Sneg je skopnel in jutra niso več ledena. Zgodilo pa se je nekaj čarobnega - posijalo je sonce. Z njim je prišel val energije, idej in želja, da bi nadoknadili vse za nazaj. Dolgi sprehodi, izleti, hribi, kavica na terasi - in seveda mladiček, ki gre z nami povsod.

A prav tukaj se pogosto spotaknemo.

Lepše vreme nas hitro zavede v občutek, da je treba vsak dan izkoristiti do maksimuma. Da je zdaj čas za dolge sprehode, nove kraje, druženja in celodnevne dogodivščine. Mladiček pa sveta ne doživlja tako kot mi. Zanj sonce ne pomeni signala za maraton, temveč le prijetnejšo kuliso za raziskovanje - v njegovem tempu.

Mlad kuža je še v razvoju. Njegovo telo se šele gradi, sklepi dozorevajo, mišice se učijo sodelovati, živčni sistem pa vsak dan predeluje ogromno novih informacij. Vsak nov vonj, zvok, teren in srečanje zanj predstavlja napor - čeprav je navzven videti navdušen, igriv in poln energije.

In prav zato lahko hitro pretiravamo, ne da bi to sploh opazili.

Mala kepica, ki z veseljem hodi, še ne pomeni mladička, ki zmore. Če z nami osvoji hrib, še ni rečeno, da mu je to koristilo. Pogosto šele naslednji dan - ali čez nekaj tednov - telo in vedenje pokažeta, da je bilo vsega preveč. Preutrujenost, razdražljivost, nemir, pad koncentracije ali nenavadni strahovi so lahko tihi znaki, da smo tempo nastavili po svojih željah, ne po njegovih potrebah.

Ko je zunaj lepo vreme, je z mladičkom vse lažje. A ne zato, ker bi morali z njim prehoditi pol Slovenije. Temveč zato, ker ponuja idealne pogoje za kratke, kakovostne izkušnje. Malo raziskovanja, nekaj igre, kratek sprehod po različnih podlagah, opazovanje sveta z varne razdalje in dovolj časa za počitek. To je tisto, kar gradi zdravega in stabilnega odraslega psa.

Ni treba, da mladiček vidi vse. Potrebuje pa čas, da predela doživeto. Ni treba, da gre povsod z nami. Včasih je največje darilo prav miren dom in priložnost, da se telo in glava spočijeta.

Maja Šparovec

Canima - šolamo pse, izobražujemo skrbnike

Fotografija: Dreamstime