Kot je poročal časnik Slovenec, so prvega policijskega psa v Ljubljani dobili pred več kot stotimi leti. Vsako učenje in privajanje okolice na nove pridobitve zahteva določen čas in tako so tudi v časniku izkoristili priložnosti in se "pošalili" na psičkov račun.

Tako so v časopisu Slovenec 8. marca 1911 pod naslovom "Policijski pes mestne policije prvikrat pri vlomu!" zapisali:

"Mestna policija ima zdaj tudi brihtnega psička, kateremu je usojeno, da bo sodeloval pri odkritju zločincev. Ime mu je Heksel in z vsakim dnevom odkriva večje zmožnosti in to nu čuda, ker ga vsak večer pol ure "na bukve uče." Prvi njegov nastop je bil po vlomu v šentpetrsko cerkev in tu je prijel takoj za nekaj, kar dela vso čast njegovi razboritosti in kar bo spravilo v veliko zadrego predrznega, a nekoliko neprevidnega vlomilca. Tako temeljito bi noben policist ne napravil, kakor je napravil ta nadepolni psiček, zato ni čuda, da bo morda tako, kakor sedaj pri domobrancih, tudi pri mestni policiji bolje plačan, kot stražnik. Psička so pripeljali v šentpetersko cerkev naj voha za zločincem. Kužek prične vohati, vedno bolj mu je dišalo, vedno bolj pomembno je migal njegov repek. Na kratko, je imel res nekaj, kar je izgubil zločinec.

Toliko trdovratnosti, kakor nam zatrjujejo strokovnjaški očividci, doslej ni bilo opažati celo pri berlinskih že popolnoma izdresiranih policijskih psih, kakor pri temu psičku, ki je v šentpeterski cerkvi svoje lepo, ljudomilo delo šele pričel. Psa ni bilo spraviti proč od delikatno pomembne najdbe in orbnil se je nazaj k svojemu gospodarju šele, ko je sam vse do konca dognal: namreč kos špeha, katerega je vlomilec izgubil, katerega je pa prebrisani policijski psiček toliko časa vohal, da je vsega, spravil pod mlade zobe. Pa naj kdo reče, da to ni brihtna živalica, ki se temeljitejše kot vsak policist razume na sledove zločincev.

Ker je pa silno neverjetno, da bi vsak tat kos špeha izgubil, se bo tudi tej ubogi talentirani pari, na magistratu slabo godilo."

Fotografija je simbolična