil opravljen zadnji inšpekcijski nadzor), naj odločajo strokovnjaki. Četudi je govedo poginilo izključno zaradi zaužitega ovoja silažnih bal (kar bi, roko na srce, lahko bila razumljiva nesreča), pa je popolnoma nesprejemljivo, da živalim ni bila nudena veterinarska pomoč, saj so pred poginom zagotovo kazale znake in da trupla niso bila odstranjena. Naše osebno mnenje je sicer, glede na opis situacije, ki je bil podan iz strani UVHVVR, da je tako številčen nenadni pogin malo verjeten, oziroma da so bili bivalni pogoji živali že ob prejšnjih inšpekcijskih nadzorih slabi pa tega ni nihče opazil. V bran inšpekciji in proti njihovi malomarnosti bi pričala še edino teorija, da so bili prejšnji pregledi napovedani in je rejka v ta namen predhodno hlev uredila. Ta možnost seveda ni izključena, se je pa v tem primeru dobro vprašati, če so takšni pregledi potem sploh smotrni in kako bi delo inšpektorjev bolje osmislili.

Direktor inšpekcije za varno hrano in veterinarstvo g. Podpečan pravi, da je takih primerov malo, le pet, šest na leto. Mi pa pravimo, da njihove statistike verjetno, kot po navadi,  zaostajajo za realnim stanjem na terenu, kar potrjuje tudi njegova izjava, da ne morejo redno nadzirati vseh rejcev, ki jih je v Sloveniji okoli 30 tisoč. To je seveda logično, smo pa prepričani, da obstajajo neke rešitve tudi za to. Konec koncev tudi sposobnost vožnje vseh udeležencev v prometu ne moremo kontrolirati vsak dan, lahko  pa opravljamo nenapovedane naključne kontrole prometa, ki kršitve zelo omilijo. Ne morem tudi mimo dejstva, da ob takih zgodbah vsi skupaj radi bentimo nad neučinkovito inšpekcijo in dajemo v nič te lastnike, ki so živali povzročili trpljenje. Pozabljamo pa na lastno vlogo, ki na koncu v danih situacijah ni tako majhna. Pozabljamo, da smo mi tisti, ki odlašamo s prijavo, ker se nočemo zameriti sosedom. Da smo mi tisti, ki se velikokrat obračamo stran, ker se nočemo ali pa bojimo vmešavati. Ali pa v najboljšem primeru, da se niti takrat, ko se odločimo, da je čas za ukrepanje, ne odpovemo svojemu komfortu in se nismo pripravljeni posvetiti zadevi več kot toliko, da pokličemo nekoga drugega. Velja v čisto vseh slojih družbe, ne samo v primeru zanemarjenih živali. Malce dvolično od nas, da pričakujemo od nekoga, da bo ukrepal skladno z nekimi vrednotami, če pa se jih ne držimo niti sami, kajne? Če nič drugega, je ena izmed rešitev za omenjeno zgodbo povsem preprosta. Prenehajmo kupovati meso, pa bomo z zmanjšanjem povpraševanja hitro zmanjšali tudi ponudbo kmetij z umirajočim in razpadajočim govedom. Ali pa so poginule krave uboge samo takrat, ko umrejo zaradi malomarnosti neodgovornega rejca/ke, ne pa tudi takrat, ko umrejo zato, da končajo na naših krožnikih? Končni rezultat je v obeh primerih enak: žival umre, le naše dojemanje je drugačno, če umre s »plemenitim« namenom, ali zato, ker je bila trpinčena, zanemarjena, pozabljena od širnega sveta. Ena izmed mnogih, ki se ni mogla postaviti zase, kajti bolj naglas kot je mukala, bolj so si sosedje tiščali ušesa. Takih nemih žrtev je ogromno, ki poginejo med čakanjem na odločbe, odvzeme, ukrepe, prijave in samo bedak bi verjel, da se jih najde le pet ali šest na leto. Pa nikakor ni namen tega zapisa zaničevanje tvojih, vaših ali njihovih prehranjevalnih navad - vsak naj sestavlja svoj jedilnik. Je pa na neki točki dobro spoznati in priznati, v kaj vse rezultirajo naše osebne odločitve in koliko trpljenja lahko preprečimo, če jih malo spremenimo. In ne pozabimo, da imamo, ko kažemo s prstom na druge, ostale štiri prste še vedno usmerjene vase. Dokler bomo vsi skupaj odgovornost prelagali na druge, se ne bo spremenilo nič. Še vedno bodo mukale na glas in umirale potiho, ker brez goveje juhe nam živeti ni.

Lina Debeljak in Vesna Plavec

 
Fotografija: Dreamstime

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.