Te dni slovensko javnost vznemirja peticija za premestitev zadnjih štirih medvedov pri nas, ki živijo v ujetništvu. Svetovna organizacija za zaščito živali, Four paws, je namreč začela s peticijo, da se te medvede premesti v primernejše rezervate.

Številni ljudje iščejo vrsto izgovorov in razlogov, zakaj bi bilo tako dejanje neumno, večina jih zagovarja lastnike, češ, kako so ljubeči in da so bili medvedi, rešeni pred smrtjo. Ob vseh teh argumentih se sprašujem, koga točno zdaj rešujemo, ugled vseh štirih lastnikov ali živali? Ali se morda vsem tem zagovornikom zdijo razmere, v katerih živijo medvedi ustrezne, zadovoljive za njihovo vrsto? Ali dejansko ne vidijo stiske živali, ker se lastniki prodajajo kot rešitelji in ljubitelji živali. In ob tem se mi zopet porodi vprašanje, kako si lahko ljubitelj živali, hkrati pa jo stlačiš v najmanjšo možno ogrado, ji nudiš tisti dnevni obrok in sam sebe prepričuješ, da je taka oskrba primerna, ker druga rešitev je le še smrt. Bi morda bili ti isti ljudje, ki se jim zdi, da se lastnikom medvedov dogaja silna krivica, enakega mnenja, če bi jaz imela na 35 kvadratih 50 kletk in v njih nastanjenih ravno toliko mačk. Sicer bi imele redno hrano in očiščeno, hkrati pa bi bile te kletke njihov edini prostor, v katerem bi bile. Seveda bi bile vse te mačke rešene pred gotovo smrtjo, vzete iz obupnih razmer, pozdravljene, ampak brez neke mentalne zaposlitve in z močno omejenim prostorom za gibanje. Kdo točno bi stopil meni v bran, ko bi mi želeli te mačke odvzeti?

Po eni strani smo hvaležni za smrti divjih živali, ki so večino življenja preživele v ujetništvu, v obupnih razmerah, po drugi pa imamo še vedno množične obiske živalskih vrtov, celo podpiramo neke male »kvazi« vrtove, kjer so živali večinoma slabo oskrbljene, predvsem v premajhnih in neprimernih življenjskih prostorih. Kako točno lahko govorimo o reševanju in ljubezni, če pa so živali vidno v stiski in stresu, ki jim ga dodatno povzročajo obiskovalci. Mar ni nekaj najbolj logičnega, da boš zatravmirani živali omogočil maksimalno udobje, ki ga prej ni uživala, najboljšo možno veterinarsko oskrbo in primerno mentalno zaposlitev ter seveda hrano, ki je za neko vrsto primerna, ne pa da jo strpaš v enako malo kletko, jo razkazuješ ljudem brez totalnega občutka za druge in prodajaš zgodbice o rešenih živalih. Meni se zdi tako reševanje sicer plemenito, ampak kot sem že enkrat zapisala: »Ni vsaka pomoč dobra pomoč.«

Grozno se mi zdi, da v današnjem času sploh še obstajajo živalski vrtovi, grozno se mi zdi, da so starši prepričani, da je to nekaj poučnega za njihove mladiče. Grozno se mi zdi, da ne premorejo nobene sposobnosti vživetja v vloge teh istih živali, ki jih otroci večinoma pogledajo le mimobežno, saj vsi komaj čakajo, da pridejo na igrala in do težko pričakovanega sladoleda ali darilca iz trgovine pri izhodu.

Ljudje smo sila čudna bitja, polna dvojnih meril in nenehno prilagajamo svoja načela v svojo korist. Očitno je to del našega delovanja, ampak vseeno se mi zdi, da res ni težko opaziti v nebo vpijočih dejstev. Ogromno divjih živali zapiramo in jih izkoriščamo zgolj za lastno zabavo in dobiček posameznikov. Eden izmed tovrstnih parkov sicer pobira prostovoljne prispevke in velikokrat berem o tem, kakšen strošek je oskrba toliko živali, ampak mar se ni gospod sam odločil za nakup in oskrbo? Nihče ga ni silil, da odpre park, da rešuje živali in jih odkupuje iz groznih razmer. Saj nam je menda jasno, da ni edini na svetu, ki počne take stvari, zato me nekako ne prepričajo argumenti zagovornikov, da mu ljudje vozijo živali v oskrbo in da jih on vse pozdravi in namesti. Da je zakon o lovnih živalih pri nas grozen, nam je jasno vsem, ampak to še nikomur ne daje pravice, da si divje živali lasti, jih zapira v neprimerne prostore, jih udomačuje in jemlje iz njihovega naravnega okolja. Ali potrebujemo zavetišče za divje živali? Da, še kako. Ali naj bo to neki mali prenatrpan prostor, kjer lahko pride past zijala vsak, ki ne ve, kam bi se dal? Nikakor. Dajmo si razčleniti osnovne pojme kakovostne oskrbe. Pravo pravilo za vse živali je to, da jih imamo točno toliko, za kolikor smo sposobni primerno poskrbeti. Torej jim nuditi primeren življenjski prostor, ki je čim bolj podoben njihovemu naravnemu habitatu, jim priskrbeti hrano, ki je ustrezna za njihov metabolizem, jim nuditi primerno mentalno zaposlitev, primerno zatočišče pred vremenskimi razmerami, predvsem pa se je treba posvetiti tudi njihovim travmam, ne pa da se jih še dodatno poglablja.

Konec koncev bi se lahko vsak od zagovornikov lastnikov teh medvedov vprašal, kako bi se počutil, če bi celo življenje preživel v luksuzno opremljenem stanovanju na 35 kvadratnih metrih, kamor mu vsak dan nekdo prinese obrok hrane, ga malce potreplja po rami, hkrati pa ga hodijo gledat otroci, kako posebne vrste človek je. Življenje mnogih živali bi bilo lepše, če bi ljudje znali vsaj malo stopiti v njihove čevlje. Na tem mestu se mi je zdelo povsem smiselno ponoviti misel kolegice, ki je že pisala kolumno na podobno temo, in sicer: » Kje so torej zagovorniki svobode, ko gre za divjad, zaprto v majhnih ogradah, zato, da lahko mimoidoči »iiii«-jamo in »oooo«-jamo ob pogledu nanje? Kje so zagovorniki svobode, ko gre za divje živali v premajhnih in neustrezno urejenih živalskih vrtovih? Kje so, ko gre za zlorabljene živali v cirkusih? Pa če povzamem aktualno dogajanje – kje so, ko gre za zanemarjene pse na metrskih verigah? Kje, ko gre za želve v premajhnih terarijih? Kje, ko trpijo živali v laboratorijih za testiranje kozmetike? Kje, ko gre za rejne živali, ki životarijo v hlevih, do kolen v dreku, dokler jih ne zakoljejo? Takrat pa rečejo: »Pssst, tišje, nikar pred otroki s tako tematiko,« ali pa še rajši »Joj, ne vsiljuje drugim svojega mnenja!« (Lina Debeljak: Iz kolumne z naslovom Dvojna merila iz leta 2021)

Zato je skrajni čas, da nehamo opravičevati neprimerne življenjske razmere s stavki kot so: »On je dober/plemenit/krasen človek. On rešuje živali in je njihov ljubitelj. Nehajte z metanjem polen pod nogami, ampak raje pomagajte.« Zakaj bi pomagali, če pa ni potrebe po toliko živalih, ker očitno ne morejo poskrbeti zanje. To ni zgodba samo o štirih medvedih, ampak je zgodba številnih zaprtih v neprimernih ogradah, ki jim naši obiski in ogledi ne prinašajo popolnoma ničesar dobrega, pač pa so ravno ti obiski povod, da se divje živali sploh znajdejo v takih situacijah. Zato je skrajni čas, da se živalski vrtovi in privatne zbirke živih bitij preselijo na smetišče zgodovine. Ogrožene živalske vrste pa se rešuje tako, da se ohranja njihov naravni habitat in prepove kakršenkoli lov in nasilje nad njimi.

Vesna Plavec

Društvo za zaščito živali Novo mesto

Fotografija je simbolična: Dreamstime

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.