Vsak dan. Vsak teden. Vsak mesec. Preveč muc. Preveč bolečine. Preveč grozot, ki si jih ne moreš izmisliti – ker jih nihče priseben ne bi mogel.

Povožen samček s hudimi poškodbami glave, a še živ. Obljubljen notranji dom, pa končal na cesti. Muca z zlomljeno hrbtenico. Pet metkov v mačjem telesu. Popolnoma zavozlana starejša muca, ki ni več zmogla skrbeti zase. Muca z rakavimi ranami na glavi, skoraj brez gobčka. Črvi, ki razjedajo živo telo. Shirani maček brez čeljusti. Dudarka z zlomljeno čeljustjo in odrezanim repom. Mladiček, komaj živ, odvržen v zalepljeni škatli med že poginjenima bratcema.

In še, in še, in še. Koliko jih nikoli ne najde nihče.

Na drugi strani pa srčkane fotke. Prisrčni mladički, objavljeni s tremi srčki in smešnim opisom. "Oddam mucka", "Išče dom", "Lepe modre oči!". Koliko jih bo letos? Na Bolhi, Facebooku, letakih? Več kot 800, kot lani? Toliko jih oddajo. In potem – izginejo. Brez sledi. Kdo jih še išče? Nihče.

Z njimi lahko počneš, kar želiš. Vsaj dokler ti ni več do njih. Potem jih "izgubiš". Jim podariš "svobodo". Vržeš iz avta, odpelješ v gozd, zabrišeš v vrečko, v potok. In ko padejo iz avtomobila, jih pogosto dokončno povozi naslednji.

Ja, to se dogaja. Tukaj in zdaj. Ne v nekih oddaljenih krajih, ne nekoč. V naši bližini, v naši vasi, na naših ulicah. V maju 2025.

Nenehno opozarjamo: varnih domov skorajda ni več. Mačke živijo 15 do 20 let. Ne tiste, ki so prepuščene same sebi, ki jedo ostanke od kosila in pijejo postano vodo. Tiste, ki ne vidijo veterinarja, ki jih izčrpavajo nenehne brejosti, običajno ne dočakajo več kot 2 leti.

Trpljenje je pogosto skrito očem. Ali pa se raje obrnemo stran. Ker »ni naša stvar«, ker »je to od soseda«, ker »nič ne moremo«. A lahko. Lahko se odzovemo. Lahko pomagamo. Lahko ukrepamo.

Ne pozabimo tudi na tiste mačke in pse, ki ostanejo sami, ko njihovi ljudje umrejo ali se preselijo v domove. Ali pa so še živi, a zaradi bolezni ne zmorejo več skrbeti zanje. Tudi te živali potrebujejo pomoč. Novo rutino. Nov dom. Nekoga, ki jih bo razumel in sprejel.

Največ trpljenja bi lahko preprečili z eno samo odločitvijo: sterilizacija in kastracija. Zakaj?

• Mačke ne bodo več trpele zaradi pretepov in okužb.
• Ne bo več vonja po markiranju.
• Ne bodo se klatile in ogrožale sebe in drugih.
• Ne bo več neželenih mladičev, za katere ni doma.
• Zmanjša se možnost za rakava obolenja.

Če vas skrbi strošek, poiščite pomoč. Obrnite se na lokalna društva, veterinarje, občine. Nekdo vam bo pomagal. Skupaj lahko nekaj spremenimo.

Vsak izmed nas lahko prispeva k boljši, bolj pravični družbi. Družbi, kjer sobivamo v sočutju, kjer ni prostora za brezbrižnost, kjer trpljenje ni nekaj, kar prezremo, ampak nekaj, kar poskušamo ublažiti.

Za mačke. Za pse. Za živali. Za nas, ljudi.

Mojca Furlan
Društvo Reks in Mila

Fotografije: arhiv društva