Če imamo doma pasjega mladička, smo verjetno že ugotovili, da imajo povečini prav radi akcijo, a so običajno bolj sprinterji kot maratonci – eno uro imamo okrog sebe bolj ali manj kosmat in zobat tornado, potem pa, kot bi ugasnil luč, se mladiček nekje v kotu 'izklopi' in zaspi za kakšno uro. Mladičem in mladim psom moramo zagotoviti dovolj gibanja, da razvijajo motorične sposobnosti, da pokurijo odvečno energijo in se primerno telesno razvijejo, nikakor pa ne smemo z gibanjem pretiravati.
 

Nekateri mladiči nimajo prave mere, zato moramo biti mi tisti, ki odredimo začetek in konec rekreacije. Ob tem se moramo zavedati, da je še bolj kot količina pomembna vrsta gibanja.   Drseče površine so ena večjih nevarnosti za pasjega mladička (pa tudi sicer). Še en pameten preventivni ukrep je navajanje psa na mirno obnašanje v notranjih prostorih. Po stopnicah ga nosimo, kolikor je mogoče dolgo, predvsem navzdol, ter ga že od začetka navajajmo, da se po stopnicah hodi počasi. 

Koliko gibanja?

Kar se tiče same količine – ena od formul 'zdrave kmečke pameti' pravi, da je za mladička primerna dolžina sprehoda pet minut na vsak mesec starosti, torej 15 minut sprehoda za 3 mesece starega mladička, 20 minut za štirimesečnega ... Precej je odvisno tudi od genetike in vrste psa. Za trimesečnega mladička, ki bo kot odrasel tehtal 40 kilogramov in več, bo teh petnajst minut v kosu v povprečju povsem dovolj. Mladiček iste starosti, ki bo kot odrasel pol lažji, zmore tudi malce daljši sprehod. Vsekakor pa se držimo tega, da je bolje večkrat po malo kot enkrat za recimo eno uro, ne glede na (bodočo) velikost in težo psa.

Nič ni narobe, če se občasno odpravimo tudi na daljši sprehod, na primer na kavo ali sladoled v mesto, s čimer poskrbimo tudi za lekcijo zgledne hoje na povodcu in za navajanje na živo in neživo okolico, seveda pa tak sprehod, četudi je daljši, ni tako fizično naporen kot na primer prosto rajanje na travniku ali v gozdu. Na splošno se ravnamo po tem, da si mladič večinoma sam uravnava količino in vrsto gibanja – prosto spuščen v varnem okolju, naj bo to na vrtu ali v naravi, se bo gibal po svojih zmogljivostih, tako glede hitrosti kot glede vrste gibanja. Ko gremo na sprehod, pa poskrbimo, da izberemo primerno okolje brez večjih naklonov terena ali terasastih površin, s katerih se nekateri mladiči tako radi (nekateri pa tudi nehote) predajajo prostim padom.  

Naj se igre začnejo ... ali pač?

Igra z drugimi psi je dobrodošla občasna popestritev, pazimo pa, da izberemo primerne igralne partnerje. Ti naj ne bodo znatno težji od našega mladička, predvsem pa naj bodo dovolj nežni med igro. Preprečimo oziroma prekinemo vsako sunkovito zbijanje po tleh in podobno. Zavedati se moramo tudi, da imajo psi zelo različne stile igre.

Nič ni narobe, če ima naš pes drugačen stil igre kot potencialni igralni partner, paziti pa moramo, da je obema med igro prijetno. Čim opazimo, da se eden od psov umika, išče zavetje, se boji, ali pa da eden postane izrazito grob in nevljuden (ne glede na to, ali drugi pes to (zaenkrat) tolerira!), igro prekinemo. Ljudje se enostavno ne znamo in ne moremo tako igrati, kot se psi med sabo, zato je igra našega psa z drugimi neprecenljiva, tako za razvijanje gibalnih kot socialnih spretnosti; poskrbimo pa, da pametno izberemo tako partnerja kot okoliščine in si predvsem zagotovimo, da igra z drugimi psi ne postane smisel njegovega življenja.   

Vidimo torej, da se bomo morali tudi sami potruditi, da najdemo ustrezno igro, ki jo lahko ponudimo svojemu psu in s katero bomo negovali medsebojni odnos. Konec koncev je igra ena najpomembnejših stvari, zaradi katerih sta se naši, sicer tako različni vrsti, tako dobro ujeli. Oboji se namreč igramo tudi v odrasli dobi in prav prek igre se lahko najbolje povežemo.

Nujno je, da najdemo igro, ki bo našemu psu po godu. Najboljše izhodišče bomo imeli, če od začetka negujemo in zgradimo osnove za več vrst igre, vendar psa nikoli ne silimo, bodimo uvidevni, potrpežljivi in ravno prav spodbujajoči, ne da bi bili že vsiljivi. Mnogo psov ima zasnove za npr. igro vlečenja, vendar potrebujejo nekaj časa ter dvigovanja samozavesti, da se ji dejansko prepustijo.

Metanje žogic in igrač je lahko dobra telovadba za psa, vendar moramo pazljivo izbrati primerno površino ter sami poskrbeti za pravočasno prekinitev igre. Pri lovljenju igrač bo pes hitro stekel in nato zaviral ali zavijal, zato se je nujno to igro igrati na travi ali drugi podlagi z dovolj mehkim in dobrim oprijemom, z ogretim psom in le kratek čas! Primerno je npr., da se s psom sprehodimo 10min do ustrezne lokacije, kjer je lahko varno spuščen (ali na slednem povodcu), na poti do tja se že nekoliko ogreje, potem z njim naredimo kakšno vajico ali dve, si privoščimo nekaj kontroliranih metov žogice, ga umirimo, potem pa mirno shodimo in shladimo mišice do vrnitve domov.

Igra vlečenja je prav tako telesno naporna, s tem da moramo pri njej tudi sami aktivno sodelovati. Zelo prav nam bo prišla, ko želimo psa utruditi na majhni površini, prav tako je odlična za utrjevanje odnosa in tudi poslušnosti, saj moramo psa naučiti, da igračo zgrabi le z dovoljenjem in jo tudi brez zadržkov takoj izpusti. Lotimo se je postopoma in nežno, pri igri z mladičem moramo biti zelo pozorni v obdobju menjave zob, da mu ne izruvamo kak zob.    

Zakaj takšna previdnost?

Če mladička nenehno stimuliramo z aktivnostjo, pasjimi sovrstniki ali družinskimi člani, jih dobesedno učimo, da so v nenehnem pozoru. S pretirano igro in predolgimi sprehodi jih ne bomo utrudili, pač pa jih kondicijsko utrdili, predvsem pa bodo zaradi nenehne stimulacije stresni hormoni stalno v akciji. Zavedati se moramo, da vznemirjenje (tudi, če je v osnovi pozitivno, recimo navdušenje ob igri ali sprehodu) zviša raven stresnih hormonov in organizem potrebuje nekaj časa, da si po tem opomore. Če je mladiček pogosto vznemirjen, ti stresni hormoni rabijo vedno dlje, da se poležejo in padejo na normalno raven, kar posledično pomeni, da se bo vznemiril že ob manjšem sprožilcu kot sicer. Vidimo torej, kako hitro se lahko ujamemo v začaran krog?

Mladički se razvijajo različno hitro, manjše pasme dosežejo odraslo velikost lahko že pri cca 6 ali 7 mesecih starosti, večje pasme pa nekje pri drugem letu. V tem času se kosti in mišice šele razvijajo, rastejo in prekomerna ter neprimerna aktivnost jih postavijo pod velik stres, kar lahko pripelje do poškodb, sklepnih obolenj ali večjih težav v starejših (ali niti ne tako starejših!) letih.  

Znan prizor, ko se mladiček usede na sredi poti in noče naprej, kar naenkrat začne vleči, grize naše noge ali povodec, cvili, se vzpenja po nas ... zelo verjetno ne kaže na to, da rabi konkretno porcijo akcije, pač pa, da mu je situacija enostavno preveč. Telesno ali pa umsko. Če se to zgodi enkrat vsake toliko, verjetno pomeni, da se tisti dan ne počuti prav olimpijsko  in bo bolje, če si tisti dan vzamemo več časa za crkljanje in počitek, če pa se to dogaja redno, pa pomislimo, ali niso zanj sprehodi preveč naporni – morda po dolžini, morda po vrsti gibanja, mogoče pa po poti srečamo preveč prometa, psov, ljudi, in bi bilo zanj najbolje, da se vsaj nekaj časa pretežno sprehajamo v mirnejšem okolju.  

Primerna zaposlitev za mladička

Dolgi sprehodi po zahtevnem terenu, groba in pogosta igra z drugimi psi, metanje igrač in podobno bo dolgoročno naredilo več škode kot koristi našemu mladičku. Namesto tega mu raje pustimo dovolj raziskovanja v njegovem tempu, spodbujajmo razvoj motorike z občasimi 'oviratloni' – na sprehodu se sprehodimo čez klančino, različne površine, pogumno prečimo most, vzpnimo se na stabilno višjo oviro, čez katero mora malce splezati ... Privoščimo mu občasno igro s pasjimi vrstniki ter mnogo druženja s stabilnimi odraslimi psi. Zagotovimo mu dovolj igrač ali priboljškov za žvečenje, skrivajmo mu igrače ali priboljške (ali družinskega člana!) in investirajmo v trden medsebojni odnos, poln medsebojnega zaupanja, v katerem se tako mi kot naš kuža počutimo dobro in sproščeno. Tako bo mimogrede razvil potrebne veščine, da odraste v prijetnega in zanesljivega pasjega spremljevalca.

Urška Medvedšek
Foto: Shutterstock