Dejstvo je, da je v celotni državi preveč živali. Predvsem psov in mačk. Dejstvo je tudi, da nikakor ni dovolj primernih skrbnikov za vse te živali. Dejstvo je, da naši zakonodajalci, tudi kadar imajo res dobre namene, ne pišejo zakonov, ki bi bili res v korist živalim. Dejstvo je tudi, da imamo zavetišč premalo in nimajo dovolj namestitev za vse živali, ki pristanejo na cesti. Vse to so dejstva. 

Kdo točno je odgovoren za vse to, je pa malo bolj zapletena zgodba. Veliko posameznikov se sooča s težavo, da se zavetišča ne odzovejo (pravočasno). Ali pa jih odslovijo z: “Najprej se dogovorite z občino, potem pa pridemo.” Klicatelji so potem užaljeni, ogorčeni ali pa preprosto naveličani in se jim ne ljubi »klicariti« naprej. Ozadje pa je nekoliko drugačno, kot si večina predstavlja.

V zakonu o zaščiti živali je skrb za zapuščene živali opredeljena kot lokalna stvar javnega pomena. Torej je to odgovornost občin, da poskrbijo za zapuščene živali. Zato potrebujejo svoje lastno zavetišče ali pa izbranega koncesionarja (pogodbo z nekim zavetiščem), večina se po navadi odloči za slednjo opcijo. Obstajajo pa tudi občine, ki se tej dolžnosti izmikajo, kljub temu, da se zaradi tega lahko kaznuje odgovorne osebe, s kaznijo do 10 000 evrov. Ali je že kdo dejansko odgovarjal za to sicer ne vemo. Del krivde nosi zagotovo neučinkovit inšpektorat, ki ne sankcionira dosledno odgovornih na občinah. Deloma pa so krivi tudi občani sami, ker niso dovolj vztrajni. Če bi dovolj močno izvajali pritisk na uradnike, bi se zadeve hitro uredile, ampak ljudje prehitro obupajo.

Dogaja se tudi, da občine ne plačujejo računov zavetiščem oziroma imajo že v osnovi cene zastavljene tako nizke, da z njimi ne morejo nuditi kvalitetne oskrbe živalim. Na tem področju se varčuje že leta in leta, zdaj  so tukaj posledice, ki niso več obvladljive in stroški, ki so vse višji, namesto vse nižji. Nekateri menijo, da bi zavetišča morala očitno delati zastonj ali pa pod ceno, čeprav je jasno, da so stroški ogromni. Zato ponekod zavetišča pridejo na teren šele, ko občina odobri odlov. Tako se deloma izognejo temu, da storitve ne bi bile plačane, ponekod pa takšen protokol zahteva celo občina sama. Kar je seveda banalno, saj na ta način onemogočajo zavetiščem, da živali sprejmejo in oskrbijo v zakonsko predpisanem roku (24h).

Seveda razumemo občine, da se soočajo še s številnimi drugimi problemi. Da je treba plačati še marsikaj drugega in da živali ne morejo biti vedno na prvem mestu. Ampak to ne pomeni, da morajo zato živali potegniti ta kratko. Dlje ko bomo čakali, slabše bo, več dela in stroškov bomo imeli s tem v prihodnje. Nujno je treba začeti z množičnimi sterilizacijami in kastracijami, da zmanjšamo populacijo mačk na približno vzdržno številko.

Logičen cilj občin bi moral biti, da vzgoji odgovorne občane in da vzorno poskrbi za tiste živali, ki bi jih ljudje kljub vsemu zapustili. Ne pa da si izmišljujejo neka svoja pravila, ki niso skladna z zakonom in dajejo slab zgled občanom. Pogosto smo priča celo temu, da se ljudje nočejo izpostavljati kot najditelji, nočejo klicati pristojnih. Ljudje tako obupajo in ne vztrajajo, da se žival primerno oskrbi. So zmedeni in zaključijo, da zavetišča ne pomagajo in jih potem ne kličejo več.

Dejansko se ljudje nočejo ukvarjati z zoprnimi stvarmi. Redko kdo izpelje zadeve reševanja ali pomoči živali tako kot je treba. Večini morda res zmanjka znanja na področju zakonodaje in se hitro pustijo odgnati lokalnim šerifom, potem se velikokrat obrnejo na nas, naj mi urejamo zadeve naprej. Isti čas, živali še vedno brezglavo bezljajo naokoli, gnijejo v prvem cestnem jarku, ali trpijo kako drugače. Ker ljudje nismo vztrajni, ker ne zahtevamo tistega kar narekuje zakon, ker se pustimo odgnati pri prvem telefonskem pogovoru, ker je lažje poklicati nekoga drugega. Pozabljamo, da smo mi izvolili gospe in gospode na oblasti. Pozabljamo, da njihovi stolčki niso zabetonirani in samoumevni. Pozabljamo, da mi plačujemo njih, ne oni nas.

Torej, če metaforično problematiko živali preimenujemo v pogačo, precejšni del pogače malicajo občine in država. Nekaj drobtinic pripada tudi predstavnikom stroke, npr. veterinarjem, ki ob obiskih kmetij ne prijavljajo slabo oskrbljenih rejnih živali, pa tisti, ki z zastarelimi nasveti o tem, kdaj je primeren čas za sterilizacijo spravijo na svet še kakšno »ups« leglo. Velika večina pogače pa je zopet v rokah posameznikov. Kakorkoli obrneš vse te debate in probleme, vedno prideš do izvorne težave, in sicer neprimerne oskrbe lastniških živali. Ustvarjanje mladičev za zaslužek, ustvarjanje mladičev, ker vse oddate v dobre roke, ustvarjanje mladičev, ker imate kmetijo pa rabite mačke in ker tako narava opravi svoje. To so situacije, ki v največji meri sestavljajo to pogačo. Zato je skrajni čas, da zamenjamo sestavine in začnemo peči drugačno pogačo. Takšno iz odgovornega lastništva, zaželenih in primerno oskrbljenih živali, ki so zdrave, varne in se dobro počutijo. Pogačo, ki bo dobra in okusna za vse.

Vesna Plavec, Lina Debeljak

Društvo za zaščito živali Novo mesto

Fotografija: Dreamstime

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.