Posteljica španjelke Bine je kar naenkrat mokra.

Samojedka Pika pušča za seboj kapljice urina.

Potem ko leži nemška ovčarka Stela na kavču, ostane prevleka vlažna.

Mokra pasja posteljica, kapljice urina po stanovanju in vedno mokra zadnjica – najverjetneje so se pri domači psički pričele težave z zadrževanjem urina. Stanje, ki sprva deluje frustrirajoče za skrbnika in neprijetno za psičko, pa se – brez skrbi - da v veliki meri omejiti in obvladati.

Urinska inkontinenca ali nenadzorovano uhajanje urina iz sečnega mehurja se lahko pojavi pri vseh starostih psov in prav tako lahko prizadene tako samce kot samice različnih pasem. Vzroki za nastanek inkontinence so različni, prav tako so razlike v pogostosti prizadetosti v določeni populaciji psov. Posledično so tako seveda razlike tudi v pristopih k težavam, različna je diagnostika obolenja in zdravljenje, ki sledi. Nehoteno izcejanje urina, ki se pojavlja, je lahko občasno ali trajno, pri čemer je tudi količina izteklega urina lahko večja ali manjša. Poleg neprijetnost, ko skrbnik s krpico v roki teka za psičko in po parketu briše lužice urina, pa je to stanje nelagodja tudi za psičke same. Psičke želijo biti čiste, navajene so na sobno čistočo – pa tudi tiste, ki živijo zunaj si želijo čistega in suhega bivališča in dlako, ki ni ves čas mokra. Prav ta, pogosto vlažna okolica spolovil lahko privede tudi do zdravstvenih težav psičke, lezij kože in okolnih tkiv ter pogostih okužb sečil.

Težave z uhajanjem urina – zakaj?

Večina oblik urinske inkontinence se pojavlja, ko tlak v sečnem mehurju preseže upor sečnice ali ko je tlak sečnika izjemno visok, upor sečnice zelo nizek ali pa kombinacija teh dveh dejavnikov.

Vzrokov za nehoteno uhajanje seča je lahko več, so lahko nevrološke narave in prirojene ali pridobljene (travme, hernije medvretenčnih diskov, kongenitalne anomalije) ter tiste izven  nevrološkega izvora, kamor uvrščamo poleg sterilizacije psičk tudi anatomske nepravilnosti, infekcije sečnega mehurja, fistule v področju spolovil, prekomerno pitje živali ali polidipsijo in še kaj.

Za skrbnike psičk je velikokrat zelo pomembno vprašanje, če bo njihova psička urinsko inkontinentna, ko (če) bo sterilizirana?

V ambulanti se ob omembi uhajanja urina pri psičkah najpogosteje srečamo z urinsko inkontinenco, kjer prihaja do nehotenega uhajanja seča zaradi neustreznega zapiranja mišice zapiralke sečnice.

Pri nesteriliziranih psičkah se urinska inkontinenca pojavlja redkeje, medtem ko lahko prizadene nekje do dvajset odstotkov steriliziranih psičk. Zakaj je temu tako? Glavni, oziroma vodilni patofiziološki mehanizem nastanka težav z zadrževanjem seča je slabše, oziroma ne dovoljšne zapiranje sečnične mišice, hkrati pa imajo vlogo ob tem kompleksnem problemu tudi spremembe v strukturi tkiv in izguba kolagena.

Smatra se, da so inkontinenci zaradi oslabelosti uretralnega sfinktra bolj podvržene psičke težje od dvajset kilogramov, pogosteje pa se pojavlja tudi pri psičkah večjih pasem (nemški ovčar, nemški bokser, doberman, irski seter, rotvajler, veliki šnavcer).

Da ne bo prehitro preplaha – seveda pa ni vsaka nehotena kapljica urina pri odrasli živali kar takoj inkontinenca, za podobnimi kliničnimi znaki se pri psičkah lahko skrivajo tudi druga obolenja (vnetja, urinski sedimenti ali kamni, novotvorbe), zato je potrebno za postavitev dokončne diagnoze k težavi sistematično pristopiti.

Temeljit opis težave s strani skrbnika, oziroma anamneza je zagotovo prvi korak in v veliko pomoč veterinarju pri nadaljnjem diagnostičnem poteku. S kliničnim pregledom živali, z vaginoskopijo, če je potrebno z nevrološkim pregledom, vsekakor pa s pregledom krvi in analizo urina ter s slikovno diagnostiko se nato ovrže morebitne druge zdravstvene tegobe ali potrdi predvideno diagnozo – nehoteno uhajanje urina.

Psička je inkontinentna, kaj sedaj?

Kar brez skrbi, za preprečevanje, oziroma zdravljenje pasje inkontinence imamo na voljo uspešna zdravila, v trdovratnejših primerih ali takih – zelo redkih – ki se ne odzivajo na medikamentozno zdravljenje pa se je dandanes moč poslužiti tudi različnih kirurških posegov.

Sterilizirati psičko in tvegati inkontinenco?

Čeprav se skrbniki v prvi vrsti odločajo za sterilizacijo psičk zaradi preprečitve gonitve in vsega kar sodi ob to (krvav izcedek iz nožnice, številni pasji ljubimci pred vrati, tveganje za nezaželeno leglo mladičkov), pa je pravzaprav izjemno pomemben zdravstveni aspekt tega posega. S sterilizacijo namreč preprečimo mnoga kasnejša, tudi življenjsko nevarna bolezenska stanja psičk. Eden izmed najpogostejših zdravstvenih zapletov pri intaktnih, se pravi nesteriliziranih psičkah je gnojno vnetje maternice (piometra). Ta se pojavlja zaradi neravnotežja spolnih hormonov, najpogosteje pri psičkah starejših od šest let. Pri nesteriliziranih psičkah se pojavljajo tudi tumorji mlečne žleze, ki so sicer lahko benigne (benigni adenomi) narave, lahko pa so tudi življenjsko ogrožajoči maligni karcinomi, sarkomi ali karcinosarkomi z manj ugodno (celo zločesto) prognozo.

Sicer pa so steriliziranim psičkam prihranjene tudi ciste na jajčnikih in maternici, metritisi ali vnetja maternične sluznice, nenazadnje pa tudi izpada maternice ali nožnice.

Življenjsko manj ogrožajoča, sicer pa še ena, za psičko (in skrbnike) precej neprijetna tegoba, je tudi namišljena brejost. Psička se namreč zaradi hormonov (padca koncentracije progesterona in povečanja koncentracije prolaktina) pripravlja na porod, ureja si ležišče, ki bo primerno za prihajajoče mladičke, skrbi za igračke, ki postanejo nadomestno leglo, umirjena je ali vznemirjena, velikokrat neješča, povečajo pa se ji tudi seski in pojavi mleko. Zaradi laktacije lahko v tem času pride tudi do vnetja mlečnih žlez ali mastitisa, ki ga je potem velikokrat potrebno zdraviti.

Čeprav je oslabelost uretralnega sfinktra pri steriliziranih psičkah najpogostejši razlog za urinsko inkontinenco, pa je glede na odstotek pojavljanja v populaciji in na spekter možnosti zdravljenja v primerjavi z zdravstvenim tveganjem to še vedno v prid sterilizaciji.

Tanja Usar, dr.vet.med

Veterinarska ambulanta Usar

Foto: Shutterstock