Monika Naumovski je decembra prevzela funkcijo varuhinje pravic živali. Mnogi naši bralci najbrž niste vedeli, da taka funkcija pri nas sploh obstaja. A jo dejansko imamo. Varuh pravic živali je poseben organ Društva za osvoboditev živali, ki letos obeležuje 17 let delovanja in šteje okoli 500 članov. "Društvo se ukvarja z zaščito pravic živali, prepovedjo reje živali za proizvodnjo krzna ali kož, živinoreje, lova, poskusov na živalih in drugih ravnanj, ki povzročajo živalim trpljenje, bolezen ali smrt," pravi 28-letna Ljubljančanka. Glavna aktivnost društva je poleg delovanja Varuha pravic živali tudi izdajanje revije Osvoboditev živali.

Z Moniko je nastal sproščen pogovor, v katerem nam je veliko razkrila o njeni funkciji, položaju živali v naši državi, veganstvu in mnogih drugih temah.

Štirje meseci so za vami …

Uf ja, tu je res vse hitro steklo, kar mi je bilo res super, takoj sem začutila neko pripadnost. Ko spoznaš Stanka (predsednik društva, op. a.) in ostale člane društva, drugače ne gre.

Kako se je sploh začelo?

Pred letom dni sem na Vegafestu pristopila k stojnici društva, ki sem ga sicer spremljala že več let in takoj so me povezali s Stankom. Dobili smo se na sestanku in že julija smo začeli v pravni skupini pripravljati pripombe na osnutek Odloka o ukrepu odvzema osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave v obdobju od 1. oktobra 2018 do 30. septembra 2019.

Se ljudje pogosto obračajo na vas kot varuhinjo pravic živali?

To funkcijo sem v društvu uradno prevzela v decembru. Priznati moram, da dobimo kar nekaj pobud, vprašanj in poizvedb. Večinoma pa pomoč potrebujejo znanci in kolegi, ki so tudi sami aktivni na tem področju. Namen je predvsem, da osveščamo, da delamo na projektih, ki bodo ljudem dali orodja, da lahko sami reagirajo. Relevantno se mi zdi najbolj to, da se ljudi opolnomoči z znanjem na pravnem področju, da vidijo, da družbeni interes za zaščito živali obstaja, da kakršnekoli kršitve hitreje odpravimo, če stopimo vsi skupaj, živalim damo glas in izboljšamo njihov položaj.

Kako pomagate ljudem, ki so izkoristili že vse uradne poti, da bi pomagali živalim v stiski, pa niso dosegli nobenega izboljšanja situacije, v kateri se nahaja žival?

Na to vprašanje pa težko odgovorim, saj je odvisno od vsake konkretne situacije. Uradnih poti je navadno več, mogoče se splača v primeru neodzivnosti opozoriti zainteresirane akterje na področju – to so društva, predstavniki združenj, kakšni javno izpostavljeni obrazi, ki se zavzemajo za rešitev problema ... Veliko se lahko doseže tudi s samim opozarjanjem na problem, tudi preko medijev. Sem pa osebno naletela tudi že na brezizhodne situacije, kjer se ti zdita svet in naš sistem nepravična, grozna in lahko samo upaš, da bo žival čim manj trpela. Tedaj ostane le upanje na boljši svet.

Omenili ste Odlok o ukrepu odvzema rjavega medveda in volkov iz narave. Lahko našim bralcem na kratko pojasnite, za kaj je šlo pri tem odloku?

Predviden je bil odstrel 175 osebkov medveda in odvzem 11 volkov. Čeprav je sodišče že dvakrat odločilo, da je odstrel volkov nezakonit, neskladen s slovensko zakonodajo in zakonodajo EU ter v obrazložitvi zapisalo, da čeprav se izpodbijani akt nanaša na omejena časovna obdobja, ki so se že iztekla pred odločitvijo sodišča v tej zadevi (torej, volkove so že pobili za zadevna leta, na katera se je nanašal odlok), sodišče meni, da bi odločitev lahko tožena stranka – Republika Slovenija upoštevala pri morebitnih nadaljnjih odločitvah o odvzemu osebkov iz narave. Ministrstvu za okolje in prostor se to očitno ni zdelo potrebno. Ko so konec lanskega leta sprejeli Odlok so v njem obdržali le odstrel medvedov, kar pa je bilo izpodbijano pred Upravnim sodiščem, ki o zadevi še odloča. Je pa ugodilo predlogu za zadržanje izvršitve odloka, tako da se medvedov ne sme pobijati do končne odločitve sodišča.

S čim se kot varuhinja še ukvarjate v zadnjem obdobju?

V času, odkar sodelujem v društvu smo naredili že kar nekaj stvari. Aktivno sodelujemo pri predlogih predpisov v javni obravnavi, ki segajo tudi na področje živali. Na te vlagamo pripombe, kar je res konstantno delo, saj moramo biti nenehno ažurni in spremljati vse predpise.

Sodelujemo v javnih razpravah glede javnega interesa na področju Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Nudimo pomoč, ko nas kontaktirajo simpatizerji društva in je v naši moči da pomagamo. S tem namenom smo pripravili vlogo za ureditev prometne signalizacije na območjih, kjer prihaja do pogostega povoza domačih živali (konkretno je šlo za mačke).

Aktivno se v tem trenutku ukvarjam tudi s pravico do veganskega prepričanja (v smislu 41. člena ustave in pravice do svobode vesti) in diskriminacije veganov, kar je tesno povezano z bojem za pravice živali. Pri tem sodelujem z Veganskim društvom in strokovnjaki, predvsem s področja prehrane in znanosti. To je pa tudi zelo obsežno področje, ki se nanaša na številne resorje in različne konkretne situacije, medtem ko pri nas razumevanje srža, moralne konotacije veganstva ostaja dokaj nerazumljeno. Veganstvo zavrača izkoriščanje živali, podpiranje uporabe živih bitij, kot da so stvari in živalim priznava pravico, da živijo svoje življenje, kot svobodna bitja. In ko je oseba vegan, usmerja celotno svoje življenje v smeri izogibanja, kot je mogoče, vsem oblikam izkoriščanja in nasilja nad živalmi za hrano, oblačila, kozmetiko in druge namene. Sama sem si vedno želela, da bi ljudje veganstvo dojemali kot nekaj, kar je normalno. Ubijanje, podrejanje oziroma izkoriščanje živali pa kot ekstrem. Tako da me kar zaboli, ko slišim, da gre pri veganstvu za »ekstremizem« in le upam, da se bo s časom stanje normaliziralo in bo veganstvo postalo za vsakega del njegovega življenja in mišljenja.

K veganstvu se bova še vrnila. Društvo za osvoboditev živali sicer izdaja revijo, ste mi dejali na začetku …

Da. Menim, da revija pomeni ogromen doprinos slovenskemu prostoru glede tem o varstvu živali, pravicah živali, našega odnosa do njih in okolja – teme so tako raznolike, da sama vsako številko preberem od prve do zadnje strani. Izvodi revije, ki so dostopni tudi na spletni strani društva, brezplačno pa jih je mogoče dobiti v vseh večjih knjižnicah, pomenijo nabor neprecenljivega znanja in izkušenj, meni osebno pa članki mnogokrat ponudijo uvid v teme, o katerih ljudje res ne vedo veliko. Zdi se mi, da če bi več ljudi bralo tovrstne vsebine, bi lahko tudi lažje odprli prostor za dialog o res pomembnih temah, ki bi potrebovale spremembo takoj in sedaj. Na ta način bi lažje prišlo do sprememb in do implementacije družbenih interesov na področju zaščite živali v pravni sistem. In ravno to poskušamo narediti v skupini Varuha pravic živali. Želimo biti predstavniki živih bitij in pravičnosti, ko se odloča o tistih brez glasu.

V slovenskem pravnem redu so živali še vedno opredeljene kot stvari in ne kot čuteča bitja, posledično so skorajda brez pravic. Hišne živali so v primerjavi z rejnimi ali lovnimi v nekoliko boljšem položaju, vsaj kar se zakonodaje tiče, v praksi pa ni nujno tako. Kako daleč smo v Sloveniji s pobudo, da v slovenskem pravnem sistemu žival postane čuteče bitje in ne predmet, kot je tretirana zdaj?

To je projekt društva, ki se je začel še preden sem se mu sama pridružila in je bil skoraj uspešen v prejšnjem mandatu vlade. Pri tem aktivno ne sodelujem, zato podrobnih komentarjev na to ne morem dati. Mislim, da ni razumnega človeka, ki bi lahko ugovarjal dejstvu, da je žival čuteče bitje. Sama vsekakor upam in verjamem, da bo sprememba nastopila še v mandatu te vlade. Evropska unija je to zapisala že v Amsterdamski pogodbi iz leta 1997. To določbo vsebujejo tudi državljanski zakoniki Avstrije, Nemčije in Velike Britanije - je pa res, da v primeru Brexita ni gotovo, kakšen bo prenos zakonodaje EU.

Na eni strani lahko opazujemo skorajda popolno človečenje - predvsem hišnih ljubljenčkov, ki dobivajo maksimalno oskrbo, vrhunske veterinarske storitve, ljudje jih oblačijo, obuvajo čeveljčke, barvajo jim dlako … po drugi strani lahko vidimo pse na metrskih verigah, brez zavetja in vode, utopljene odvečne mladiče, krave in prašiče do vratu v iztrebkih, neustrezne in nehumane prevoze živali na poti v klavnice … oboji so po našem mnenju oropani dostojanstva, ki jim pritiče in oropani možnosti, da živijo v skladu s svojimi osnovnimi potrebami. Kakšna je vaša ocena odnosa človek – žival v današnjem času? Kako lahko ta odnos popravimo?

Mislim, da smo se ljudje zmožni odlično prepričati, da je naš interes nekaj "normalnega" in da kdor temu nasprotuje, ne more biti normalen. To je še posebej enostavno v primerih, ko imaš na drugi strani nekoga, ki nima glasu, ki nima pravic in ki je skladno z našo zakonodajo obravnavan kot stvar. Srce me boli, že ko o tem govorim. Antropocentrizem je torej postal naša mantra in sedaj vidimo posledice tega: na eni strani blišč, sijaj in živa bitja kot modne dodatke. Na drugi strani pa bedo in obup tisočerih.

Naučiti se moramo prisluhniti živalim. Mene so tega naučili moji kunci. Na njih ne delujejo vpitje, vzgojne kazni, bog ne daj tepež. Naučila sem jih poslušati in razumeti ter ob tem odkrila kako edinstvene osebnosti imajo. Ali ni neverjetno, kako lahko živali kljub temu, da jih človek prizadene, zapusti ali ne skrbi za njih niti minimalno primerno, ponovno zgradijo zaupanje do človeka in to pokažejo na res neverjeten način. Če bi spoštovali živali za to, kar so, jim pustili svobodo, da pokažejo svoje posebnosti, potem bi bil ta svet povsem drugačen, predvsem veliko lepši.

Kaj mislite o prireditvah, na katerih ljudje živali razstavljajo? Kakšen je sploh pomen tega početja, razen osebnega zadovoljstva ljudi?

Osebno se takih prireditev ne udeležujem, nikoli se jih nisem, niti se jih ne nameravam. Bi tudi raje videla, da jih sploh ne bi bilo. Verjamem pa, da je v ozadju vsake razstavljene živali drugačna zgodba. Seveda se mi ne zdi primerno, da ti žival predstavlja modni dodatek, nikakor ne bi smelo biti dovoljeno, da se z razstavami na račun živali služi ali se jih uporablja za pridobivanje nekega statusa. Ponovno poudarjam: žival ni stvar, je čuteče bitje, ki si zasluži ljubezen, pozornost in predvsem primerno skrb, kjer so v ospredju njeni oz. njegovi interesi, nikakor pa ne naši. Odgovorno skrbništvo živali mora biti ves čas poudarjeno. Kot ste dejali, doseganje nekega rezultata, bodisi osebnega ali nekakšne trofeje, lahko zasenči dobrobit živali. Mislim pa, da je veliko odvisno od samega odnosa med skrbnikom in živaljo. Obsojati vse, ki to delajo ne morem, saj bi preveč posploševala.

Kakšno je vaše mnenje o človeku kot vrsti, ki si jemlje pravico, da zaradi svoje nečimrnosti posega v naravo tako zelo, da svoji meri "ustvari" pasmo živali, ki je v skladu z njegovimi "željami"?

Na sploh imam zelo slabo mnenje o človeku kot vrsti. Okolje in planet smo uničili zaradi grozljivo egoističnih razlogov preko meja njegovih zmožnosti. Mislim, da se še vedno tega nočemo zavedati, ker nam ne gre to skupaj z našimi navadami, potrebami in predvsem, željami. Genskega inženiringa absolutno ne podpiram. Živali niso na tem svetu ZA nas, ampak so tukaj Z nami. Potrebe, da jih prilagodimo nam, ne bi nikoli smelo biti, meni je absurdna že misel na to.

Kakšna je trenutno v Sloveniji situacija na področju poskusov na živalih?

Oh … poskusi na živalih, to je področje, katerega moram še podrobno preučiti. Sedaj se skladno z direktivo EU imenujejo "postopki", čeprav potrebe po zamaskiranju izrazov ni, še posebno bi se bilo tega potrebno izogibati, ko pride do tematike zaščite živali. Na prvi pogled me je zmotilo, da so v Sloveniji luknje v transparentnosti, predvsem pri delovanju Etične komisije, svetovalnega organa pri odobriti poskusov na živalih. Je pa to projekt, ki bo še sledil v prihodnosti. Menim pa, da so poskusi na živalih, še posebej v današnjem času, res nepotrebni. To me res prizadane, kako smo zmožni to početi. Živalim vzamemo dostojanstvo, vzamemo jim možnost kakršnegakoli normalnega življenja in zraven jih še mučimo. V imenu homo sapiens …

V Sloveniji je registriranih okrog 100 društev za zaščito živali, resnici na ljubo se večinoma ukvarjajo z zaščito hišnih živali. Kljub temu se zdi, da zanemarjanja in mučenja živali še vedno ogromno, ravno tako je še vedno ogromno neosveščenih ljudi, vsaj kar se tiče ustrezne skrbi za domačo žival. Najbolj je, vsaj na področju zaščite hišnih živali, pereča problematika preprečevanja neželenih legel, s kastracijo oz. sterilizacijo, kar posledično prevečkrat vodi v namerno zapustitev živali ali še kaj hujšega. Kakšno je vaše mnenje o tolikšnem številu društev v tako majhni državi? Bi se morala društva med seboj bolj povezovati, ker bi tako bila morebiti bolj učinkovita?

Menim, da kdor hoče pomagati, "please do"! Na področju zaščite živali res primanjkuje ljudi, ker gre za zelo nehvaležno delo, nenehno se ti zdi, da se boriš z mlini na veter, prosiš za pomoč, poskušaš odpirati oči, vendar si pogosto razočaran. Če je osebam lažje se združevati v društva, je meni to čisto vseeno. Imamo ustavno zagotovljeno pravico do združevanja, ki jo očitno s pridom izkoriščamo.

Nenazadnje je celotna Slovenija zelo razdrobljena, nujno pa bi bilo tudi bolj lokalno, denimo po vaseh in naseljih, delovati na področju zaščite živali. Seveda, povezovanje društev se meni zdi ključno, pa ne le društev, tudi ljudi. Tudi medsebojna podpora je ključna, saj delujemo vsi z istim ciljem v glavi – pomoč živalim. Na tem področju bi bilo večkrat potrebno dati svoje mnenje, pa tudi ego stran in kdaj delovati v smislu splošno dobrega. Sama sicer še nisem imela slabe izkušnje s povezovanjem, skoraj vsako društvo, na katerega sem se obrnila za pomoč, mi je odgovorilo in pomagalo po svojih zmožnostih. Upam, da bo tega še več.

Bi si pa želela v prihodnosti videti tudi kakšno relevantno dejanje s strani države, morda ustanovitev institucije, ki bo dejansko imela moč in položaj sodelovati pri zaščiti živali tudi v sklopu zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti.

Bi bila torej smiselna uvedba tako imenovane živalske policije, kot vladne organizacije, z vsemi pooblastili za ukrepanje?

Da, ta ideja mi je blizu. V bistvu se mi zdi, da bi v našem pravnem sistemu bilo potrebno policiji podeliti več pristojnosti na tem področju. Da lahko ukrepajo vsaj v očitnih primerih zlorabe. Seveda bi morali ob tem uvesti tudi posebna izobraževanja za to področje. Pa ne samo za pse in mačke, temveč tudi za rejne živali, kjer niti ne slutimo razsežnosti kršitev, denimo pri prevozu rejnih živali. Menim, da bi bili nekateri policisti zainteresirani za delovanje na tem področju. Poleg tega bi to razbremenilo inšpekcijo. Brez dvoma bi potrebovali represivni organ na tem področju, povečati bi morali nadzor in uresničiti vsaj zakonske prepovedi mučenja in zahtev na tem področju. Če nam ne uspeva uresničevati v praksi niti takšne zaščite, kot je zapisana zdaj, kako lahko kadarkoli upamo na več? Slovenci imamo radi živali, radi bi poskrbeli za njih, kot so dejali že ustavni sodniki, zaščita živali pred mučenjem je del naše družbene zavesti. Čas je, da še na državni ravni sprejmemo nekaj ukrepov na tem področju. Kaj pomeni ugled države, dobro gospodarstvo in denar, če še za tiste brez glasu v naši družbi ne znamo poskrbeti?

Sodelujete z uradnimi institucijami v Republiki Sloveniji in kako ocenjujete to sodelovanje?

Imamo status delovanja v javnem interesu na področju Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, tako da sodelujemo pri javnih obravnavah, javnih posvetih in podobnem. Osebno nisem dobila občutka, da javne institucije z nami sodelujejo. Ko sem že mislila: "super, poglej, sedaj pa res delujejo zanimani da slišijo našo stran," so imeli vnaprej določene "popuste" za nas, o temeljnih spremembah ki so nujne na področju zaščite živali, se pa ne pogovarja. Ravno zato sem toliko bolj prepričana, da bi bila nujna institucija na ravni države, ki bi imela dejansko moč učinkovito sodelovati v teh postopkih.

Nekje smo zasledili, da ste obiskali azil Prača. S Pračo smo tudi pri našem portalu zelo povezani, večkrat smo tam pomagali, odnašali hrano … Kakšno je vaše mnenje glede tega, da tudi Slovenci pomagamo živalim v tujini? Pogosto je slišati mnenja, da ta pomoč ni smiselna, dokler imamo doma "svoje težave"?

Ne, Prače nisem obiskala. Udeležila pa sem se protesta proti temu azilu smrti v Sarajevu. Sama zelo težko prisostvujem prizorom mučenja, trpinčenja živali in neprimerni skrbi, ker me to psihično povsem uniči. Zelo je težko verjeti v to, da si nobena žival ne zasluži nesreče in trpljenja, izrabe in zlorabe ter hkrati živeti v sistemu, ki to dovoljuje. Nikoli nisem mogla gledati niti dokumentarcev na temo praks iz živinoreje in industrije. Moj prehod v veganstvo se je začel z gledanjem posnetkov veselih živali iz zatočišč, pujskov, kravic, ovčk, kozic, ki tekajo svobodno, skačejo, jedo svoje najljubše stvari, se igrajo … In jih nihče ne bo izdal tako, da jih bo odpeljal na tistemu grozljivem tovornjaku v klavnico.

Moje mnenje je sicer, da žival nima narodnosti. Jaz skušam pomagati tistemu, ki potrebuje pomoč. Moja družina po mamini strani prihaja iz Bosne, tako da večkrat odhajamo v Bosno, mnogokrat se spotoma ustavimo v azilu Posljednja oaza in odnesemo donacije. Ko vidiš stanje v Bosni, ostaneš brez besed. In pomagaš, kot lahko. Seveda je tu problematika širša, ne poznam je v podrobnosti, saj na tem področju primarno delujejo društva, ki se posvečajo predvsem problematiki psov in mačk. Ampak, nikakor ne morem obsojati nikogar, ki odhaja dol in poskuša pomagati. To je res hudičevo delo. Ob tem, ko dnevno prihajajo novi zapuščeni psi, ki potrebujejo pomoč, od mladičkov, poškodovanih, ostarelih, agresivnih, boječih, ljubečih, mučenih in trpečih. Lahko dam samo kapo dol in jim rečem hvala za njihovo pomoč.

Naj vam zaupam zgodbo gospe, ki vodi azil Posljednja oaza iz Orašja. Tam je vedno nameščenih 150 psov. Gospa vse pozna po imenih, paziti mora na to, kdo se s kom ne razume, jih izmenično spuščati, skrbeti za njih in njihovo hranjenje, za kastracije in sterilizacije ter veterinarsko oskrbo. Gospo vedno čakajo novi psi na ulici, pogosto jih odlagajo kar pred njen azil. Takoj, ko se sprosti mesto, je čakalna vrsta že polna. Ko sem prvič prišla k njej na obisk, sem samo jokala. Po eni strani si hvaležen, da jih ima nekdo rad in skrbi za njih, po drugi strani si tako žalosten, kako jim ljudje lahko to počnemo. Ampak gospa je tako pozitivna in srčna … verjetno le na ta način zdržiš toliko let na tem področju. Da ostaneš večni optimist: "enkrat bomo pa dosegli spremembo, da bo ljudem mar, da bo drugače."

Prej sva se bežno že dotaknila veganstva. Pogosto je slišati "to so tisti, ki jedo samo travo". Je mogoče v veganski kuhinji veliko ustvarjati?

O moj bog. Jaz sem najslabša za nasvete glede prehrane, ampak izbire je res ogromno. Sama sem dejansko začela kuhati in peči šele, ko sem postala veganka. Sama si lahko naredim sir, golaž, pizzo, pečem torte, burek. Ni da ni. Kdor pravi, da vegani jemo samo travo, ne ve kaj dosti o sami veganski prehrani. Glede na število restavracij, pekarn in slaščičarn, ki širijo vegansko ponudbo, ti je jasno, da to ni resnica.

Drži. Ampak ne morem mimo cen veganskih artiklov. Dejstvo je, da je veganski "sir" skoraj trikrat dražji od navadnega? Ali trgovci veganstvo pripisujejo nekakšnemu modnemu trendu in želijo na ta račun dodatno zaslužiti?

Določene znamke veganstvo zagotovo izrabljajo kot tržno nišo. Sama sem se kar dobro naučila, kje kaj kupiti. Procesirane, končne izdelke si pa privoščim bolj "za nagrado", tedaj pa gledam tudi na to, od koga kupujem. Resnica je, da moj budget pri veganstvu ne trpi nič kaj bolj, tudi veganska kozmetika, ki ne testira na živalih, je cenovno zelo dostopna.

Omeniti moram še subvencije, ki jih država podeli osebam, ki živali izkoriščajo za svoj dobiček. Enkrat mi je nekdo dejal: ali ni bizarno, da morajo podjetja, ki želijo prodajati bio, eko in vegan izdelke, plačevati za te certifikate in posledično zaradi stroškov pridelave / proizvodnje dražiti svoje izdelke, medtem ko največje "sranje" za nas stoji ponosno, neoznačeno na polici po bizarno nizki ceni?

Obstaja kakšna ocena, koliko odstotkov slovenske populacije ne uživa mesa?

Na žalost tega podatka nimam. Prepričana pa sem, da je vse več ljudi, ne le vegeterijancev, temveč veganov. To je vidno že po razširjenosti veganske ponudbe in obiskanosti vsakoletnih veganskih dogodkov, npr. Vegafesta, ki se bo to leto odvil 4. maja na Pogačarjevem trgu. Mislim, da v današnjem, površinskem, pokvarjenem svetu, vse več ljudi dojema, da res ni v redu odnos, ki ga ima človek do živali in narave. Vsi vemo, da živali čutijo, tako kot čutijo strah, trpljenje, žalost, lahko čutijo tudi veselje, navdušenje in ljubezen. In kdo smo mi, da jim jemljemo pravico do njihovega življenja?

Dajva ta pogovor zaključiti z eno vašo mislijo vsem našim bralcem in skrbnikom živali …

Imejte radi svoje oskrbovance, nudite jim primerno oskrbo in jim omogočite, da bodo živeli življenje, ki si ga zaslužijo. In pa zaključimo že enkrat s tem pregovorom: "naj vsak pomete pred svojim pragom". Ne, ne bom pometala samo pred svojim pragom. Seveda je pristop pomemben, poskušajmo izobraževati, se pogovarjati, pomagati. Ampak prosim, ne odvračati pogleda, tudi živali imajo samo eno življenje in si ga zaslužijo živeti in uživati – če ne boste vi njihov glas, kdo bo?

Mitja Čehovin