Prostoživeče mačke so stalnica v večini mest in podeželjih po svetu. Čeprav jih ljudje pogosto vidijo kot nek vedno obstoječi naravni del urbanega in ruralnega okolja, so posledica človeškega ravnanja – zapuščenih hišnih ljubljenčkov, nenadzorovanega razmnoževanja in/ali neustreznih mestnih politik.

Eden glavnih razlogov za pojav prostoživečih mačk je neodgovorno ravnanje ljudi. Pogosto se zgodi, da lastniki svoje mačke preprosto pustijo na ulici, bodisi zaradi selitve, finančnih težav ali drugih nezmožnosti skrbi zanje. V nekaterih primerih ljudje zmotno verjamejo, da se bo mačka "znašla sama", čeprav so hišne mačke nepripravljene na samostojno življenje. Drugi ključni problem pa so mačke, ki jih lastniki ne sterilizirajo ali kastrirajo, in se te prosto razmnožujejo, kar vodi v velika trpljenja in smrti mačk. Dejstvo je, da je po naši zakonodaji prepovedano pobijanje zarodov mačk, za kar imamo tudi stroge kazni. A več o temu kasneje.

Z razvojem tehnologije, civilizacijskih in družbenih norm, se povečuje tudi odgovorno lastništvo mačk, kot tudi odgovorno omejevanje prostoživečih kolonij z izvajanjem sterilizacij/kastracij (in ne s poboji in odmetavanjem mačk, kar je po naši zakonodaji prepovedano in lahko tudi sankcionirano). Mačke so v zadnjih deset tisoč letih prehodile dolgo pot od divjih lovk do ljubljenčkov, ki jih danes najdemo v milijonih domov po vsem svetu. Seveda pa smo v tem času »poskrbeli«, da so mnoge mačke postale ali ostale potepuške prostoživečke, torej brez lastnikov, na mestnih ulicah in v ruralnih okoljih.

Dejstvo je, da smo kot skupnosti in posamezniki odgovorni zanje, saj jih že tisočletja vzgajamo za naše potrebe in so posledično v našem skupnem okolju, ker smo mi tako hoteli. Zato se bom najprej ozrl na njihovo zgodovino, za podkrepitev tega dejstva.

Zgodovina (prostoživečih) muc

Mačke, ki se prostoživeče smukajo okoli naših domov, po mestih in po vaseh, naj bi – poleg naših domačih mačk – bile ob človeku že skoraj 10.000 let. Domača mačka (Felis catus) izvira iz divje afriške mačke (Felis lybica), ki je še danes razširjena v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu. Prve sledi sobivanja med ljudmi in mačkami segajo v obdobje okoli 7500 pr. n. št., ko so kmetijske skupnosti na Bližnjem vzhodu začele shranjevati žito, kar je privabilo glodalce – in posledično mačke.

Egipčani (od okoli 3000 pr. n. št) so mačke častili kot svete živali in jih povezovali z boginjo Bast ali Bastet, ki je bila zaščitnica doma, rodovitnosti in zaščite pred zlimi duhovi. Kaj jih ne bi, saj so skrbele za shranjene pridelke tako v silosih, domovih in na ladjah pred glodalci, s tem pa tudi pred boleznimi.

Zahvaljujoč trgovcem in mornarjem so se mačke razširile po celem Sredozemlju. Grki in Rimljani so jih uporabljali za nadzor nad glodalci, kar je pospešilo njihovo širitev po Evropi. V času Rimskega imperija so mačke dosegle Britanijo, kjer so postale priljubljene na kmetijah in v domovih.

V srednjem veku so bile mačke v Evropi pogosto povezane z vraževerjem in čarovništvom. V 13. in 14. stoletju je Katoliška cerkev celo spodbujala preganjanje mačk, kar je imelo katastrofalne posledice – zmanjšanje mačje populacije je privedlo do povečanja števila podgan, kar je pripomoglo k širjenju bubonske kuge (črne smrti) v 14. stoletju. Kljub temu so nekatere skupnosti še naprej cenile mačke kot lovke na glodavce, zlasti v samostanih in na ladjah. Medtem pa so jih v Islamu kot najbolj čiste živali puščali celo v mošeje, kar velja še danes.

Ko so evropski kolonizatorji začeli raziskovati in osvajati druge celine, so s seboj v Ameriko, Azijo in Oceanijo pripeljali tudi mačke. V 17. in 18. stoletju so postale del mestnih in kmečkih gospodarstev ter so bile vedno bolj prisotne v domovih.

V 19. stoletju se je odnos do mačk bistveno spremenil – ljudje so jih začeli imeti ne le kot koristne lovce na škodljivce, ampak tudi kot hišne ljubljenčke. Leta 1871 je bila v Londonu organizirana prva razstava mačk, kar je pomenilo začetek selektivne vzreje in razvoja različnih pasem.

Z industrializacijo in urbanizacijo so mačke postale vse bolj priljubljene kot družabne živali. Napredek v veterinarski medicini, uvedba cepljenja in sterilizacije/kastracije je izboljšal njihovo zdravje in povečal njihovo pričakovano življenjsko dobo.

Danes so mačke ene najbolj priljubljenih domačih živali na svetu. Njihova vloga se je skozi tisočletja razvila od divjih lovk do nepogrešljivih hišnih ljubljenčkov, ki jih ljudje cenijo zaradi njihove neodvisnosti, osebnosti in družabnosti.

Poleg tega so mačke postale kulturni fenomen – od znanih mačjih likov v medijih (Garfield, Hello Kitty, Grumpy Cat, Felix The Cat …) do številnih videoposnetkov in memov na spletu. V naši zgodovini so tako mačke veljale za mistične in zaščitniške živali (tudi na Japonskem in celo v slovanski mitologiji). Prisotne so v umetnosti, literaturi in popularni kulturi.

Kakorkoli, mačke so človekova odgovornost, saj smo jih ljudje vpeljali v naša okolja.

Koristnost mačk

Ko je govora o prostoživečih mačkah, ne smemo pozabiti njihove koristne vloge v naših habitatih. Navsezadnje je ravno zdaj aktualno recimo v Ljubljani dejstvo, da je vedno več podgan in sorodnih glodalcev, ravno mačke pa so tiste, še posebej prostoživeče, lastniške ali potepuške, ki skrbijo za zmanjševanje njihove populacije, in še nekaterih živali, ki so lahko človeškim bivališčem in higieni (zdravju) nadležne in nevarne.

Mačke so že od pradavnine koristne za človeka na več načinov, en od teh pa je omenjen nadzor nad populacijami škodljivcev (podgane, miši, ščurki, kobilice …). Tako domače kot tudi nelastniške prostoživeče mačke pa tudi pozitivno vplivajo na duševno zdravje lastnikov, hraniteljev in drugih, ki jim mačke niso tuje. Interakcija z njimi povečuje sproščanje serotonina in dopamina ter pomagajo pri zmanjševanju stresa, kar je več kot dokazano dejstvo, ki ga ljudje, ki imajo pozitiven stik z mačkami zelo dobro poznajo. Primerne pa so kot terapevtske živali v domovih za ostarele in pri ljudeh z anksioznostjo, oziroma tudi v okoljih, kjer ljudje živijo sami, pa naj gre za upokojence ali druge, in jih srečevanje tudi s prostoživečimi nelastniškimi mačkami lahko spravlja vsaj v dobro voljo. Tudi znano in videno iz prakse. Mačke so tudi zelo koristne v kmetijstvu, saj na kmetijah pomagajo pri ohranjanju pridelkov, nekatere kmetijske skupnosti pa jih še danes zaposlijo kot naravno alternativo kemičnim pesticidom proti glodavcem.

Od kod vse te prostoživeče mačke?

Od kod je toliko prostoživečih nelastniških mačk v mestih in na podeželju? To je povezano s človekovim odnosom do mačk. Drugih razlogov tako rekoč ni. En od razlogov je opustitev in zanemarjanje hišnih mačk (zapuščene mačke ob selitvi ali smrti lastnikov, nekateri lastniki svojih mačk ne sterilizirajo ali kastrirajo, nato pa se, ko se populacija poveča, znebijo odvečnih mladičev, tudi tako, da jih odvržejo). V ruralnih območjih so mačke pogosto obravnavane kot "delovne živali" za lov na glodavce in jih ne nadzorujejo, oziroma ne skrbijo za njihove kastracije/sterilizacije, kar vodi do nenadzorovanega razmnoževanja.

Mačke so namreč zelo plodne živali – samica lahko ima več legel na leto (tudi do 8 mladičev na leglo), mladiči pa so spolno zreli že pri 5–6 mesecih. Miselnost, da "narava poskrbi za presežne mladiče", je močno zastarela in vodi tudi v številna trpljenja mladičev in odraslih mačk.

V mnogih državah ni sistematičnega nadzora nad prostoživečimi mačkami ali programov množične sterilizacije, pri nas se je to močno razvilo. Ko primer naj navedem, da naj bi bilo v Ljubljani okoli 10.000 prostoživečih nelastniških mačk, a le 5% jih je nesteriliziranih/nekastriranih. A to še vedno pomeni, da gre za okoli 500 mačk, ki se lahko plodijo in v roku nekaj let (če gledamo pavšalno statistično) ustvarijo na tisoče potomcev, ki tako in drugače trpijo za časa svojih življenj. V nekaterih skupnostih pa obstajajo tudi manjše kolonije prostoživečih mačk, ki jih ljudje hranijo, a jih ne sterilizirajo, kar tudi privede v vedno nove in nove prostoživečke.

Nelastniške prostoživeče mačke pa se seveda skušajo znajti za preživetje. V mestih se hranijo z ostanki hrane iz smetišč, pri restavracijah in podobno. Na vaseh pogosto živijo v bližini skednjev, kmetij in človeških naselbin, kjer je dovolj glodavcev in drugih virov hrane. Ljudje pogosto hranijo prostoživeče mačke, a jih ne vzamejo v dom, kar omogoča nadaljnje širjenje populacije, če jih ne sterilizirajo/kastrirajo. Hkrati pa zastareli tradicionalni odnos še vedno temelji na prepričanju, da so mačke "samostojne" in da ni treba skrbeti za njihovo populacijo.

Kako pa zdaj rešujemo/ omejujemo?

Prostoživeče mačke so del mestnega in podeželskega ekosistema, vendar je njihov nenadzorovan porast posledica človeškega ravnanja. Rešitve vključujejo odgovorno lastništvo, sterilizacijo in premišljeno skrb za te živali.

Ko naletimo na prostoživečo nelastniško mačko, bi jo morali odloviti in odpeljati na sterilizacijo/kastracijo, oziroma poskrbeti, da to uredi lokalno zavetišče. Seveda je pri temu potrebno paziti, da bo mačka ali vrnjena v njeno okolje, kar je navada pri temu, če pa ima kakšno od bolezni, s katerimi lahko živi še naprej, pa da je ne usmrtijo, ampak se ji poišče notranji dom pri osebi, ki zna postopati s takimi mačkami, oziroma ima voljo do tega. Prostoživeče mačke, ki so socializirane, pa se lahko oddajo v posvojitev. In ljudje, prebivalci, ki se srečujejo s temi mačkami, se morajo zavedati, da imajo te mačke popolno pravico bivati v njihovem, torej tudi svojem okolju, v katerem živijo in jih pri tem ščiti tudi naša zakonodaja.

Ljudje bi tako morali odgovorno skrbeti za svoje hišne mačke, jih sterilizirati in se izogibati opuščanju živali. Pomembno je, da ljudje razumejo posledice nenadzorovanega razmnoževanja mačk in pomen sterilizacije. Izobraževanje o temu bi moralo biti na voljo tudi za otroke.

Kaj pravi naša zakonodaja glede mačjih pravic?

V Republiki Sloveniji je tudi zaščita prostoživečih mačk urejena z Zakonom o zaščiti živali (ZZZiv). Ta zakon v 3. členu določa, da so prostoživeče mačke potomke domačih mačk, ki živijo neodvisno od človeka in se izogibajo stiku z njim. To pomeni, da se jih pravno ne obravnava kot lastniške živali, temveč kot prostoživeče vrste, ki so del urbanega ali naravnega okolja.

V letu 2024 je bil sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali (ZZZiv-E), ki je uvedel pomembne spremembe za zaščito prostoživečih mačk. Med ključnimi spremembami je uvedba obveznega označevanja (mikročipiranja) in sterilizacije lastniških mačk. Zakon istočasno prepoveduje namerno zapuščanje mačk, saj to prispeva k povečevanju populacije prostoživečih mačk in poslabšanju njihovega zdravstvenega stanja.

Poleg tega zakon določa, da so občine načeloma odgovorne za obvladovanje populacije prostoživečih mačk na svojem območju, kar lahko vključuje zagotavljanje sredstev za njihovo sterilizacijo in kastracijo. S temi ukrepi se želi zmanjšati število prostoživečih mačk in izboljšati njihovo dobrobit.​ ​Zakon določa, da lokalne skupnosti (občine) lahko poskrbijo za obvladovanje populacije prostoživečih mačk. To vključuje: organizacijo programov sterilizacije in kastracije prostoživečih mačk, zagotavljanje finančnih sredstev za te ukrepe ter sodelovanje z društvi za zaščito živali in veterinarskimi organizacijami (nikakor pa ne z nasilnimi metodami, ki so prepovedane, če dodam). Te spremembe so bile objavljene v Uradnem listu RS št. 102/2024 z dne 3. 12. 2024.

Po že prej sprejeti zakonodaji je prepovedano ogrožati življenje in zdravje prostoživečih mačk. To pomeni, da jih ni dovoljeno preganjati z nasilnimi metodami, zastrupljati, namenoma poškodovati ali ubijati. Vsakdo, ki opazi zlorabo ali trpinčenje prostoživečih mačk, naj to prijavi inšpekcijskim službam ali društvom za zaščito živali.

Kazni za kršitev teh določb so visoke. Globe se lahko gibljejo od nekaj sto do več tisoč evrov, odvisno od resnosti prekrška, medtem pa kazenski zakonik (Mučenje živali, 341. člen) poleg finančnih kazni predvideva tudi zaporne kazni za tovrstne kršitve, tudi do dveh let zapora: »Kdor surovo ravna z živaljo ali ji po nepotrebnem povzroča trpljenje, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta, kdor z dejanjem iz prejšnjega odstavka muči več živali, ali mučeno žival trajno hudo pohabi ali na krut način povzroči njen pogin, se kaznuje z zaporom do dveh let«.

Mnogi se čudijo številu prostoživečih mačk v svojem okolju, a treba je vedeti, da so mnoge bile že obravnavane s strani lokalnega zavetišča in vrnjene v okolje po sterilizaciji/kastraciji. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali (ZZZiv-E) (Ljubljana, dne 30. september 2021) o temu: »Zavetišče zdrave, sterilizirane ali kastrirane ter označene prostoživeče mačke vrne v okolje v 14 dneh po namestitvi v zavetišče, če jih ni mogoče oddati.«

Zakon o zaščiti živali (ZZZiv) (veljavno od 18. 12. 1999) določa odgovornost ljudi za zaščito živali kot čutečih živih bitij, to je zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrobiti; določa pravila za dobro ravnanje z živalmi; določa, kaj se šteje za mučenje živali in katera ravnanja oziroma posegi na živalih so prepovedani; ureja postopek, pravice in obveznosti v primerih, ko gre za zapuščene živali in živali v oskrbi; ureja nevladne organizacije, ki delujejo v javnem interesu na področju zaščite živali; ureja nadzorstvo nad izvajanjem tega zakona ter določa kazenske sankcije za kršitelje določb tega zakona.

2. člen tega navaja, da je zaščita živali po tem zakonu dolžnost vseh pravnih in fizičnih oseb, ki so v kakršnemkoli odnosu do živali, zlasti pa skrbnikov živali; lokalnih skupnosti in države; veterinarskih, živinorejskih, znanstveno-raziskovalnih in pedagoških zavodov; lovskih, kinoloških in drugih organizacij, ki združujejo rejce živali; društev proti mučenju živali in drugih društev, ki so se ustanovila za uveljavljanje in izvajanje deklaracije o pravicah in zaščiti živali. 3. člen tega navaja, da nihče ne sme brez utemeljenega razloga povzročiti živali trpljenja, bolezni ali smrti, 4. člen pa navaja definiranje mučenja živali: vsako ravnanje ali opustitev ravnanja, storjeno naklepno ali iz malomarnosti, ki živali povzroči hujšo poškodbo ali dalj časa trajajoče ali ponavljajoče trpljenje, ali škodi njenemu zdravju; nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali.

5. člen navaja, med drugim, da so prostoživeče mačke potomke domačih mačk, ki živijo v okolju neodvisno od človeka in se stiku s človekom izogibajo; zapuščene živali pa so najdene, oddane ali odvzete hišne živali. Skrbnik živali je pravna ali fizična oseba, ki odgovarja za žival, ne glede na to, ali je njen lastnik ali zanjo le skrbi. Skrbnik zapuščene živali je imetnik zavetišča oziroma občina, če ne zagotovi zavetišča.

11. člen pove, da skrbnik hišne živali, mora z osamitvijo, kontracepcijo, sterilizacijo ali kastracijo živali preprečiti rojstvo nezaželenih živali oziroma tistih živali, katerim ne more ali noče zagotoviti oskrbe po tem zakonu.

15. člen navaja prepovedana ravnanja do živali, med njimi so zbadanje živali, stiskanje, natezanje ali zvijanje delov telesa živali, obešanje, če ne gre za strokovne posege, udarjanje, potapljanje ali drugačno dušenje živali, metanje, suvanje ali namerno povoženje živali, izpostavljanje živali ognju, vročim, jedkim ali strupenim sredstvom ter drugim fizikalnim ali kemičnim učinkom v nasprotju z določbami tega zakona, streljanje živali ne glede na vrsto orožja oziroma strelne naprave, obmetavanje s petardami ali drugimi pirotehničnimi sredstvi, obmetavanje s kamenjem ali drugimi predmeti, prodaja in uporaba sredstev (npr. pasti stopalk in zank), ki žival imobilizirajo tako, da je ne usmrtijo, povzročene pa so ji poškodbe in bolečina.

Ta zakon navaja tudi definicijo trpljenje živali: to so bolečine, strah, poškodbe, pohabljenje, degeneracija, hiranje ali obolevanje ter čezmerno in nepotrebno vznemirjanje, ki jih povzroči človek.

Prepovedano pa je tudi preganjanje v naravnem ali urbanem okolju živečih živali razen za izvajanje veterinarskih ukrepov in za ukrepe za varovanje premoženja na način, ki živali ne povzroča nepotrebnega trpljenja, nato namerna trajna ali začasna zapustitev živali, krmljenje živali s snovjo, ki ji povzroča, trpljenje, poškodbe ali smrt, kot tudi izpustitev prostoživeče živali, ki je bila vzrejena s pomočjo človeka, v naravo, če ni pripravljena za preživetje v naravnem okolju;

V III. Odstavku »Skrb za zapuščene živali« je nadalje navedeno tudi to, da se zapuščenim živalim zagotovi pomoč, oskrba in namestitev v zavetišču. Nadalje navaja, da kdor izgubi žival ali kdor najde zapuščeno žival, o tem obvesti zavetišče oziroma pristojno veterinarsko organizacijo. Občina lahko zagotavlja sofinanciranje izvajanja kastracij in sterilizacij lastniških živali ter drugih ukrepov za zagotavljanje varnega okolja občanom v zvezi z zapuščenimi živalmi ter za spodbujanje odgovornega lastništva hišnih živali. Zapuščenim bolnim in poškodovanim živalim mora veterinar nuditi potrebno nujno veterinarsko pomoč. Zavetišče zdrave, sterilizirane ali kastrirane ter označene prostoživeče mačke vrne v okolje v 14 dneh po namestitvi v zavetišče, če jih ni mogoče oddati.

V IX. odstavku Kazenske določbe pa so definirane kazni za neupoštevanje ali kršenje navedenega, kar pa še posebej opredeljuje tudi Kazenski zakonik RS, tudi do dveh let zapora v izrecno določenih primerih poškodovanja, mučenja ali uboja živali, poleg nižjih ali višjih finančnih kazni.

Zaključek

Zakaj sem nazadnje toliko govoril o zakonodaji? S prostoživečimi mački, ki so produkt človeške družbe, našega okolja, sobivamo, si delimo življenjski prostor, tako kot z drugimi živalmi. Ne moremo reči, da je ta prostor samo naš, oziroma da smo absolutno v nadvladi. Dejstvo je, da gre povečini za mačke, ki se v ta naša skupna okolja skotijo, oziroma kdaj nehote migrirajo, ali kot neželeno slepi potniki pod pokrovi avtomobilov, ali ker jih ljudje preprosto zavržejo. Rodijo pa se tistim mačkam, ki so nesterilizirane/nekastrirane. Zato se moramo posluževati prakse zakonsko določenega preprečevanja zanositve mačk, a ne na staroveške načine, saj so ti prepovedani in v primeru prijave lahko tudi strogo kaznovani (če odmislimo moralni del tega početja), navsezadnje pa se naša civilizacija in njene norme spreminjajo, saj tudi otrok učitelji več ne smejo tepsti v šolah, kot so tudi že ukinili sramotilne vaške in mestne stebre in sorodno. Torej se to rešuje na legalne in sprejemljive, pravilne načine, in če jim že ne moremo pomagati, jim vsaj ne škodimo. Kot člani sodobne družbe naj bi se zavedali pomena prostoživečih mačk, njihovih pravic in vsaj osnovnih sodobnih humanih načel v odnosu do njih. In za konec še globok priklon vsem, ki skrbijo za mačke, lastniške in prostoživeče.

Bojan Rojko

Animal Angels Slovenija

Fotografija: Dreamstime

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.