V članku Mala šola bontona smo se posvetili nekaj nasvetom, ki bodo olajšali naša srečanja z okolico – in okolici srečanja z nami oziroma našim psom. Koristno pa je, da psa že od začetka navadimo na nekaj zlatih pravil, s katerimi bo njegovo vsakdanje življenje mnogo bolj varno – naše pa znatno manj stresno.

Mislim, da je zelo smotrno že od malih tačk naprej investirati v nekaj vedenj, ki jih naučimo po principu samonadzora, saj bomo tako prikrajšani za marsikateri sivi las in paniko v trenutku, ko nas življenje preseneti.

Varni sprehodi

Po koncu napornega delovnega dne se odpravimo na sprehod s svojim psom, ki zgledno hodi ob nas na povodcu. Prispemo do po navadi samotnega, preglednega travnika, kjer načeloma psa lahko varno spustimo. Sledi trenutek resnice; pes na povelje poslušno sede, sklonimo se k njemu in v trenutku, ko priponka na povodcu naredi 'klik' – pes švigne v širni svet. Vam je ta prizor kaj domač? Dejstvo je, da ima ogromno psov težave s samonadzorom (no, težave imajo predvsem njihovi vodniki), veliko jih tudi izgubi vso osredotočenost na vodnika, ko jih ta več fizično ne kontrolira. Skupno življenje bo veliko lepše, mirnejše in harmonično, če se potrudimo in psa navadimo, da sam poskrbi za osnove varnega spuščanja in da ostane osredotočen na nas ne glede na naše fizično obvladovanje okoliščin.

Poglejmo torej, kako psa na enostaven in nevsiljiv način naučimo, da je osredotočenost na nas ključ do prostosti. Najbolje bo, da začnemo doma, v mirnem in znanem okolju. Sprehodimo se po prostoru s psom, pripetim na povodec. Ustavimo se, pes naj obstoji ali obsedi, potem pa odpnemo povodec in v istem hipu potrdimo z besedo ali klikom. Ker smo v dokaj nezanimivem okolju, bosta potrditev in nagrada, ki ji sledi, imela večjo vrednost kot vohljanje naokoli, zato bo pes ostal pri nas. Nekajkrat ponovimo, nato psa sprostimo, da gre po svoje. Vajo utrdimo doma, nato pa začnemo vaditi v vedno bolj zahtevnih okoliščinah. Na začetku še nagrajujemo s priboljški, potem bo za nagrado zadoščalo že to, da ga sprostimo, seveda pa ga lahko tudi kasneje še kdaj nagradimo s priboljškom ali kratko, dinamično igro.

Vrata v svet

Še ena takšna kočljiva in potencialno nevarna situacija so različni prehodi skozi vrata. Izhod iz hiše, z dvorišča, iz avta … Veliko psov je nestrpnih in komaj čaka, da ugotovijo, kaj jih čaka na drugi strani vrat, vendar je njihova neučakanost lahko za nas zelo neugodna in tudi nevarna.

Velikokrat vidim ljudi, ki odpirajo vrata od avta, kot bi znotraj zadrževali pobesnelo hobotnico z osmimi nogami in dvema glavama. Ne glede na to, kako previdno skušajo odpreti vrata, se vmes najde del glave, noge ali repa, ki rine na svobodo. Ob takšnem prizoru se že meni poviša pritisk, ne predstavljam si, kakšen stres doživlja pes, ki se skuša prebiti na plano, ali pa vodnik, ki mu to skuša preprečiti.

Srednja varianta so psi, ki sicer počakajo na dovoljenje, da gredo skozi vrata, a se potem brezglavo zaženejo skozi vrata, na vodnika pa povsem pozabijo. Z nekaj doslednega treninga se tovrstnim tegobam lahko izognemo in potovanja z našim psom bodo prijetna in sproščena doživetja, namesto rokoborba z vrati in živčno oprezanje v nizkem startu. 

Tovrstnih težav se lotimo na podoben princip, le da psu z vajo dopovemo, da se vrata ne bodo nič hitreje odprla, če bo rinil vanje. Vrata počasi odpiramo in, če nas hoče pes prehiteti, vrata enostavno zablokiramo. Ko mirno čaka na to, da se vrata odprejo do konca, ga nagradimo na mestu, kjer pes miruje, pohvalimo in povabimo, da prestopi vrata. Nato pa podobno kot pri prejšnji vaji od psa dosežemo še pozornost, ko gre skozi vrata, namesto da po prehodu vrat pozabi na nas.   

S tem se bomo izognili neprijetnim situacijam, ki so nam verjetno bolj ali manj (upam, da slednje) znane – skupaj s psom stopimo skozi vrata in skušamo z eno roko zadržati psa na povodcu, z drugo pa se trudimo zapreti ali zakleniti vrata za sabo, ali pa se skoraj zaletimo v mimoidočega človeka, pri čemer nam 'vlečni' pes na napetem povodcu res ni v pomoč. Za nas, ki smo pogosto 'terenski' s svojimi psi, pa je pomembno, da to vajo utrdimo tudi v primeru izhoda iz avta. Odprta vrata avta torej ne pomenijo zelene luči za izstop, saj bi to v primeru, da parkiramo ob prometni cesti, lahko bilo hitro nevarno za vse udeležene.

Seveda smo v vsakem primeru pozorni na okolico in v pripravljosti, da se po potrebi odzovemo, a bo naš pasji vsakdan mnogo lažji, če bomo investirali v naštete vaje in psa vsaj kar se da 'avtomatizirali', da je v danih situacijah miren in osredotočen na nas.  

Urška Medvedšek