Zelo pogosto nas kličejo posamezniki / sorodniki, da se je pri hiši razmnožilo preveč mačk in ne vedno kaj bi z njimi. Tako je pri hiši pogosto več kot 10, tudi po 20 mačk. Po zakonu ima lahko posameznik največ 5 odraslih mačk. Prav tako opažamo, da nas obvestijo, da je mačka prišla k hiši šele takrat, ko ima mladiče in želijo, da jih odpeljemo. A če je mačka več kot 24 ur pri hiši in se o tem ne obvesti pristojnega zavetišča / veterinarske ambulante, se smatra, da je mačka njihova.




Situacija lahko hitro uide izpod nadzora, število muc pri hiši zelo zelo hitro narašča. Skrbniki pogosto niti ne vedo koliko mačk je pri hiši. Teoretično – recimo, da mačka prvič koti pri enem letu (lahko že veliko prej) in da ima po 4 mladiče (pogosto jih imajo več), dvakrat letno. Po tem izračunu iz enega mačjega para v treh letih nastane 216 mačjih mladičev! Zato je toliko zavrženih, brezdomnih – ker jih je preveč!

Brezdomne in prostoživeče mačke

Mačke se v iskanju preživetja pogosto selijo po vasi in tako pridemo do problema brezdomnih mačk. Mačka je skrbniška žival in vsako brezdomno mačje bitje je posledica nekega neodgovornega skrbnika, lahko tudi nekaj mačjih generacij nazaj. Te mačke so nesocializirane, divje, kot jim pravimo in se trudijo preživeti v okolici. V društvu skrbimo tudi za prostoživeče muce – v Pomurju jih je pod našim okriljem okoli 150. To pomeni, da smo vse veterinarsko pregledali, sterilizirali / kastrirali, naši prostovoljci pa jih vsakodnevno hranijo. Kar veliko hrane je potrebno, da nahranimo 150 muc na dan, vsak dan, dan za dnem. Hvaležni smo, da smo obdarjeni s takšnimi ljudmi, ki s neverjetno predanostjo skrbijo za prostoživeče muce.



Kaj pa, ko mačka pride k hiši?

Kot društvo za zaščito živali delamo veliko na preventivi. Že več kot 10 let organiziramo Akcijo sterilizacij in kastracij, kjer veterinarske postaje v Pomurju in tudi širše nudijo popust na ceno storitve. V zadnjih letih se akcija izvaja dvakrat letno, odziv pa je vsako leto večji – lani je bilo s pomočjo akcije steriliziranih / kastriranih več kot 1800 živali. Seveda akcijo izkoristimo za ozaveščanje o pomembnosti teh dveh posegov.

Prva očitna in najbolj pomembna je, da preprečimo legla nezaželenih mladičev, ker za vse živali ni dovolj (dobrih) domov, zavrženih, brezdomih in prostoživečih mačk pa je že zdaj preveč. Potem pa so tu pozitivni vplivi na zdravje, kot npr., da se prepreči ali zmanjša se tveganje za bolezni (rak na maternici, jajčnikih, mlačni žlezi, idr.), zmanjša se tudi tveganje za spolno prenosljive bolezni (mačji aids, levkoza …). So pa tudi pozitivni vplivi na vedenje živali: to, da se žival manj potepa, manj je pobegov, saj ni gonitve / potrebe po parjenju in posledično je manj povoženih živali. Manj markiranja, tuljenja in drugih nezaželenih vedenj, živali so bolj umirjene in vodljive ter lažje za vzgojo.



Bomo mačke iztrebili?

Ker veliko delamo na ozaveščanju o pomembnosti sterilizacij / kastracij včasih slišimo pripombo, da bomo mačke iztrebili. Naši predsednici je pred 13 leti, ko je še sama vozila mačke na sterilizacijo / kastracijo (predvsem od socialno ogroženih ljudi), sam veterinar rekel, da je »največji uničevalec mačk« in da »bo čez dve leti pomanjkanje mačk v Pomurju«. Nič od tega se ni zgodilo, včasih se nam zdi, da je mačk vedno več. Vedeti je potrebno, da je za mačke vedno primerneje poskrbljeno (zagotovoljeno imajo hrano, manj je zunanjih nevarnosti, manj energije gre za samo preživetje), tako da dejansko lahko izpolnijo svoj teoretičen potencial: 216 mačjih mladičev iz enega mačjega para v treh letih. Zato se nam zdi, da smo se, kljub akcijam in pomoči skrbnikom, znašli v začaranem krogu - prevelikemu številu mačk.



Kje so rešitve?

Prva odgovornost za živali, v našem primeru za preveliko število (nezaželenih) mačk, so njihovi skrbniki. Zakon jasno določa: Skrbnik hišne živali, mora z osamitvijo, kontracepcijo, sterilizacijo ali kastracijo živali preprečiti rojstvo nezaželenih živali oziroma tistih živali, katerim ne more ali noče zagotoviti oskrbe po tem zakonu.

Torej tisti skrbniki, ki ne morejo zagotoviti primerne oskrbe za novo kotene mačje mladiče, morajo preprečiti njihova rojstva. Ozaveščanje o tej odgovornosti je ena izmed naših prioritet in verjetno kar najpogostejša dejavnost na terenu, po šolah in praktično ob vsaki priložnosti. K rešitvi tega problema bi zelo pripomoglo tudi obvezno čipiranje mačk. Pri psih, kjer je uveljavljen zelo učinkovit način čipiranja (obvezen tudi čip matere), problemov potepuških / brezdomnih psov v Sloveniji ni.

Potem so tukaj veterinarji na terenu. Ob obisku kmetij jim ne bi smelo biti težko vsaj na hitro preveriti stanje še ostalih živali, ki niso rejne (čeprav je tudi v hlevih pogosto stanje neznosno, a ga zaradi bojazni po izgubi stranke spregledajo). Vključiti bi se morale socialne službe, ki obiskujejo najbolj težavne družine, kjer je kar po pravilu največje število veterinarsko neurejenih in neobvljadljivo število mačk.

Opozoriti je potrebno občine. Dopovedati jim je potrebno, da je sofinciranje akcij sterilizacij in kastracij za njih dosti manjši strošek, kot strošek oskrbe živali v že tako prenapoljnjenih zavetiščih. Oddaja živali v zavetišče ni rešitev za živali, ampak dodaten stres in pogosto žalosten konec.



Ozaveščenost je ključ

Vsekakor niso problem živali, problem so ljudje, ki ne dojemajo, da je žival čuteče bitje. Če smo si jo pripeljali domov, je potrebno poskrbeti za njeno zdravje, preprečevanje razmnoževanja in dobro počutje. Zato je iskanje dobrih posvojiteljev odgovorno in zahtevno delo. Dobri, za živali tudi varni domovi pri čutnih in odgovornih posvojiteljih, so običajno že napoljnjeni. Vsaka sezona mladičev prinaša s sabo nešteto žalostnih zgodb, ki se ponavljajo iz leta v leto. Če želimo rešiti ta problem, moramo delati na ozaveščanju, da takšna ravnanja ne bodo več sprejemljiva. Nas vseh nas je – skrbnikov, sorodnikov, sosedov, veterinarjev, učiteljev, občinarjev ... na vseh nas je, da po svojih zmožnostih posrkbimo, da ne bo več zapuščenih, zavrženih in brezdomih mačk.



Besedilo: Društvo za zaščito živali Pomurja.

Foto: DZZŽ Pomurja