Redni bralci zagotovo poznate tudi posebno veterinarsko rubriko, v kateri na vsa vprašanja redno odgovarjajo iz veterinarske ambulante Usar. Dr. vet. med. Tanja Usar je svoje sanje, da bi živalim pomagala v svoji ambulanti uresničila pred štirimi leti. Oranžna hiša na hribu v Spodnjem Dupleku je od takrat njen drugi dom.

V spodnjem pogovoru boste izvedeli nekaj več o poklicu veterinarja, sogovornica pa nam je pojasnila tudi to, na kaj biti pozorni pri izbiri pasje hrane, zakaj čokolada za kosmatince ni primeren priboljšek in kako obvarovati hišnega ljubljenca v prihodnjih mesecih, ko bodo na "pohodu" ponovno klopi.

Kaj vas je navdihnilo za poklic veterinarke?

Ljubezen do živali sta mi od ranega otroštva privzgajala starša, ki sta, kot se za ljubeče solastnike živali spodobi, z menoj organizirala tudi pogreb mojega prvega hišnega ljubljenca – vrtnega polža. Prizor, ko skoraj štiriletna deklica in dva odrasla človeka svečano kopljejo luknjo v zaledenelo zasneženo zemljo, kamor položijo polžka v škatlici, grobek primerno okrasijo in komorno postojijo še nekaj časa, bi se marsikomu zdel bizaren, meni pa je nedvomno pridal k zavedanju o pomembnosti živih bitij. Tudi polžev.

Veterinarske učbenike, ki sem jih nato krepko let kasneje še enkrat (bistveno temeljiteje, seveda) premlevala, sem kot dojenčica spoznavala s svojim očetom, takrat študentom veterine. Veliko poklicev je, ki poleg vsakodnevnega vira preživetja, predstavljajo tudi poslanstvo in zahtevajo celega človeka. In veterina tak poklic nedvomno je. Z očetovim poklicem je (bila) prežeta vsa družina in poleg prej omenjene ljubezni do živali ni potrebno veliko, da se tudi sam ne podaš v živinozdravniške vode. In jaz sem zelo vesela, da sem se.

Zaradi kakšnih zdravstvenih težav svojih živali vas stranke najpogosteje obiščejo?

Vesela sem, da igra vedno večjo vlogo pri skrbnikih (in seveda njihovih živalih) preventiva. S tem imam v mislih redna zaščitna cepljenja, ustrezno zaščito pred zajedavci, preventivne preglede po določeni starosti živali in seveda sterilizacije in kastracije. Z vsem omenjenim lahko lastniki marsikatero kasnejšo zdravstveno težavo preprečijo ali pa vsaj omejijo ali omilijo. Poleg omenjenega pa se žal tudi v veterinarski medicini povečuje delež živali, ki se spopadajo z eno (ali več) obliko preobčutljivosti (alergije).

Se število pacientov poveča, glede na letni čas oz. sezono?

Vsak letni čas prinese s seboj svoje kolateralne žrtve. Poleti so to gnojna vnetja kože, ki nastanejo zaradi reakcije telesa na ugriz klopa, spomladi, ko se narava prebuja in vse cveti, so prizadeti alergiki, pozimi prihaja pogosteje do poškodb na ledu. Vzporedno s taljenjem snega,  ko pokukajo na plan vso zimo pod snegom skriti iztrebki ali mrhovina, creme de la creme za večino pasjih duš, se poveča število prebavnih težav, v prehodnih obdobjih med letnimi časi je več prehladov.

Katere živali prihajajo k vam na zdravljenje in ali je med njimi katera, ki je "nevsakdanja" oz. vam je ostala najbolj v spominu?

Najpogostejši obiskovalci naše ambulante so psi in mačke, med tem ko število malih sesalcev, kot so beli dihurji, glodalci in kunci ter ptičev in plazilcev nenehno narašča. Življenjski bioritem ljudem velikokrat ne dopušča psa in se tako raje odločijo za enega izmed drugih potencialnih hišnih ljubljencev. Najbolj nenavaden pacient, ki je "prestopil" prag ambulante, je bil pa zagotovo madagaskarski sikajoči ščurek s težavami z naglavnim ščitom.

Kako se na splošno skrbniki odzivajo na zdravljenje njihovega ljubljenca? Ali na splošno velja, da skrbniki veterinarjem zaupajo in vedo, da želite živalim samo dobro?

Sama si seveda želim, da bi bil med veterinarjem, se pravi mano, in skrbnikom vzpostavljen dober odnos in da bi vladalo zaupanje. Omenjeno zaupanje je namreč izjemno pomembno in potrebno na poti do zadovoljnega skrbnika in prvenstveno do ozdravljene živali. Lahko pa rečem, da ljudje v veliki večini zaupajo in verjamejo, da je njihova žival pri veterinarju v dobrih rokah in da bo le-ta karseda najbolje poskrbel zanjo.

Kako po vašem mnenju Slovenci na splošno skrbimo za zdravje in dobro počutje naših živali? In kakšen odnos imamo pravzaprav Slovenci do živali?

Moje osebno mnenje je, da se zavest ljudi, ko gre za dobrobit živali, z leti vse bolj dviguje. Utopično bi bilo pričakovati, da se bodo globalne spremembe zgodile čez noč, nasprotno, potrebno bo še veliko osveščanja in dobre volje, ne dvomim pa, da se živalim na sončni strani Alp ne obetajo lepi časi.

Kako globoko so skrbniki pripravljeni seči v žep, ko gre za zdravje živali?

Nedvomno je globina tega žepa odvisna od ekonomskega stanja posameznika in njegovih zmožnosti, ki kdaj presegajo tudi želje in jo težko posplošim. So ljudje, ki so pripravljeni (ne glede na svoj ekonomski status) za svojo žival porabiti zadnji cent in taki, ki se jim stroški povezani z živalmi zdijo popolnoma nesmiselni in nepotrebni. Če povzamem, gre za zelo individualen pristop in odnos vsakega posameznika.

Se je v zadnjem času, ko smo priča mnogim ozaveščevalnim akcijam, ki opozarjajo na problematiko brezdomnih živali, stališče skrbnikov do sterilizacij in kastracij kaj spremenilo?

Menim, da je osveščenost ljudi in pripravljenost živalim pomagati, hkrati pa poskrbeti tudi za lastne živali, ko gre za preprečitev nezaželenih rojstev, nenehno v porastu. Seveda pa vsaka stvar v družbi potrebuje svoj čas in upam, da čez nekaj let določenih pomislekov, neresničnih mitov in dilem, ko gre za kastracije in sterilizacije (samička mora imeti enkrat v življenju mlade, po kastraciji se samčkov karakter bistveno spremeni…) ne bo več zaznati. Ni zastonj rek, "kar se Janezek nauči, to Janezek zna" in če so bile generacije ljudi sprijaznjene z dejstvom, da se muce in psi nekontrolirano parijo, pa prihajajo nove generacije, ki se zavedajo in učijo druge, da temu ni tako.

Smo pred obdobjem, ko bo največ težav povezanih s klopi. Kaj ob tem svetujete skrbnikom?

Ob klopih, teh neljubih sopotnikih toplejših dni, lahko dam skrbnikom za njihove živali in njih same samo en napotek, to je preventiva. Pa naj gre za kožne polive, ovratnice, temeljito krtačenje po sprehodih ali kaj četrtega, zelo pomembno je, da preprečimo prenos okužbe ene izmed morebitnih klopnih bolezni (borelioza, anaplazmoza, erlihioza) s klopa na žival.

Kako je s steklino? Pri nas je cepljenje obvezno, toda ali je ta bolezen še vedno značilna za naše okolje?

S polaganjem vab za lisice in rednim cepljenjem psov proti steklini je Slovenija v zadnjih desetletjih naredila ogromen korak naprej  v boju proti tej nevarni, tudi za človeka smrtni bolezni. Stanje razširjenosti stekline v Sloveniji spremljajo in objavljajo na Veterinarski upravi Republike Slovenije, je pa zaradi geografske lege Slovenija zagotovo v nekonkurenčnem položaju v primerjavi s kakšno otoško Veliko Britanijo. Razširjenost stekline pri živalih v sosednji Hrvaški vpliva tudi na pojavnost bolezni v Sloveniji, saj državna meja lisici, ki se iz Spodnjega Leskovca na hrvaški strani odpravi v slovenski Podlehnik, ne predstavlja prav nobene ovire.

Kako pa je kaj s hrano? Na tem področju se pogosto razlikujejo mnenja o tem, kaj je za psa najbolje. Briketi ali konzerve iz navadne samopostrežne trgovine bi naj ne bili pravilna izbira. Na kaj biti pozorni ob nakupu pasje hrane?

Verjamem, da je ob poplavi hrane, ki jo je moč dobiti na trgu, marsikateri novopečeni skrbnik živali zmeden in ne ve, kaj bi bilo za njegovega kosmatinca najprimernejše. Prehrana, ki jo bomo svoji živali namenili je odvisna od več dejavnikov, lastnikovega časa in volje do soudeležbe pri pripravi obroka, od starosti, pasme in zdravstvenega stanja živali (mladič, alergik…), gmotnega statusa… Vsakemu skrbniku svetujem, da se o prehrambeni dilemi ljubljenčka pogovori s svojim veterinarjem in ga prosi za nasvet ali smernice. Pomembno je namreč, ali gre za hitrorastočega mladiča velike pasme, delovnega psa ali ljubljenčka manjše rasti, ki se večino dneva premika med kavčem in balkonom.

Je kaj narobe, če psu doma pripravimo zrezek ali mu ponudimo tisto, kar je ostalo od pravega domačega kosila? Katere so tiste jedi, ki jih za psa absolutno odsvetujete?

Čeprav marsikateri skrbnik reče, da njegov pes že vse življenje "pospravlja" ostanke z mize in nima nikakršnih težav, pa se smernice zdrave prehrane psov nagibajo precej drugam. Goveji zrezek, začinjen s soljo in poprom, krepko namazan z gorčico in dušen v oljnati omaki bo našemu psu seveda še kako dišal, nič manj mu ne bo dišala kremna rezina. Pa niti zrezek, niti slaščica nista primerna hrana za psa. Močno začinjene, mastne in slane jedi naj ostanejo na krožniku skrbnikov, v pasji posodici pa se naj znajde bodisi doma pripravljena bodisi komercialna hrana, primerna pasjemu metabolizmu in pripravljena zanj.

Naši bralci so se na nas pogosto obrnili z vprašanji, ki se dotikajo čokolade. Seveda navadno čokolado veterinarji odsvetujete, saj bi naj bilo užitje za psa lahko tudi usodno. Kje je potem razlika, da je "pasja čokolada" psu neškodljiva?

Pod imenom "pasja čokolada" lahko na trgu najdemo kup najrazličnejših priboljškov, sama pa sem mnenja, da "pasja čokolada", za razliko od tiste človeške, naj ne bi vsebovala teobromina, alkaloida, ki ga sicer najdemo v čokoladi. Teobromin, ki ga pridobivamo iz semen in listov rastlin rodu Theobroma (kakavovec) je namreč krivec za morebitno zastrupitev, ki se pojavi po zaužitju "človeške" čokolade.

Verjetno pridejo k vam na zdravljenje tudi psi s problematičnim vedenjem. Ste imeli kdaj s katerim od pacientov kakšne težave? Vas je kateri ugriznil ali napadel?

Zaenkrat sem zelo vesela, da hujšega bližnjega srečanja s psom v ambulanti še nisem imela. Je pa pri prestrašenih, negotovih, včasih zaščitniških ali ostrejših psih pogosto potreben drugačen pristop, kot pri psu, ki omedleva od sreče, ko na pregledni mizi dobi pasji piškotek.

Ste morda opazili, da je recesija kakorkoli vplivala na vaše delo, da torej skrbniki odlašajo z zdravljenjem živali oz. pridejo na zdravljenje, ko je že prepozno?

Globalna recesija in velikokrat tragično gmotno stanje posameznika bo slednjega omejevalo tudi, ko gre za njegovo žival, čeprav bi sicer sam storil vse, kar je v njegovi moči. Tega se zavedamo in to razumemo, zato se svojim pacientom, oziroma njihovim skrbnikom, trudimo priskočiti na pomoč s popusti, odplačili na obrok itd.

Koliko hišnih ljubljencev imate sicer doma?

Čeprav je bilo zmeraj veliko živali (od čričkov do psa) pa naše živalsko kraljestvo ta hip zastopajo želvovinasta muca Mica, nekdanja brezdomka in golobi pismonoši (petintrideset njih).

Besedilo: Mitja Čehovin

Ne spreglej ---> Veterinarski nasveti, ki ji pripravlja Veterinarska ambulanta Usar

Veliki intervju: Andrea Bogataj Krivec, Obalno društvo proti mučenju živali

Veliki intervju: Jan Plestenjak (in psička Aja)

Veliki intervju: Jadranka Juras

Veliki intervju: Jože Vidic, urednik revije Moj Pes

Veliki intervju: Nevenka iz Obalnega zavetišča

Veliki intervju: Župan Zoran Janković

Veliki intervju: Fotograf Blaž Košak

Veliki intervju: Helena Navinšek (prva pasja pekarna)

Veliki intervju: Voditeljica Nataša Bešter