Pri ljudeh je še vedno prisoten strah pred posojitvijo psa iz zavetišča. Nekako se je zakoreninil mit, da so zavetiški psi zanemarjeni, bolani, polni travm, nesocializirani in se jih ne da več ničesar naučiti. Je to res? Seveda ne!

V zavetišču se znajdejo psi, ki so zaradi neodgovornega ravnanja svojih skrbnikov zapuščeni. Nemalo psov je ob prihodu v zavetišče res zanemarjenih, nevzgojenih, nesocializiranih in s slabimi izkušnjami iz preteklosti. Vendar so že takoj ob sprejemu deležni temeljite oskrbe. Veterinar opravi klinični pregled, odstrani notranje in zunanje zajedavce in opravi cepljenja. Če je potrebno, predpiše zdravljenje. Psi so za vsaj 10 dni nameščeni v karanteno, kjer se jih podrobno opazuje, zdravi in neguje. V primeru, da ima pes ugotovljeno kronično bolezen, mora biti posvojitelj o tem predhodno obveščen. Preden so psi na voljo za posvojitev, se opravi še kastracija oz. sterilizacija z namenom  preprečevanja neželjenih rojstev mladičev. 

Večina zavetišč poskrbi tudi za primerno socializacijo, vzgojo in šolanje svojih varovancev.

S psi se ukvarjaja vodja treninga, oskrbniki in usposobljeni prostovoljni sprehajalci, ki pse socializirajo in naučijo veščin, kot so na primer hoja na popuščenem povodcu, prinašanje žogice in osnovne vaje poslušnosti. V nekaterih zavetiščih redno opravljajo tudi teste vedenjskih značilnosti psov.

Kako pa vse skupaj doživljajo psi? V povprečju potrebujejo  tri dni, da se privadijo na novo okolje in prihod v zavetišče je za mnoge lahko stresen. Vendar ga hitro sprejmejo za svoj novi dom. Po treh tednih bivanja pa so že čisto domači. Pasji boksi so redno čiščeni, razkuženi, zračni in ogrevani. Na srečo psi niso obremenjeni s svojo preteklostjo, zato slabe izkušnje hitro nadomestijo z dobrimi. Oskrbniki v zavetišču, so večinoma ljudje s čutom za živali in ob pravilni oskrbi jim psi brez težav zaupajo. Med oskrbnikom in psom se nemalokrat splete prav posebna vez.

Posvojitev psa iz zavetišča pravzaprav prinaša veliko prednosti. Sploh kadar se odločimo za posvojitev odraslega psa. Poznamo tako njegovo zdravstveno stanje, kot tudi vedenjske značilnosti. Točno vemo, kaj ima rad, česa ne mara, kakšen je njegov temperament, koliko gibanja potrebuje, kao se razume z drugimi psi, kako reagira na dražljaje iz okolice in na druge živali. Tudi njegova velikost in tip dlake nas kasneje ne moreta več presenetiti, saj psi v višino rastejo nekje do osmega meseca starosti, v tem času pa tudi mladičkasto dlako zamenjajo z odraslo.

Tako je izbira primernega psa za posvojitev še toliko lažja. Vprašati se moramo kakšnega karakterja smo sami in kakšen je naš življenjski stil. Če smo bolj umirjene narave, izberemo umirjenega psa, ali pa ponudimo dom pasjemu starčku, ki za posvojitev nima več toliko možnosti kot mladički in mladi psi. Če smo po duši športniki in veliko časa preživimo v naravi, izberemo psa ki nas bo lahko spremljal pri vseh naših aktivnostih. Če na primer živimo na samem, v mirnem okolju, in nimamo ambicij, da bi psa jemali povsod s seboj, dom brez skrbi lahko ponudimo bolj plašnemu psičku. V domačem okolju se bo hitro sprostil in njegova vedenjska posebnost bo ostala neopažena.