KOLUMNA DZZŽ NOVO MESTO

Piše: Lina Debeljak - Društvo za zaščito živali Novo mesto 

Najtežja stvar pri pisanju kolumn za portal Pes moj prijatelj je prav gotovo, da se je treba vsak mesec spomniti novo tematiko, o čem sploh pisati. Hecno, kajti v »živalski panogi« je milijon stvari, o katerih je treba kaj povedati, na koncu pa sediš pred računalnikom in s prazno glavo gledaš v prazen ekran. Ampak midve se ne dava zlahka in tekom prostovoljenja v društvu sva se že naučili kakšno stvar »pričarati« iz nule. Včasih je to denar za plačilo veterinarskih stroškov – včasih pa »material« za kolumno. Pa pojdimo, tja, kamor gre še cesar peš!

Lulanje je naravna potreba živali, ki ji načeloma ne posvečamo kaj dosti pozornosti, dokler je vse tako, kot mora biti. Kaj pa, ko se kaj zalomi? Pri tej na videz čisto preprosti stvari gre lahko narobe veliko stvari, ki nas spravljajo ob pamet. Dostikrat pa je problem samo v nas in našem ne-razumevanju potreb našega ljubljenčka.

Psi in mačke so zelo čiste živali, ki nikakor ne marajo lulati v svojem »bivalnem« prostoru. Če to kdaj vseeno počnejo, tega nikakor ne smemo vzeti osebno. Kuža se ni polulal na tla zanalašč, da bi nas razjezil. Možno pa je, da smo ga nehote tega navadili kar sami. Navajanje na rutino lulanja moramo začeti že zelo zgodaj pri mladičkih. Naš uspeh je odvisen predvsem od tega, kako dosledni smo od začetka. Kratek sprehod vsako uro ali dve prvih nekaj tednov moramo pred nakupom ali posvojitvijo mladička vzeti v zakup. Tudi ponoči je smiselno vstati in omogočiti kužku, da kar čim večkrat opravi potrebo tam, kjer je treba, želeno vedenje seveda nagradimo. To so stvari, ki jih moramo premisliti še preden žival prinesemo domov, kajti vzamejo kar nekaj časa in potrpljenja. Pri navajanju si lahko pomagamo tudi s pleničnimi podlogami za na tla, ki jih potem pomikamo čedalje bolj proti izhodu, nikakor pa ni primerno, da bi pes celo življenje lulal samo na »pleničko«. To je samo potuha naši lenobi, psu pa ne omogoča naravnega fiziološkega vedenja.

Pri mačkah se lahko stvari še nekoliko bolj zapletejo. V osnovi imamo sicer nekoliko manj dela, ker ne rabimo pozimi oblačit bunde, natikat ovratnice in iskat povodca ter v dežju vleči mačke na travo … So pa glede določenih detajlov dosti bolj izbirčne. Mačke v naravi ne bi opravljale potrebe vedno na istem mestu, zato je smiselno nastaviti več stranišč v različnih prostorih stanovanja. Sama uporaba stranišča je mačkam sicer precej logična, kajti zakopavanje iztrebka je njihovo nagonsko vedenje, na ta način ga zakrijejo pred morebitnimi plenilci (in tudi pred plenom). Nekoliko manj logična pa je nam izbira pravega stranišča in peska. Izbira na trgu je ogromna, vsak izdelek ima neko svojo prednost, mi pa lahko stojimo pred polico pol ure in ne vemo, kaj kupiti. Naj nam naš komfort ne bo edini kriterij pri izbiri, ne pozabimo, da je glavni cilj zadovoljiti nagone in potrebe našega ljubljenčka in mu omogočiti čim bolj naravno vedenje. Medtem ko so odišavljeni posipi za nas zelo prikladni, je vdihavanje kemikalij med kopanjem po pesku za mačko lahko zelo neprijetno ali celo škodljivo. Ali pa na primer zaprto stranišče s pokrovom – večini mačk ne predstavlja nobenih težav, nekaterim pa je neprijetno tlačiti se v tisto posodo. V takem primeru pač moramo »pogoltniti« pometanje peska v zameno za opravljanje potrebe na pravem mestu.

Eden možnih vzrokov za lulanje izven stranišča pri mačkah je gotovo stres. Mačke pač ne govorijo slovensko in ne morejo povedati, kaj jih muči, zato moramo opazovati njihovo telesno govorico.  Vedno, ko se pojavi lulanje izven primernega mesta, se je potrebno vprašati, če se je v naši rutini karkoli spremenilo. V mačjem jeziku to lahko pomeni, da jo v nelagodje spravlja neka sprememba v njenem življenju. Lahko je to selitev, prenova stanovanja, drugačen posip v stranišču. Prav gotovo je velikokrat problem prihod novega pasjega, mačjega ali človeškega družinskega člana. V prvi vrsti je pomembno, da se živali spoznava postopoma. Nikoli prišlekov ne spustimo direktno v prostor staroselcev, temveč naj se najprej spoznavajo preko vonja in sluha, šele po nekaj dneh pod nadzorom začnemo postopno spoznavanje.

Pri lulanju po stanovanju si zato lahko pomagamo z uporabo baldrijanovih ali Bachovih kapljic ali drugih pripravkov za pomiritev mačke. V bitki nepravilnega lulanja je zelo dobro orožje temeljito čiščenje (to velja tudi pri psih). Pomagati si moramo tudi s kemičnim razkrojevalcem urina, ki ga dobimo v vsaki prodajalni za male živali, kajti naša običajna čistila urin počistijo zgolj po naših »standardih«, mačke in psi pa ga vseeno vohajo in lahko že zaradi tega spet zmočijo napačno mesto.

Vsekakor ne pozabimo na fizične dejavnike. Težave s sečili (sečni kamni, vnetje mehurja, ledvična odpoved, inkontinenca) so pogost vzrok nenadnega lulanja izven stranišča in ne nazadnje tudi relativno pogosta zdravstvena težava pri mačkah, zato nikar ne čakajmo z obiskom veterinarja . Šele ko odpravimo to možnost, začnemo iskati vzroke drugje.

Včasih nam torej preglavice povzročajo dejavniki, na katere nimamo vpliva, na primer bolezen (tukaj je sicer treba dodati, da marsikatero obolenje lahko preprečimo s pravilno oskrbo). Takrat pač pomagamo in lajšamo težave, kolikor lahko, včasih pa se moramo sprijazniti s tem, da bomo brisali lulanje, kajti za žival smo odgovorni v dobrem in slabem. Če nam to predstavlja prevelik problem, potem se pač za kosmatinca rajši ne odločimo. Tukaj sem želela napisati, da tudi ljudi ne »odpišemo«, ko zbolijo in niso več samostojni pri opravljanju osnovnih potreb, vendar je žalostna resnica, da pravzaprav tudi to kot družba dostikrat počnemo.

Velikokrat pa na kvaliteto skupnega bivanja z našim ljubljenčkom lahko vplivamo prav mi sami. Takrat je naša dolžnost, da se potrudimo po najboljših močeh, da omogočimo živali čim bolj naravno vedenje in nagrajeni bomo z umirjenim sobivanjem z njo. Pri tem ravnajmo odgovorno, predvsem pa sočutno. Razne predpotopne vzgojne metode, kot je namakanje smrčka v lužico, seveda odpadejo. Tudi otrokom ne namakamo glave v kakec, ko jih odvajamo od pleničke, kajne? Dajmo torej, če je treba, krpo v roke – vedno pa pamet v glavo.

Lina Debeljak in Vesna Plavec

 
Foto: DZZŽ Novo mesto

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.