Na začetku februarja 2010 so se v Društvu za zaščito živali Kranj združile pridne Gorenjke in Gorenjci, večinoma Kranjčanke in Kranjčani. Že skoraj pet let prostovoljci aktivno pomagajo živalim na območju Mestne občine Kranj in okoliških občin ter po svojih najboljših močeh priskočijo na pomoč tudi v drugih krajih po Sloveniji. "Prihodnje leto bomo praznovali 5. obletnico delovanja Društva za zaščito živali Kranj in moramo reči, da smo na doseženo v prvi petletki ponosni. Seveda pa imamo pred sabo mnogo zadanih ciljev, ki jih moramo še doseči," nam za uvod pove predsednica kranjskega društva Romana Sladič.

Je leto, ki se počasi poslavlja, prineslo kaj upanja za pravice živali?

Z veseljem bi bili optimistični, pa žal ob letošnji statistiki ne moremo biti. Brezdomnih in zavrženih mačk je bilo letos več kot lani pa tudi zavrženih mladičev je vse več. Vsemu osveščanju navkljub imajo ljudje še vedno nesterilizirane samice, ki imajo nove in nove mladiče, ki se jih skrbniki po hitrem postopku tudi znebijo. Letos smo že reševali mladiče iz smeti in celo s traku, po katerem se peljejo kartonske škatle v stiskanje. Po drugi strani pa vse več ljudi prepoznava smiselnost in koristi varstva živali, vse manj ljudi se ob ranjeni ali kako drugače ogroženi živali obrne stran, vse več se jih obrne na nas. V mnogih primerih je to sicer tudi vse, kar so pripravljeni storiti, vendar je to več kot pred nekaj leti. Širše gledano, pa ne smemo pozabiti nekaterih premikov na bolje, ki so se zgodili letos. Tako smo na začetku leta tudi v Sloveniji prepovedali cirkuse z nastopi divjih živali. Zakaj ne vseh živali, nam ni jasno. Prepovedali smo tudi rejo živali zaradi njihovega kožuha. Če gledamo še širše: pri pobudi »Stop vivisekciji« je bilo zbranih dovolj podpisov, da jo bodo predstavili v Evropskem parlamentu in da jo bo potem obravnavala tudi Evropska komisija.

Poglavitne točke, s katerimi se ukvarjate v društvu?

Poglavitni nalogi sta ozaveščanje ljudi na področju zaščite živali in posredovanje pri prijavah kršenja Zakona o zaščiti živali, žal pa se mora sploh prva naloga velikokrat umakniti bolj nujnim, kot je pomoč brezdomnim živalim. Dokler MO Kranj ne bo imelo lastnega zavetišča, bo tako.

Katere so glavne pomanjkljivosti na območju MO Kranj?

Vsekakor to, da Kranj kot eno od večjih slovenskih mest nima svojega zavetišča. Pri tem poudarjamo, da bi Kranj v prvi vrsti potreboval zavetišče za mačke, kajti problematik brezdomnih psov praktično ni. Naše društvo je v zadnjih letih oskrbelo povprečno približno deset psov na leto.

V kranjski občini in okolici je veliko večja problematika brezdomnih, zapuščenih, zavrženih mačk in grobega, nehumanega ravnanja z njimi, zato se moramo osredotočiti predvsem nanje. Poleg tega so nam leta izkušenj dala zavedanje, da je za mačke in pse izredno neoptimalno bivanje v enem zavetišču, saj potrebujejo popolnoma različne pogoje za življenje. Mačke v kletkah, kakršne so primerne za pse, ne morejo živeti, saj jih to psihično povsem sesuje. Mačke so, v nasprotju s še vedno preveč razširjenim mitom, zelo družabna bitja in, razen redkih izjem, potrebujejo tako družbo vrstnikov kot tudi družbo človeka.

Pravijo, da v Sloveniji ni pravega sodelovanja med zaščitniki živali.

To opažamo tudi sami. Sicer moramo ob tem poudariti, da nekatera društva med seboj dobro in produktivno sodelujemo. Sami največ sodelujemo z Društvom za zaščito živali Pomurja, Društvom za zaščito živali Maribor in Društvom Poživ iz Velenja, pa tudi z Zavodom Mačja hiša. Pri tem se držimo načela, da morajo organizacije, s katerimi se povezujemo in sodelujemo, slediti takšnim ciljem, kot so naši. To pomeni, da se morajo držati predvsem nekaterih smernic delovanja, od katerih kot društvo ne odstopamo in nikoli ne bomo.

Ali v Sloveniji potrebujemo nov zakon o zaščiti živali?

Vsekakor. Potrebovali bi sodoben zakon, osredotočen na dobrobit živali, in ne le ljudi. Potrebovali bi zakon, ki bi vpeljal centralni register mačk. Gre sicer za pobudo, ki smo jo slovenska društva za zaščito živali in druge organizacije že poslali na Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, a jo je to zavrnilo. Prepričani smo, da bi centralni register mačk pripomogel k ureditvi statusa mačk v Sloveniji, tako kot je centralni register psov uredil stanje v smislu, da zdaj v Sloveniji praktično skoraj ni več brezdomnih psov. Razen morda tistih, ki jih »dobro misleči « in popolnoma neorganizirani posamezniki uvažajo iz držav bivše Jugoslavije, ne da bi jih veterinarsko oskrbeli, ne da bi jih sterilizirali in kastrirali, ne da bi prej imeli zagotovljene posvojitelje v Sloveniji.

Kaj pa živalska policija?

Zadnji smo, ki bomo rekli, da naj se ne uvede še česa, kar bi pomagalo živalim. Seveda bi bila uvedba živalske policije smiselna in koristna, vendar mora biti to uradno imenovan organ, z veliko pristojnostmi in z močjo, da lahko v resnici nekaj spremeni in pomaga ogroženi ali zlorabljeni živali na kraju samem. Torej, da lastniku žival lahko odvzame, takoj ko pride do zlorabe, in da lastniku lahko določi tudi kazen. Menimo, da oddaje o ameriški živalski policiji na televiziji prikazujejo malce bolj idilično stanje, kot je v ZDA v resnici. Vemo, da tam vsak dan po zavetiščih usmrtijo na tisoče brezdomnih živali. Je pa treba veliko več delati na področju ozaveščanja ljudi. Če kaj, je treba izobraževanje o živalih, ravnanju z njimi in njihovih pravicah najprej uvesti v naš šolski sistem. Začeti je treba pri otrocih, šele tako se bo kaj dolgoročno spremenilo.

Zelo ste dejavni tudi sicer, pripravljate mnoge akcije, dobrodelne stojnice …

Naši najpomembnejši akciji sta spomladanska in jesenska akcija zbiranja starega papirja za pomoč brezdomnim živalim. Sta tudi najbolj znani in vedno dosežeta izredno dober odziv Kranjčanov in ne samo okoličanov, pač pa tudi ostalih naših podpornikov praktično po vsej Sloveniji. Tako vedno podremo rekord zbranega papirja iz prejšnje akcije, na oktobrski akciji smo tako zbrali že več kot 56 ton papirja. Pri tem dejavno sodelujemo vsi člani in vsi prostovoljci.

Kako radodarni smo bili Slovenci na področju dobrodelnosti v letošnjem letu? Ste tudi vi občutili krizo?

Čudili bi se, če ne bi tudi mi opazili, da kriza še vedno traja. To malce manj opazimo pri prostovoljnih prispevkih kot pri tem, da vedno več ljudi prosi za pomoč pri oskrbi njihovih živali, bodisi za pomoč pri veterinarski oskrbi ali stroških, povezanih z njo, bodisi za pomoč pri hrani.

Kaj se vam je pri vašem delu najbolj vtisnilo v spomin?

Letos so bili trije takšni dogodki. Prva je bila mučena, izstradana, dehidrirana muca iz Britofa, ki je imela odrezana oba uhlja. Zanjo je bila, žal, edina rešitev takojšnja evtanazija. Za ta primer smo vložili kazensko ovadbo proti neznanemu storilcu. Prizor je bil grozljiv in članico, ki jo je na evtanazijo pospremila, pa tudi veterinarko, ki je evtanazijo izvedla, preganja še danes. Pri tem ne moremo razumeti, ne kdo bi muci kaj takega storil ne grozljive brezbrižnosti ljudi, ki so to toliko časa gledali – in nič storili. Drugi tak primer je Snowy, pri nas in v novem domu Sharky – zanemarjen in bolan lastniški maček iz ene od gorenjskih vasic. Lastniki so lastništvo kljub nespornim dokazom ob obisku inšpektorja zanikali. Tako ni bila izrečena nobena sankcija, kot že tolikokrat prej. Sharky je ozdravel in smo mu našli nov dom, zdaj živi v hiši. Pa še primer, ko so pristojni in pooblaščeni organi vsaj za zdaj povsem zatajili. V eni od gorenjskih občin se nahaja lastniški maček s pozitivnim testom na mačjo levkozo, nekastriran in napadalen. Z napadanjem drugih mačkonov in s spolnimi odnosi širi okužbo na druge mačke, in ko smo na to opozorili pristojne, so odgovorili, da se jim pri tem ne zdi nič spornega. Tega ne moremo razumeti, in zato ostajamo trdno prepričani, da so pristojni organi v Sloveniji na področju zaščite živali bolj ovira kot pomoč. Kje imajo vest, ostaja vprašanje, na katerega ne najdemo odgovora.

Kaj bi ljudem sporočili pred letošnjimi novoletnimi prazniki?

Najpomembnejši se nam zdita dve stvari – petardam se očitno ne moremo izogniti, saj kljub prepovedi poka ves december. Skrbnike psov in mačk opozarjamo, naj pazijo na svoje živali. Druga stvar, ki bi jo ljudem radi položili na srce, je, da žival ni darilo. Kljub praznikom naj jih ne odnese tako daleč, da bi žival komurkoli dali za darilo. Posvojitev živali mora biti premišljeno in odgovorno dejanje, s katerim se strinjajo vsi člani družine in gospodinjstva in ki s seboj prinese zavedanje, da bo žival v družini 15 let in več. Ob tem pa nam vsem želimo, da bi leto 2015 prineslo več sočutja in več razumevanja do vseh bitij, s katerimi si delimo planet. Da bi končno razumeli, da človek ni bitje nad vsem, in da bi ponižno sprejeli vse, kar nam živali kljub slabemu ravnanju z njimi vsak dan brezpogojno in nesebično dajejo. Srečno vsem na Zemlji v letu, ki prihaja!

Pogovor: Mitja Čehovin

OSTALI INTERVJUJI:

Veliki intervju: Društvo za zaščito živali Lajka

Veliki intervju: Ksenija Vesenjak Kutlačić, Zavod Koki

Veliki intervju: Društvo Beta Beograd

Veliki intervju: Nenad Lakić, veterinar, ki rešuje pse v Sarajevu

Veliki intervju: Akira Hasegawa za sovoditeljico izbral svojo psičko

Veliki intervju: David Pogačnik in Jure Pribičevič

Veliki intervju: Nastja Verdnik, prva pasja pekarna v Sloveniji

Veliki intervju: Paolo in psička Smilla, popotnika z namenom

Veliki intervju: Posvojiteljici beaglov iz Green Hilla

Veliki intervju: Vodnika policijskih psov

Veliki intervju: Andrea Bogataj Krivec, Obalno društvo proti mučenju živali

Veliki intervju: Jadranka Juras

Veliki intervju: Nevenka iz Obalnega zavetišča

Veliki intervju: Jan Plestenjak (in psička Aja)

Veliki intervju: Jože Vidic, urednik revije Moj Pes

Veliki intervju: Župan Zoran Janković

Veliki intervju: Fotograf Blaž Košak

Veliki intervju: Veterinarka Tanja Usar

Veliki intervju: Helena Navinšek (prva pasja pekarna)

Veliki intervju: Voditeljica Nataša Bešter