23.10.2019

Zgodba: Če nisem lovil, sem bil tepen in ostal lačen

Oktobrski projekt Srce za tačke, ki ga tudi letos pripravljamo skupaj s podjetjem Lidl Slovenija, prinaša tudi mnoge navdihujoče zgodbe posvojenih psov iz Slovenije in sveta.

Naj vam povem svojo zgodbo. Ime mi je Balthasar. Sem španski hrt galgo, zelo miren in izjemno nežen kuža. In to je moja zgodba. 

Toplo mi je bilo. Stiskal sem se s svojimi bratci in sestricami. Mamičina bližina nas je grela in njeni nežni, mokri poljubčki so čistili naš kožušček. Bil sem sit, nahranjen, tako z mamičinim mlekom, kot z njeno ljubeznijo. A ni tajalo dolgo. Kmalu je naša družinica postajala vse manjša in manjša, mamica pa vse bolj in bolj žalostna.

Gospodar je imel poleg nas še enega kužka, zlatega prinašalca. Kako smo se imeli radi in cele dneve smo gospodarju lovili plišaste igrače. Rad sem se igral z njim. Nato je gospodar nekega dne našo družino zaprl v hladen in temen prostor, zlatega prinašalca pa odnesel k sebi v hišo. Ob sončnih dnevih sva ležala skupaj ob ograji in se z gobčki nežno dotikala, a čisto zares naju skupaj niso več spustili.


Nato sem začel z gospodarjem in njegovimi konji hoditi večkrat na lov. Spoznali so me s pravimi živalmi, kot je zajec in namesto igračk, sem moral loviti njih. Če jih nisem, sem bil tepen in ostal lačen. A nisem zmogel več ... ne, ker res ne bi zmogel, ampak, ker nisem hotel. Raje sem tekel. To sem najraje počel. Kaj tekel ... že prav letel sem. Gospodar je bil zelo jezen in še danes ne vem zakaj. Vedno sem med tekom dal vse od sebe.



Gospodarju sem zato postal odveč. Niti ne vem več, kolikokrat sem bil tepen. Vem le, da sem bil večkrat lačen. Nekega dne mi je z verigo zvezal tačke in vrgel na svoj tovornjak. Nisva se peljala daleč. Ni me pogledal v oči, ko me je potegnil s tovornjaka, padel sem, saj z zvezanimi tačkami nisem znal ali zmogel skočiti. Vlekel me je po zemlji in grobem kamenju, v očeh in smrčku sem imel polno zemlje. Nato sem na drevesu zagledal dva kužka. Enaki so bili, kot jaz. Hotel sem zalajati, a sem bil tepen, zato sem ostal tiho. Prašna zemlja in svetlo sonce sta mi meglila pogled, a lahko bi prisegel, da sem na najvišji meji zagledal svojo mamico. Bila je vsa umazana in videlo se ji je, da je umrla v bolečinah in trpeča. Na veji malo nižje sem zagledal svojega bratca. Vem, da je bil on, ker sva imela enako liso na gobčku. Vsi v leglu smo imeli enake lise. Potem mi je adrenalin oblil telo in zavedel sem se, da takšna usoda vsak hip čaka tudi mene. Jasno mi je bilo, ko me je gospodar zelo grobo prijel za ušesa in okoli vratu nadel takšno vrv, kot sta jo imela mami in brat. Obesil me je za vejo, čutil sem še tla pod nogami in takoj nato gospodarja, kako se z nekom prepira. Nisem se preveč upiral, saj sem bil vedno le lačen, žalosten, tepen in utrujen in zdelo se mi je tako še najbolje. Potem me je zmanjkalo ...

 

Zbudil sem se na mehki postelji in čutil, kako me nekdo boža. Okoli mene je bilo nekaj nepoznanih ljudi in veliko kužkov, ki so mi umivali zemljo iz oči in smrčka. Mislil sem, da so to nebesa, saj sem bil za trenutek srečen in videl zelo lep mavrični most. Izvedel sem, da sem bil rešen gotove smrti.

Dnevi so minevali in takšnih kužkov, kot sem bil sam je bilo vedno več. Vsak z bolj grozno zgodbo. Nisem bil več ne tepen, ne lačen. Tudi prijateljev sem imel zares veliko. A začel sem po nečem hrepeneti, po čem, pa še sam nisem vedel. Vsak dan sem si zaželel božanja, a nisem vedno prišel na vrsto. Včasih sem na božanje čakal par dni, ker nas je bilo preveč, da bi bili vsi pobožani vsak dan. Zaželel sem si svojega, dobrega gospodarja, njegovo roko, ki bi me božala vsak dan.

Vsake toliko časa je prišel tovornjak in naložil par mojih prijateljev in prijateljic, katerih potem nikdar več nisem videl. Na začetku sem se tovornjaka bal, potem pa ne več, ker je roka, ki je odpeljala moje prijatelje, božala. Veliko novih stvari sem izvedel, od tega, da sem bil slab lovec, ker sem bil obešen na najnižjo vejo, do tega, da je ta tovornjak vozil kužke v stalne domove, ter o neki mački, za katero se je govorilo, da prinaša srečo, če jo vidiš.


Nekega mrzlega januarskega dne, so me oblekli, lepo počesali, nato še slikali in odpeljali v nek prostor, kjer so mi pokazali mačka. Nisem vedel zakaj, zato sva se z mačkom le bežno pogledala. Potem so me ljudje pobožali, mi dali priboljšek in me odpeljali nazaj med prijatelje. Prijatelji so me obstopili in vsi navdušeno spraševali, če sem res videl mačka.


Govorice so se med našimi dolgimi smrčki hitro razširile in vrnile k meni nazaj, da sem baje posvojen. Da dobim dom. Dobil bom svojo posodico s hrano, svojo posteljico...roko, ki me nežno boža čisto vsak dan... najbolj pa sem vesel, da nazaj dobim svojo sestrico. Videl sem njeno sliko. Vem, da je moja sestrica, saj ima enako liso na gobčku. Vsi v leglu smo imeli enake lise. Sedaj vsako jutro že prav nepotrpežljivo čakam tisti bel tovornjak, da me že končno odpelje na tisto dolgo pot DOMOV.

Wuf, wuf, Balthasar               

 

Statistika izginulih galgotov v Španiji je zaskrbljujoča. S posvojitvijo enega izmed izredno nežnih velikanov rešite življenje najmanj dvema. Tistega, ki ga posvojite in še enega, ker se sprosti njegov prostor v zavetišču.

 

Napisala: Leja Zdenka Papič

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.