Silvestrovo je za nami. Medtem ko smo ljudje novo leto pozdravljali z glasbo, ognjemeti in nazdravljanjem, je marsikateri pes to noč doživel povsem drugače. Namesto veselja – strah. Namesto prazničnega vzdušja – zmedo. In eden najbolj opaznih znakov tega je bilo vztrajno, včasih skoraj obupano lajanje.

Ko pes ob ognjemetu laja, ne protestira in ne “nagaja”. Sporoča. Psi imajo izjemno občutljiv sluh, veliko bolj kot mi zaznavajo glasnost, frekvence in vibracije. Poki ognjemetov so zanje nepredvidljivi, prihajajo brez opozorila, iz različnih smeri in v neenakomernih presledkih. Pes ne more razumeti, da gre za praznovanje. V njegovem svetu gre za nenadno, glasno grožnjo brez jasnega izvora.

Lajanje je v takšnih trenutkih naraven obrambni odziv. Nekateri psi z njim opozarjajo na nevarnost, drugi poskušajo z lajanjem “odgnati” nevidnega sovražnika. Pogosto pa gre tudi za klic na pomoč – način, kako psu povedati, da mu je neprijetno, da ga je strah in da potrebuje bližino svojega človeka.

Poleg lajanja se strah pred hrupom kaže tudi drugače. Veliko psov se začne tresti, njihovo telo drgeta zaradi povišanega adrenalina. Mnogi iščejo zavetje: zlezejo pod mizo, v kopalnico, v kot sobe ali v kakšen zaprt, temen prostor, kjer se počutijo nekoliko varneje. Nekateri postanejo nemirni, hodijo sem in tja, sopihajo, cvilijo ali se močno oprimejo lastnika.

Pri posebej občutljivih psih se lahko pojavi tudi popolna otrplost. Pes se ne odziva na klice, ima razširjene zenice in deluje, kot da je “zamrznil”. Drugi reagirajo z begom – skušajo pobegniti iz stanovanja, preskočiti ograjo ali se izmuzniti iz ovratnice. Prav zato je čas ognjemetov vsako leto tudi čas, ko se izgubi največ psov.

Vsi ti odzivi imajo skupni imenovalec: strah. Psi ne razumejo, kaj se dogaja, in nimajo nadzora nad situacijo. Njihovo telo se samodejno preklopi v stanje “boj ali beg”. Kako močno bo posamezen pes reagiral, je odvisno od njegove genetike, preteklih izkušenj, socializacije in splošne samozavesti.

Ko razumemo, zakaj pes laja in se vede drugače, ga lažje sprejmemo tudi v teh težkih trenutkih. Namesto da ga utišamo ali kaznujemo, mu lahko ponudimo tisto, kar takrat najbolj potrebuje: mir, bližino in občutek varnosti. Prazniki so morda že za nami, a razumevanje pasjega strahu ostaja – in prav to je prvi korak k bolj mirnim naslednjim praznikom.

Uredništvo Pes moj prijatelj

Fotografija: Dreamstime