15.09.2018

Doti v spomin

 

 

Bil je sončen aprilski dan pred štirinajstimi leti, ko sva te pripeljala domov. Nisva imela skupnih otrok, ti si bila najin dojenček. Koliko veselja si prinesla v najin dom.
 
Bila si priden otrok, razen požvečenega roba hčerinega škornja, nisi naredila nobene neumnosti. Kot pubertetnica si sicer bila malo svojeglava, sploh, ko ti je tvoj lovski nos kazal v drugo smer, kot sva želela midva. Po obdobju »uporništva« si zrasla v čudovito gospodično…..ljubečo, igrivo družabnico nama in najinim vnukom. Bili smo družina, vedno sva pravila, da smo »mi trije najboljši par«. Oboževala si  vožnjo z avtom, najrajši v kombiju, kjer si ponosno sedela in nas vse gledala »zviška« ali pa z odltimerjem Golfom.
 
Leta so tekla v igri, sprehodih, cartanju… postala si zrela, bolj dojemljiva in občutljiva za moje razpoloženje….kako si me s svojim vlažnim smrčkom in mehko dlako znala potolažiti, ko sem zaradi pogostih službenih odsotnosti pogrešala najinega »vodjo krdela«. Kako je bilo dobro, da sem imela tebe. Najine so bile vse gozdne poti, neskončni travniki, samo tvoji pa šumeči potočki v bližini. Kako vesel in srečen kuža si bila. V smehu sem ti rekla, da bi bilo tvoje indijansko ime »mahajoči rep«.
 
Malo pred dvanajstim letom si zbolela, diagnoza: limfom. Kako težka je bila odločitev, kaj bo najbolje zate. Časa ni bilo, bezgavka pod ušesom je bila vsak dan večja. Alternativo sva  izbrala kot pomoč, da si bolje prenašala kemoterapijo. Kako pogumna si bila, punca moja. Še bolj sem cenila vsak dan in vsak sprehod, preživet s tabo. Kolikokrat sem ti povedala, kako zelo rada te imam, koliko mi pomeni tvoja brezpogojna ljubezen.

 


Bil je sončen aprilski dan, ko si za vedno zaprla oči, doma, na travi, kjer si tako rada poležavala. Morda sem predolgo čakala, preden sem  ti pomagala za mavrico….vendar nisem mogla verjeti, da se tokrat ne boš pobrala. Tudi ti se nisi mogla posloviti, preveč je bilo ljubezni.


Praznina, ki je ostala za tabo, je boleča in neizmerna. Upam, da bo čas tisti, ki bo nekoč naredil rano manj skelečo, ki bo posušil solze….. nikoli pa mi ne bo vrnil delčka srca, ki si ga odnesla s sabo.... dokler ne bova nekoč, nekje spet skupaj, moj ljuba Doti.


Helena

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.