Zanimivo je, da je pri izbiri psa za ljudi najbolj pomemben zunanji videz, ne pa njegove vedenjske lastnosti, ki bi pravzaprav morale biti na prvem mestu. Prav v tem pa je po mojih izkušnjah največji izvor težav, ki jih imajo ljudje s svojimi štirinožnimi prijatelji.

Da izbiramo pse po zunanjem videzu pa najbrž sploh ni čudno, saj smo ljudje vizualna bitja in je vid naše daleč najpomembnejše čutilo. Tako po navadi po zunanjem videzu ocenjujemo ljudi, izbiramo oblačila ali pa  vrsto hrane v restavracijah, morda celo življenjskega partnerja in še vrsto drugih stvari. Seveda pa po takšni izbiri marsikdaj ugotovimo, da odločitev za karkoli zgolj na podlagi zunanjega videza ni bila dobra ali pa vsaj ne najboljša. Precej bolje bi bilo, da bi pri izbiranju vedno uporabili še nekaj drugih čutil in ne nazadnje tudi občutkov. A, če ostanemo pri vizualni izbiri psa je ta pač tako ali drugače prišel v hišo, zlezel v naše srce in v zakup moramo vzeti tudi vse njegove lastnosti. Tako dobre kot slabe. Ne nazadnje pa smo zelo verjetno marsikakšni njegovi lastnosti botrovali tudi sami. 

IZBIRA PSA - TEHTNA ODLOČITEV

Pes, ki ga izberemo nas bo spremljal deset in še več let, zato bi morali pred odločitvijo zares skrbno pretehtati, s kakšnim štirinožcem bomo delili življenje. Pri tem pa nikakor ne smemo dajati na prvo mesto njegovega zunanjega videza. Odločitev mora biti dobro pretehtana še zlasti, če izhajamo iz dejstva, da bo pes živel z nami v hiši (kar je nedvomno najbolj prav) in ne v pesjaku, v ograjenem vrtu ali morda v kakšnem še manj primernem bivalnem okolju. Odločitev, da bo pes živel z nami v hiši je gledano s stališča njegovih socialno-bioloških potreb najbolj pravilna. Pes je socialno bitje, ki potrebuje življenje v krdelu oziroma v skupnosti, se pravi v družini, skupaj s svojimi ljudmi. 

Če izhajamo torej iz tega, da bo pes živel z nami v hiši, oziroma stanovanju moramo upoštevati:

- velikost stanovanja, velikost avtomobila …,
- čas, ki ga imamo na voljo za psa,
- okolje, v katerem živimo,
- kaj od psa pričakujemo …

Velikost stanovanja in velikost avtomobila. Prav je, da pri zunanjem videzu upoštevamo velikost psa. Če imamo majhno stanovanje ali pa majhen avtomobil ne bo v redu, če si bomo omislili kakšnega velikega štirinožca. Zato je bolje, da si v tem primeru omislimo manjšega psa.

Čas, ki ga imamo na voljo za psa. So psi, ki ne potrebujejo dolgih sprehodov in takšni, ki se počutijo zelo slabo, če ne bomo z njimi opravili vsaj en dolg sprehod. So tudi psi, pri katerih nam bo vzgoja vzela veliko časa in truda in seveda takšni, s katerimi se ne bo treba veliko ukvarjati, pa bomo z njimi zlahka shajali. Dandanes pa je vsekakor nujno, da imamo lepo vzgojenega psa, ki nas bo lahko brez težav spremljal po naših poteh. Če nimamo izkušenj s psi je najbolje, da si omislimo vodljivega in ubogljivega psa, ti dve lastnosti pa sta bolj ali manj prirojeni.

Okolje, v katerem živimo. Če živimo v urbanem okolju, kjer se redno srečujemo s sosedi, sostanovalci ali z naključnimi mimoidočimi je prav, da imamo manjšega psa, miroljubnega videza. Ko ljudje zagledajo skrbnika s kakšnim ameriškim staffordshirskim terierjem, ob srečanjih po navadi naredijo ovinek ali pa kažejo vsaj znake nelagodja. Če živimo v hiši z drugimi sostanovalci ali celo v kakšnem bloku, si ne smemo omisliti psa, ki je nagnjen k lajanju.  

Kaj od psa pričakujemo? Večinoma se za psa odločimo, ker želimo imeti spremljevalca in družabnika, ki nas bo vsak dan vsaj trikrat »peljal na sprehod«. Med sprehodom se radi ustavimo, poklepetamo s kakšnim sosedom ali znancem … Če je pes po svoji naravi vodljiv, učljiv in miroljuben, z njim ne bomo imeli veliko dela. Seveda pa to ne pomeni, da se z njim ne bo treba ukvarjati. Veliko pa je skrbnikov, ki se želijo ukvarjati s kakšnim od številnih pasjih športov, nekateri želijo celo tekmovati … V takšnem primeru pa se moramo seveda pred odločitvijo pozanimati, ali ima pes, ki si ga nameravamo omisliti želene psihične in fizičnem lastnosti. Res pa je, da so pasji športi, s katerim se lahko ukvarjajo ljudje vseh starosti in psi vseh velikosti in vseh lastnosti. Takšen pasji šport je na primer Rally obedience.

Ne glede na to, kakšnega psa imamo je pomembno, da z njim nikomur ne bomo zmanjševali kakovosti življenja. Se pravi, da bomo za svojim psom pobirali, ne bomo dovolili, da bo dvigoval tačko na vogalu sosedove hiše ali njegove lepo urejene ograje, da ne bo napadalen …

MOJE IZKUŠNJE Z ZAVETIŠČI ZA ŽIVALI

O psih iz zavetišča sem se veliko naučil, ko sem bil približno deset let član sveta ljubljanskega zavetišča za živali. V prvih letih delovanja zavetišča so sprejeli veliko število zavrženih in zapuščenih psov. Marsikdaj so pred dvoriščnimi vrati našli tudi kakšno kartonsko škatlo z nekaj dni starimi mladiči, ki se jih je nekdo na takšen način znebil. Po sprejemu zakona o obveznem mikročipiranju pasjih mladičev pa se je vse skupaj precej spremenilo. V zavetišče je prihajalo vse manj zavrženih in zapuščenih psov, pa tudi zavrženih nekaj dni starih mladičev skoraj ni bilo več. Nasploh je v zavetišče prihajalo precej manj psov, prevladovati pa so začeli štirinožci znanih skrbnikov, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov niso več mogli imeti psa – selitev, starost bolezen ali smrt skrbnika. Žal pa je bilo med njimi tudi kar nekaj takšnih, ki jih skrbniki niso mogli več obvladovati.

Mislim, da je do podobnih sprememb kot v ljubljanskem zavetišču prišlo tudi v drugih slovenskih zavetiščih. Naj ob tem še povem, da pa v slovenska zavetišča prihaja veliko, še zlasti tako imenovanih prosto živečih mačk in mislim, da bi morali Slovenci do teh hišnih živali korenito spremeniti odnos, o čemer sem že pisal v svojih prejšnjih člankih.  

V desetih letih mojega članstva v svetu zavetišča se je spremenilo še marsikaj in lahko rečem na bolje. Pri tem bi seveda lahko na prvo mesto postavil novo zgrajeno ljubljansko zavetišče za živali, ki nedvomno sodi med najbolje urejene v Evropi. Ampak zame je enako pomemben strokovni napredek na področju ravnanja s psi. Za vse oskrbnike psov so bili namreč organizirani dodatni tečaji usposabljanja s področja ravnanja s psi in vsak oskrbnik je moral opraviti teoretični in praktični preizkus znanja. Lahko rečem, da v zavetišču s psi delajo ljudje, ki svoje delo dobro obvladajo. Upam in želim, da je podobno tudi v drugih slovenskih zavetiščih za živali. 

Prav je, da nekaj napišem tudi o tako imenovanih sprehajalcih. V začetku so v zavetišče še zlasti ob koncu tedna množično prihajali posamezniki in marsikdaj kar cele družine, da bi sprehajali pse. Strokovno gledano je bilo to povsem zgrešeno, saj ti »sprehajalci« po navadi niso imeli kdove koliko strokovnega znanja o psih in je zato prihajalo do pretepov med psi, do pobegov in kdaj pa kdaj celo do ugrizov. Zato smo takšnemu načinu sprehajanja kmalu naredili konec. Za ljudi, ki bi radi kot prostovoljci sprehajali pse pa smo organizirali tečaje, kjer so pridobivali teoretična in praktična znanja o ravnanju s psi. Zdaj je v ljubljanskem zavetišču že kar lepo število strokovno usposobljenih sprehajalcev. 

KO SE ODLOČIMO ZA PSA IZ ZAVETIŠČA ...

Dandanes lahko na spletnih straneh zavetišč najdemo podatke o vseh psih, ki iščejo nov dom. Ogledamo si lahko fotografije psov za oddajo, kratek opis njihovih vedenjskih lastnosti in potreb z nasvetom, za kakšno družino oziroma za kakšne ljudi in za kakšno okolje je določen pes primeren. Praksa kaže, da pri izbiri primernega psa spet igrajo odločilno vlogo oči, ljudje se za določenega štirinožca odločijo predvsem na podlagi njegovega zunanjega videza. Na srečo pa ni več tako, da bi prišli v zavetišče in domov odpeljali psa, ki smo ga izbrali. V zavetišču se bodo namreč z nami najprej temeljito pogovorili, izpolniti bomo morali precej obsežen vprašalnik ... Na podlagi razgovora in izpolnjenega vprašalnika se bodo v zavetišču odločili, ali bi bil izbrani pes za nas primeren oziroma nam predlagajo drugega, bolj primernega štirinožca. Tudi s tem stvar še ni zaključena, kajti sledi še primerno dolgo usposabljanje oziroma pouk o tem, kako je treba z izbranim psom ravnati. Poučili nas bodo tudi o vseh njegovih vedenjskih in drugih posebnostih. Tako se lahko zgodi, da bomo morali v zavetišče prihajati kar nekaj dni, preden bomo dobili svojega štirinožnega spremljevalca.

Tako kot sem opisal poteka prevzem psa v ljubljanskem zavetišču za živali in verjamem, da tudi v drugih tovrstnih ustanovah ni kaj dosti drugače. Vsekakor je pomembno, da zaupamo strokovnemu mnenju in nasvetu ljudi, ki so v zavetišču zadolženi za strokovno delo s psi. Pomembno pa je, da nas pri odločitvi za psa ne vodi predvsem njegov zunanji videz, ampak njegove lastnosti.     

POSEBNO POGLAVJE SO ZAPLENJENI PSI ...

Posebno poglavje so tako imenovani zaplenjeni psi. Večkrat se namreč zgodi, da naši varnostni organi na meji odkrijejo ljudi, ki tihotapijo pse in držav nekdanjega vzhodnega bloka v zahodno Evropo. Takšnih tihotapcev in prekupčevalcev ni malo, saj se jim ta dejavnost še kako izplača. Te pse po navadi množično vzrejajo oziroma bolje rečeno razmnožujejo v opuščenih živinskih farmah. Gre največkrat za male družne pse, po katerih je trenutno največje povpraševanje. Ko naši varnostni organi takšne psičke zaplenijo, pristanejo v enem od slovenskih zavetišč. Tam so določen čas v karanteni, potem pa jih oddajo novim skrbnikom. Že nekajkrat se je tako zgodilo, da je bilo naenkrat na voljo večje število zaplenjenih pasjih mladičev. Kandidatov, ki bi jih sprejeli je bilo veliko več kot pa je bilo na voljo mladičev, lahko rečem, da je bil pravi naval … Mislim, da so se ljudje za te mladiče odločali bolj zato, ker so po zelo ugodni ceni (nekaj več kot 200 evrov) prišli do mladiča, čigar tržna vrednost je tisoč evrov in več. Šlo je za hipno in ne za tehtno odločitev. Upam in želim, da so vsi ti mladiči našli res dober dom.

Jože Vidic, dr. vet. med.