Evtanazija – tista grozljiva beseda, ki prinaša slovo, bolečino, a tudi olajšanje. Težka in neprijetna je tako za lastnike, kot tudi za veterinarje. "V času svojega študija sem si obljubila, da je to tista ena stvar, ki je nikoli ne bom opravila. Vendar sem s pričetkom opravljanja svojega poklica spremenila svoje mnenje," nam pove Zora Kučuković dr.vet.med. iz Veterine Zamba.

Veterina je v zadnjem času tako napredovala, da lahko veterinarji zdravijo marsikatero bolezen, ki ji nekoč niso bili kos. Nekatere prej usodne bolezni so spremenili v kronične in s tem lastnikom "kupili" še nekaj časa z njihovimi štirinožci. Ta pridobitev časa pomeni počasnejše napredovanje bolezni, ki bo prej ali slej vseeno postala neobvladljiva in zgodi se trenutek, ko žival začne trpeti brez možnosti, da se bo stanje kadarkoli izboljšalo. Vsi, ki nam živali veljajo za družinske člane, se močno oklepamo tudi najmanjšega drobcenega upanja, da bo nekoč boljše. Niti pomisliti nočemo na tisto grozno reč, ki se imenuje evtanazija. Kako se odločiti? Kdaj je pravi čas za to? Ali bomo s tem pustili svojega ljubljenčka na cedilu? To so le nekatera od vprašanj, ki nas dušijo v tem trenutku. Po drugi strani pa se sprašujemo, če smo sebični? Ali bi se že prej morali odločiti in nehati trpinčiti to bitje, ki ga imamo tako radi?

"Tudi veterinarji s cmokom v grlu izgovorimo in predlagamo evtanazijo. S časom pridobimo izkušnje, ki nam pomagajo pri kritični presoji, kdaj je pravi čas za to odločitev. Za nas je vsaka evtanazija težka, vendar je v dobri komunikaciji in sodelovanju z lastnikom končni občutek – mir," pravi veterinarka in opiše primer gospe Marije.

"Družbo so ji delale tri čivave. Nedolgo nazaj je prišel čas, da se poslovi od svoje 19-letne psičke. Pripeljala jo je k nam, povsem umirjena. Ves čas je psičko božala in se brez kakršnekoli teže v glasu pogovarjala z njo. Ko je bilo vsega konec, pa se je ga. Marija razjokala. Povedala nam je, da se je že nekaj časa pripravljala na to in si obljubila, da bo močna in umirjena za svojo prijateljico, ki je bila v času slovesa povsem mirna in zadovoljna. Psička ni čutila stresa, ni čutila groze. Z globokim spoštovanjem do gospe sem premišljevala, kako bi bilo lepo, če bi vsi lastniki to zmogli. To je najlepše zadnje darilo, ki ga lahko podarimo svojemu zvestemu štirinožcu. In seveda tudi to, da smo ob njem. Živali se odzivajo na nas in naša čustva," razlaga Kučukovićeva.

Evtanazija je izhod iz neozdravljivega trpljenja, dodaja veterinarka. "Pri nas je to zaenkrat za ljudi še nedostopno, pa bi si marsikdo želel prekiniti bolečine. Nam veterinarjem se je po drugi strani zelo težko soočiti z lastniki, ki se mnogo prehitro odločijo za evtanazijo. Starost, kronična bolezen, nevzgojenost, finance ... To nikakor niso razlogi za evtanazijo. V teh primerih je posvet z veterinarjem najboljša rešitev, saj vedno obstaja več možnosti, ne pa samo usmrtitev živali," pojasnjuje in vsem lastnikom živali polaga na srce: "Ko napoči čas, pripeljete svojega ljubljenčka k veterinarju. Poskusite se zadržati in ne jokati pred njim. Božajte ga, veselo se pogovarjajte z njim. Veterinar mu bo najprej dal injekcijo za pomirjanje in nato ga bo dal v splošno narkozo (enako, kot pri pripravi na operacijo). Do tega trenutka bodite ob svoji živalici ter bodite močni in umirjeni zanjo. Tako bo tudi njeno slovo umirjeno, v ljubečem objemu človeka, ki ga imajo najraje na svetu."