Nekaj kilometrov od prehoda Ljubelj, se na avstrijskem koroškem, v predmestju Celovca nahaja zavetišče Tiko. Moderen objekt v prijetnem okolju mogočnih dreves, z drsnimi vhodnimi vrati, urejenim parkiriščem in pisarnami, spominja na pravo, zavidanja vredno urejeno bolnišnico. To je kraj, kjer zapuščenim živalim ne manjka pravzaprav nič, razen tistega svojega človeka, ki ga bodo ljubili in z njim sobivali dan in noč.

Za zavetišče Tiko prva leta delovanja niso bila lahka. Začetki segajo v sedemdeseta leta, ko je staro zavetišče nudilo zatočišče dvajsetim psom, kasneje je to število naraslo preko številke 80. Vse do leta 2009, ko se je število drastično povečalo na 150 psov in 180 mačk, čeprav so takratne kapacitete omogočale prostor za tretjino števila teh živali.

Takrat se je začel oblikovati projekt Tiko, ki traja še danes. Pri oblikovanju boljših pogojev in projekta Tiko na sploh, ima zagotovo največ zaslug družina Votel, ki pomaga zavetišču v Celovcu že približno 20 let. Sprva je z izgradnjo prvega zavetišča in štale pomagal pokojni oče te družine, kasneje pa tudi njegova žena. Z donacijo devet milijonov evrov so lahko izpeljali projekt in popolnoma obnovili staro dotrajano zavetišče, ki ga danes nadomešča uvodoma omenjena zavidanja vredna konstrukcija.

Po zavetišču nas je popeljal eden od oskrbnikov v zavetišču Fuad Blagajcevic (v ozadju trgovina

in prostor za druženje)

Ustvarili so zbirališče, tako za ljudi kot živali, vsak obiskovalec bo namreč tam brez težav preživel več ur. V vhodni dvorani je poleg urejene recepcije (po stavbi se zaposleni obveščajo po radijski vezi in mikrofonu) tudi trgovina za živali in manjši bar, v katerem ponujajo napitke in odlične sladice. Nakup omenjenega vas bo stal dobrodelnega prispevka, po svojih zmožnostih.

Psi imajo prost izstop iz boksov v poln različnih igral urejen izpust

Poleg sproščenega druženja vam bo osebje nudilo tudi strokovne informacije o vsem, kar zadeva dobro počutje živali na sploh. Kot pravijo, verjamejo v boljšo prihodnost, ko bomo živeli v svetu, v katerem nobena žival ne bo po nepotrebnem trpela in kjer bo imel vsak ljubljenček svoj dom, zato zavetišč ne bomo več potrebovali.

OSKRBA ZA VEČ KOT 600 ŽIVALI

V celovškem zavetišču je zaposlenih 12 ljudi, čeprav bi obseg dela zahteval vsaj še enkrat toliko delovne sile, ki bi lahko skrbela za skoraj 600 živali. Miši, podgane, kunci, vietnamski prašički, kokoši in seveda psi ter mačke, so le nekateri od prebivalcev, ki v večini iščejo nov dom, nekatere od teh pa bodo ostale v oskrbi zavetišča za vedno. Po besedah vodnika Fuada Blagajcevica imajo trenutno v oskrbi 105 psov in 300 mačk. "Letno oddamo med do 350 psov in 600 mačk. Čeprav izgledajo številke visoke, je to še vedno zelo slabo," pravi Fuad. Vsak zaposleni dela 5 ali 6 dni na teden. V zavetišču Tiko je vedno nekdo v pripravljenosti in na voljo preko telefona, tudi v nočnem času.

Na avstrijskem koroškem imajo sicer tudi tri zasebna zavetišča, ki lahko zaradi prostorske stiske sprejem živali zavrnejo. Drugače je v zavetišču Tiko, ki ima pooblastilo države in mora žival vselej sprejeti. Za vsako zavetiščno žival jim država krije osnovne stroške oskrbe do njene smrti. Moto zavetišča je: "Ljudje za živali, živali za ljudi!"

Zato verjamejo, da lahko vsaka žival najde novo domovanje, besede evtanazija pa praktično ne poznajo, saj jih pri zdravih živalih ne izvajajo. Ker so zgodbe zapuščenih živali večinoma stresne, veliko pozornosti namenijo tudi sledenju živali v novem domu. "Pri nas že po posvojitveni pogodbi velja, da ko nekdo k sebi vzame mačko ali psa, ta žival še eno leto pripada zavetišču. To je neke vrste varovalo, da lahko žival vzamemo nazaj, če nima ustreznih pogojev."

Ena od štirih kuhinj, kjer pripravljajo obroke za živali v zavetišču

Tudi sami se srečujejo z visokimi stroški, ki jih zahteva skrb za tako število živali. Operativnih stroškov (brez stroškov kadra) mesečno nanese za kar 35.000 eurov. Da bi kar se da minimizirali stroške imajo na strehi postavljenih tudi lepo število sončnih kolektorjev, s katerimi ogrevajo vodo, gradijo pa tudi umetno jezero, ki bo služilo kot velik jez vode, ki bi jo potrebovali v primeru požara ali ostalih nesreč.

Sicer pa pri samem delu skušajo uporabiti vse, kar se uporabiti da. V mačjih WC-jih na primer uporabljajo zavržen, na trakce narezan papir. Kljub temu, da prejemajo finančna sredstva s strani države, zbirajo tudi prostovoljne prispevke. Vsak prostor kjer biva žival, ima na oglednem steklu postavljeno škatlico, kamor lahko obiskovalci odvržejo kakšen kovanček, s pomočjo prostovoljcev in ljudi dobre volje pa pripravljajo tudi številne dobrodelne akcije.

Prostovoljni prispevki za vsako žival posebej (na vratih boksa so postavljene posebne škatlice)

Zavetišče redno obiskujejo tudi centri za pomoč ljudem s posebnimi potrebami. Njihovim uporabnikom omogočajo, da imajo stik z nekaterimi živalmi (npr. podganami ali kunci) in tako razvijajo svojo sposobnost dotika ter odnosa do živega bitja. Njihova pomoč je izrednega pomena, saj so s tem načinom socializirali veliko število glodalcev.

PROBLEMATIKA ZAVRŽENIH ŽIVALI

Po izkušnjah sogovornika je na njihovem področju zavrženih zelo malo živali. Skoraj neverjetno se zdi, ko nam postreže s statistiko zapuščenih psov: "Beležimo dva ali tri primere, ko nekdo psa zapusti sredi ulice, saj jih ljudje v večini pripeljejo kar v zavetišče. Poglavitni razlog so predvsem v zadnjem obdobju socialne razmere, saj mladi ostanejo brez službe ali stanovanja in si prave oskrbe živali več ne morejo privoščiti. Drugi razlogi so morda smrt ali bolezen skrbnika," pove Blagajcevic. Vsekakor bi lahko po teh izkušnjah trdili, da imajo prebivalci Celovca etično korekten odnos do živali, saj tudi naključno najdene živali na cesti hitro vrnejo v domove, kajti večina jih je ustrezno čipiranih.

"Sterilizacija in kastracija je edina rešitev za reševanje problematike zavrženih živali!" odločno poudari sogovornik. Tudi lokalna oblast podpira preprečevanje rojevanja nezaželenih mladičev, zato vsakemu skrbniku živali strošek kastracije ali sterilizacije v višini 25 % krije občina, za isti odstotek veterinar zniža ceno, preostali del pa krije sam skrbnik. Finančno šibkim priskoči na pomoč tudi lokalno društvo.

Notranjost pasjega boksa (levo) in kopalnica (desno)

PROJEKT BOTRSTVA

V celovškem zavetišču nimajo dnevnih sprehajalcev, namesto tega izvajajo projekt botrstva. Na ta način si želijo, da bi imeli psi redne sprehode in da bi se s pomočjo posameznikov čim hitreje in učinkoviteje socializirali. Posameznik si izbere psa, ki je v zavetišču in postane njegov boter. S članarino si pridobi določene pravice: psa lahko pelje na sprehode (kadarkoli, ni časovno omejen) ali celo k sebi domov na krajše obiske čez vikend, išče mu lahko tudi domovanje, nenazadnje pa lahko za njegovo oskrbo izvaja "ekstra donacije". Če izbrani pes dobi drugega kandidata za posvojitelja, mora slednjega potrditi boter in se odpovedati "pred pravici" posvojitve.

V tem prostoru muce že čakajo na odhod v nov dom, saj so že dobile posvojitelje

"Botrstvo ima tudi fazo pred posvojitvijo – botrstvo z interesom. Ta traja en mesec, ko se s psom podrobno spoznaš, ko z njim preživiš več časa, tudi doma. Vsi imamo svoje obveznosti, zato je prav, da vsak, ki želi posvojiti psa spozna, ali bo lahko v domačem okolju zanj tudi ustrezno skrbel. Ko so vsi dejavniki potrjeni se podpiše dokumente, opravi se skupne sprehode in bolj pogoste redne odhode v dom bodočega posvojitelja. Če vse to funkcionira se psa odda," pove sogovornik.

V stavbi imajo poleg vseh vrst prostorov (oddelek za mamico z mladički, oddelek za problematične pse itd...) tudi sobo za spoznavanje. Gre za prijetno svetlo sobico, v kateri ima pes vodo in hrano, interesent za posvojitev pa se lahko s psom spozna v manjšem intimnem prostoru. "Tukaj se dejansko ugotovi ali je odnos med živaljo in človekom, prava," doda eden od zaposlenih v zavetišču Tiko.

OKOLICA ZAVETIŠČA IMA RAJSKO PODOBO

Tudi okolica zavetišča ima podobo raja. Visoka drevesa, tišina gozdov in prijetne sprehajalne poti med dolgimi polji.

Ob zavetišču se v majhnem gozdičku nahaja tudi pravo pasje pokopališče. Poleg grobov, polnih cvetja in fotografij umrlih pasjih ter mačjih ljubljenčkov, imajo v majhni leseni hišici oskrbovalca, ki skrbi za red in čistočo travnika, kjer so živali našle večni počitek.

Ravno v času našega obiska je potekala tedenska maša v spomin vsem štirinožcem, ki jih ni več med nami.

Ne daleč stran pa se ob velikih pasjih izpustih nahaja tudi tako imenovani živalski vrt. Lesena hišica oziroma štala ponuja domovanje številnim kozam, kokošim in vietnamskim prašičkom, ki se ne oddajajo, bodo pa v oskrbi zavetišča do njihovih zadnjih dni. "Štala je projekt lesne in zidarske šole, ki so jo učenci izdelali kot projektno nalogo. Zidarji so izdelali temelje, lesarji in tesarji pa ostalo ogrodje. Ocenjeni so bili z odlično oceno, mi pa smo dobili čisto novo štalo," se z nasmeškom na ustih pohvali Fuad. Majhen ZOO - z namenom (saj so tam doma rešene živali) bo na voljo tudi vsem obiskovalcem, predvsem otrokom, ki bodo želeli v živo videti posamezne živalske vrste. Tako ne bo potrebno, da jih vidijo v nenaravnem okolju umetno narejenih vrtov ali na predstavi v cirkusu.

VIDEOPOSNETEK:

Reportaža: Tilen Pajek

Foto: Mitja Čehovin

Video: Tina Mahnič