Ko sem okoli leta 2000 prvič spoznala delo dr. Jane Goodall v Tanzaniji, sem bila tam zaradi varstva velikih zveri, ne šimpanzov. A kljub temu me je njeno delo globoko zaznamovalo. Njena potrpežljivost, spoštovanje do življenja in neomajna vera v povezanost vseh bitij so me spremljali vse odtlej. Od tistega trenutka sem njeno delo skrbno spremljala, se iz njega učila in ga razumela kot opomin, da se prava sprememba začne v načinu, kako gledamo svet okoli sebe.

To kolumno posvečam ženski, ki je bila moja učiteljica in moja vzornica -  dr. Jane Goodall.

Delo dr. Jane ni bilo le znanstvena prelomnica, temveč moralni preobrat v našem razumevanju življenja. Bila je ena prvih, ki je prehod od nadvlade do sočutja uresničila v praksi. Pokazala je, da lahko znanost, ki je stoletja temeljila na nadzoru in objektivizaciji, postane orodje empatije, spoštovanja in povezovanja.

Dolgo je namreč prevladoval pogled, da ima človek pravico naravo podrejati in izkoriščati. Živali so bile obravnavane kot lastnina, vir hrane, orodje ali predmet raziskovanja in razkazovanja. Jane Goodall pa je to prepričanje obrnila na glavo. Razumela je, da so živali čuteča bitja z lastno vrednostjo in dostojanstvom, da poznajo čustva, bolečino, radost, socialne vezi in inteligenco. S tem je postavila temelje nove etike odnosa do narave, ki ne temelji na moči, temveč na spoštovanju in sočutju.

Njeno delo ni bilo le raziskava o šimpanzih, temveč globoka lekcija o tem, kdo smo in kako smo povezani z vsemi živimi bitji. Bila je vizionarka, zagovornica narave, in glas, ki je vedno zagovarjal mirno pot dialoga. Njeno življenje je bilo dokaz, da se sprememba začne z enim samim človekom, ki vztraja pri resnici tudi ko je ta neudobna. Učila nas je, da je največja moč človeka prav v tem, da zna slišati svet okoli sebe. In da je sočutje do živali hkrati tudi sočutje do nas samih.

Ko je Jane Goodall leta 1960 stopila v tanzanijski gozd Gombe, ni imela doktorata, laboratorija ali akademske podpore. Imela je le potrpežljivost, občutek za naravo in tisto redko spoštovanje, ki ga ne moreš pridobiti iz knjig - razumevanje, da se resnica o svetu razkriva le tistim, ki jo znajo poslušati.

Tisto, kar je videla, je spremenilo zgodovino. Šimpanze je opazovala kot posameznike s čustvi, osebnostmi, žalostjo in veseljem. Preživela je ure in dneve v tišini, opazovala šimpanze, kako se igrajo, negujejo, hranijo in sporazumevajo. Dokazala je, da živali ne delujejo le po instinktu, ampak razmišljajo, čutijo in celo izdelujejo orodje. S tem je predrla največji mit zahodne znanosti, da je človek edini razumen, zavesten in ustvarjalen. Do takrat je veljalo, da človek edini izdeluje in uporablja orodja.

Najgloblje se mi je v spomin vtisnila vloga matere pri šimpanzih, ki jo je Jane opisovala z izjemno toplino in spoštovanjem. Njihova potrpežljivost, nežnost in nenehna skrb za mladiče so me ganile bolj kot katerakoli znanstvena ugotovitev. V teh prizorih sem prepoznala bistvo materinstva - ne v nadzoru, ampak v bližini, zaupanju in zaščiti. In prav te vrednote sem kasneje, skoraj nezavedno, prenesla tudi v svoje materinstvo.

Dr. Jane je šimpanze opazovala kot posameznike z imeni, ne številkami. Spoznala je Flo, prvo samico, ki jo je spremljala vrsto let, njenega sina Flinta in druge člane skupine. Opazovala je šimpanza Davida Greybearda, ki je uporabil travno bilko kot orodje, da bi z njo lovil termite iz luknje v deblu. Kasneje je svoje raziskave razširila tudi na medvrstno nasilje, družbene strukture in komunikacijo pri šimpanzih. Ugotovila je, da poznajo empatijo, a tudi vojno, ljubosumje in maščevalnost - v bistvu vse tisto, kar oblikuje tudi človeško družbo.

Ko je znanstveni svet očital, da je živalim dajala imena namesto številk, je Jane Goodall mirno nadaljevala svoje delo. Danes vemo, da je prav ta človeški pristop postavil temelje etologiji, sodobni znanosti o vedenju živali. Njena odločitev, da jih opazuje s srcem, je odprla vrata k razumevanju, da živali niso predmeti raziskovanja, ampak sopotniki v skupnem ekosistemu.

V desetletjih, ki so sledila njenim raziskavam v Gombeju, se je Jane Goodall preobrazila iz tihe opazovalke narave v eno najvplivnejših zagovornic okolja in pravic živali na svetu. Razumela je, da šimpanzov ne bo mogla zares zaščititi, če ne bo zaščitila njihovih gozdov, rek in ekosistemov, ki izginjajo zaradi človekove pohlepnosti. Tako je iz raziskovalnega dela prešla v aktivizem, ki je začel braniti tiste, ki se sami ne morejo.

Leta 1977 je ustanovila Jane Goodall Institute (JGI), ki danes deluje na vseh celinah in se posveča varovanju živali, obnovi njihovih habitatov in podpori skupnostim, ki živijo ob njih. Goodallova je razumela, da varstvo narave ni mogoče brez sodelovanja ljudi, ki tam živijo. Namesto kaznovanja je uvedla sodelovanje: učila je kmete, kako pridelovati brez uničevanja gozdov, spodbujala ženske v Afriki k izobraževanju in pomagala lokalnim skupnostim razumeti, da je narava njihov zaveznik.

Toda njeno največje delo ni bilo namenjeno odraslim, ampak mladim. Leta 1991 je ustanovila gibanje Roots & Shoots, ki danes deluje v več kot 100 državah in povezuje več kot milijon mladih po vsem svetu. Gre za program, ki otroke in mladostnike uči empatije, odgovornosti in poguma za spremembo. Vsaka skupina izbere svoj projekt - za živali, okolje ali skupnost - in se uči, da dejanja, četudi majhna, pomenijo razliko.

Danes Jane Goodall Institute ni le organizacija, temveč gibanje. Deluje v Afriki, Aziji, Evropi in Ameriki, ohranja zadnje populacije šimpanzov, izvaja programe ponovne naselitve ter izobražuje tisoče ljudi. Njeno delo je dokaz, da sprememba res lahko pride iz posameznika, če ima ta dovolj poguma, da vztraja pri resnici in pri sočutju.

V svetu, kjer so besede o okolju pogosto postale prazna fraza, je bila Jane Goodall dokaz, da lahko sočutje postane orodje spremembe, če ga spremljata pogum in vztrajnost. S svojim življenjem je pokazala, da zvestoba naravi pomeni zvestobo lastni človečnosti - tudi takrat, ko nas svet sili, da jo pozabimo.

Jane Goodall nas je naučila, da narave ne moremo nadzorovati - lahko jo le razumemo in spoštujemo.

Nevenka Lukić Rojšek

Društvo za dobrobit živali AniMa

Fotografija: Dreamstime