Sem učiteljica s 37 leti delovne dobe. Ja, že malo odštevam, drži. A tudi v tem življenjskem obdobju ne morem iz svoje kože. Kot smrklja sem se zoperstavila veljakom, »prepoznavnim« imenom, in z 22 leti kljub nasprotovanju »stroke« napisala delovni učbenik o varovanju okolja za otroke Prvi koraki v ekologijo. Dvakrat natisnjeno in obakrat razprodano. Si lahko mislite, koliko pritiskov je bilo na mlado frkljo, »samo« učiteljico, ki niti osnovnošolske biologije dobro ne obvlada, kot je zapisala neka pomembna gospa na položaju. Po 35 letih, ob nastajanju novega Zakona o zaščiti živali, zopet poslušam enako. Da nimam (dovolj) kompetenc za prepoznavanje zanemarjenih, bolnih in mučenih živali, pravi »stroka«. Ta ista stroka najde živali že na pol mrtve, ali mrtve. Toliko močne pa so njihove kompetence. Primere razkrivajo mediji, ne stroka. Narobe svet?

Življenje me je zadnja leta zapeljalo v okolja, kjer se srečujem z okoliščinami, ki si jih nisem predstavljala niti v najbolj črni nočni mori. Naivno sem verjela, hmmm,  skoraj do penzije, v dobroto in dobre namene in ljudi.

Kot mentorica mladim raziskovalcem osnovnih šol sem preko dveh devetošolk spoznala svet zavetišč za zapuščene živali. Svoji dolgoletni mentorici gospe ddr. Barici Požarnik sem potožila, da nisem vedela, da tako zelo trpijo številne neoskrbovane domače živali. Zavedala sem se, kako trpijo divje živali, saj jih z urbanizacijo in potrošništvom izrivamo iz njihovih domov in z njimi ravnamo neusmiljeno. Gospa me je spodbudila, naj raziščem še stanje rejnih živali in živali, ki so mučene za testiranja (npr. za čistilna sredstva, za kozmetiko).

Naj skrajšam. V zadnjem obdobju mojega poučevanja v šoli sem svet spoznala iz čisto drugega zornega kota, nek vzporedni svet. Učencem na eko taborih in pri pouku nisem več tako odločno, sproščeno in prepričano razlagala, da so ljudje varuhi okolja in živali. Moji stereotipi, kako lovci skrbijo za lačne srnice in kako kmetje po imenih kličejo in božajo svoje kravice, so nenadoma izpuhteli. Namesto vere v sočutje, v dobroto, v spoštljivo sobivanje, so se čez moja prepričanja vedno bolj zgrinjali temni oblaki. Razmere zunaj, na terenu, so bile vse kaj drugega, kot se je bralo v knjigah in kot sem ravnala sama. Ko sem želela pomagati, je enkrat uspelo, večkrat pa sem bila deležna slabega odziva in grobih, žaljivih besed. Tako so z leti ti strašljivi, grozljivi oblaki, napolnjeni s trpljenjem bitij, ki si same ne morejo pomagati, začeli oklepati tudi moje srce, stiskati mojo dušo, mojo bit. Ne morem zatiskati oči in molčati, kot se od mene pričakuje.

Zadnje leto se živalovarstveniki močno borimo za prijaznejši in sočutnejši odnos do živali skozi nastanek novih predpisov, ki bi postali obveza za vse ljudi. Trenutna vlada je celo ponudila roko, naj pripravimo predloge. To smo storili tudi tisti, ki sleherni dan, neglede na vreme, dež, mraz, veter, sneg, ali lepo zvezdnato nebo, poskušamo zmanjševati trpljenje živali - ki so na svetu zato, ker imajo v ekosistemih svojo vlogo. Hišni ljubljenci pa zato, da nam bogatijo življenje s svojo energijo, saj vemo, da na ljudi delujejo tudi terapevtsko. Vendar je zanje treba skrbeti, udomačene živali so odvisne od oskrbe človeka. Čeprav dobro poznam učne načrte osnovne šole, teh znanj, spoštljivega odnosa do narave in živali, še vedno ne poučujemo sistematično, prepuščeno je izključno volji, znanju in razgledanosti posameznega učitelja.

Pred kratkim sem se znašla v situaciji, ko je v domačem kraju prišlo do grozljivega mučenja mačke. Prijazni mirni mucki so populili - na živo seveda - vse krempeljce. In to v kraju, ki je le kilometer oddaljen od kraja, kjer so 20 let »štepali« pse, imeli tudi prijave o zlorabah. Menda so potiho govorili, da je del psov uporabljenih za pasje boje. V bližnjem peskokopu so našli mrtve samice – no 20 let tega nihče ni »opazil«, nič se ni zgodilo. Do lanskega decembra, ko so pse brez zavetja pred vremenom iz mrzlih blatnih tal odpeljali v Zavetišče Horjul, ki poka po šivih. Kjer je ekipa s svojim odnosom do živali za vzgled, a tudi oni so le ljudje, omejeni s prostorom, sredstvi in energijo.

To sta dva v nebo vpijoča primera iz mojega domačega okolja. Koliko je podobnih, pa se nič ni zgodilo »lastnikom«, čeprav živali zanemarjajo, jih izpostavljajo nevarnostim, trpljenju, smrti? Pes iz Kopra, vlečen z motorjem do smrti? Govedo, ki strada in umira v lastnih iztrebkih. Rejne živali, pretepene in zlorabljene v klavnicah. Koliko je primerov, za katere nikoli ne izvemo? Kaj se dogaja v zaprtih hlevih, kjer velecenjeni kmet iz okolice vpije na svoje krave: »P… debele…«? Tam, kjer je vsako leto znova veliko število muc - nobena sterilizirana, nobena še nikoli ni srečala antiparazitika? Kjer veterinar, ki obišče govedo, gladko pogleda stran? Prav nič mu srce ne vztrepeta ob pogledu na bolne mačje mladičke in še manj na stare shirane mačke in osamljene nesocializirane pse na verigi v nekih razpadlih utah? Povedali so mi, da so starega samca, ki sem ga želela na lastne stroške odpeljati na veterino, z lopato premlatili do smrti, ker je bil itak star in bolan. Tega ne morem dokazati. Le mačjega samca ni več. To pa ni dokaz. Če bom delala zgago, še do mladičev ne bom mogla, tudi njim ne bom mogla pomagati. Mejo prestopim že s tem, ko se skušam čim bolj diplomatsko pogajati in po potrebi naskrivaj pozno ponoči ugasniti luč v hlevu, da imajo kokoši in pujsi vsaj nočni počitek, če so že potrošna roba.

Naj se vrnem k muci, mali sivi zaupljivi tigrici, ki še vedno verjame v dobroto ljudi, kljub temu, da je brez vseh krempljev in da je imela razrezan gobček.

Zakon o zaščiti živali skrbnika/lastnika obligira, da skrbi za varnost, dobro počutje in zdravje živali. Ali to pomeni, da odideš na dopust ob zavedanju, da ima mačka epileptične napade? Da jo pustiš zunaj, 50 m stran od ceste, da jo nekdo (sosed, sorodnik, že kdo) prihaja hranit na dva dni, ali pa nihče, tega ne vemo? Vemo pa, da niso ne lastniki in ne »nadomestni« varuhi/hranitelji opazili, da je bila mačka mučena, še pred odhodom na dopust. Še manj, kljub mnogim objavam in številnim delitvam na socialnih omrežjih, lastniki mačke ne opazijo niti, da je ni. Nihče je ne išče. Ne oni odsotni, ne nadomestni skrbniki, ne ostali domači.  Nihče je ne išče, saj je samo mačka.

Po dopustu jo seveda želijo nazaj - v nevarno okolje, kjer bo mačka, ki boleha za (do našega reševanja) nezdravljenimi epileptičnimi napadi, verjetno sčasoma kam na tiho izginila. To bo višja sila. In nihče ne bo odgovarjal. Saj je samo mačka. Nima volilne pravice. Ima pa čustva, občuti, delno tudi razume. Kot majhen dvoletni otrok. Ker nanjo niso pazili je preživela grozljiva mučenja. Čeprav je zakonska dolžnost vsakega skrbnika, da živali zagotovi varnost.

Živalovarstveniki se ne bomo vdali. Še naprej bomo držali ogledalo družbi, čeprav je za nas še tako neprijetno, ostalim pa je vse prej kot všečno. Ja, tudi mi imamo izobrazbo, se učimo tudi pri 50tih. Izobražujemo se zaradi aktualnih izzivov nove dobe posledic podnebnega zloma, ki nam grozi z vedno večjo hitrostjo in zaradi sprememb naravnanosti družbe, ki so nujno potrebne. Ne mahamo s svojimi titulami, mahamo s svojimi dejanji. Se ne sprenevedamo. Smo iskreni. In sočutni. Do drugih ljudi, do okolja in predvsem – do nedolžnih živali.

Prijazno vabljeni, da skupaj zgradimo boj nežen in sočuten svet za vse.

Pripravila: Mojca Furlan

Društvo Reks in Mila

Fotografije: arhiv društva Reks in Mila in Dreamstime

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.