Spomnim se dneva, ko je Lucky prišel v zavetišče. Izgubili so njivo in pes je postal odveč. Imel je šest let, kazal jih je več. Nesocializian, ni razumel zakaj bi se ga kdo dotikal. Poznal je le življenje na verigi. Preplašen je rad porenčeval. No, seveda smo se hitro spoprijateljili. Počasi se je navadil naših nežnosti, tudi naša kopalnica se imenuje po njem. Verjetno bomo vedno rekli Lucky-jeva kopalnica. Tam je bil najraje, velikokrat v družbi raznih samic.

Ime ni ravno primerno, saj je bil eden od psov, ki niso imeli sreče, da bi spoznali kaj je tisti pravi dom in prava družina. Ostal je nazaupljiv do tujcev, sploh do moških. Tako samo po sebi umevno je bilo, da je v zavetišču, da smo premalo naredili, da bi dobil priložnost. Ali pa mu enostavno ni bila namenjena. Pa vendar je za take zgodbe najbolj težko. Zgodbe z nesrečnim koncem.

Bolezen ga je izčrpala in prišel je tisti črni dan. Nismo mu mogli več pomagati. Pospremili smo ga na zadnjo pot.

Počivaj v miru, medvedek moj…

Andrea