16.07.2013

Je dobrobit živali v zavetiščih res na prvem mestu?

V Sloveniji je okrog 13 zavetišč za zapuščene živali, nekatera izmed njih služijo na račun teh živali, črn oblak pa visi tudi nad evtanazijo po tridesetih dneh, piše Barbara Jambor na portalu sobotainfo.com.

 

Na našem portalu smo že večkrat pisali o stanju v slovenskih zavetiščih in objavljali mnoga preverjena dejstva o številu sprejetih in oddanih živali, številu evtanazij, urnikih… Kljub temu, da je večina zasebnih zavetišč gluha na novinarska vprašanja, se nam je uspelo dokopati do nekaterih informacij, ki so že v preteklost naletela na neodobravanje širše javnosti, tudi mnogih politikov.

 

Nerazumni urniki ogledov živali so pogosta tarča očitkov čez slovenska zavetišča. Psov si, z redkimi izjemami, namreč ni moč ogledati v popoldanskem času in tudi ob vikendih so vrata zavetišč po večini zaprta. V času uradnih ur pa veljajo v zavetiščih stroga pravila: "Ko sem prišla v zavetišče, v želji, da bi posvojila enega od psov, so me že na vratih arogantno odslovili, češ da sem minuto prepozna. Niso mi dali občutka, da sem pri njih kakorkoli dobrodošla, čeprav sem želela storiti nekaj dobrega in enemu od psov ponuditi topel dom. Obisk sem izkoristila tudi za to, da zavetišču podarim nekaj hrane, a mi je neka ženska nesramno odvrnila češ, da njihovi psi pa že ne bodo jedli tako "cheap" hrane. Ko sem se po nekaj dneh  vrnila v isto zavetišče, tokrat na začetku uradnih ur, so me poslali domov z argumentom, da nisem primerna posvojiteljica, čeprav o meni niso vedeli ničesar. Še danes mi ni jasno, čemu tak odnos in na podlagi česa v zavetišču izbirajo nove lastnike psom? Kakorkoli, kasneje sem svojega pasjega prijatelja, ki sem mu nadela ime Ozzy, posvojila drugje in danes je pri nas glavni car," nam je pred časom napisala bralka Teja iz Borovnice.

 

Po veljavni zakonski ureditvi je skrb za zapuščene živali prepuščena občinam, ki so zanje dolžne zagotoviti zavetišča in denar za njihovo delovanje. Občine že ves čas opozarjajo na pomanjkljivosti take ureditve, med katerimi je tudi izjemno visoka in nepregledno določena cena oskrbnega dne. Tako se dogaja, da se cena za mesec oskrbe za pse giblje tudi do 480 evrov, za mačke pa do 350 evrov. Ali so živali res deležne tako drage oskrbe, kot je zapisano na izstavljenih računih, ni znano, saj ni ustreznega nadzora.

 

Na ta problem je že večkrat opozorila tudi članica Strokovnega sveta za zaščito živali Andrea Bogataj Krivec: "Cena oskrbnega dneva je v slovenskih zavetiščih nenormalno visoka. V Italiji, ki ima dokaj višji standard od Slovenije, je recimo enotna cena za oskrbni dan 6 eurov na psa v zavetišču. Če torej pes v italijanskem zavetišču preživi za 6 eurov, ne razumem, zakaj mora v Sloveniji za dvakrat ali trikrat več!"

 

Vrnimo se na uradne ure zavetišč. V Sloveniji lahko le v koprsko zavetišče pridete na obisk v vsakem trenutku -  neprekinjeno, ko je zavetišče odprto, torej od jutra, do poznega večera. Obalno zavetišče je tudi edino zavetišče, kjer lahko psa na sprehod odpeljejo "naključni" obiskovalci zavetišča.

 

"Seveda je oskrbnik tisti, ki pozna pse in bo določil, kdo je primeren sprehajalec za točno določenega psa. Tukaj ni dileme. Po mnenju nekaterih bi moralo zavetišče imeti izšolane sprehajalce, posvojitelj, ki bo tega psa odpeljal domov, pa šolanja ne potrebuje? Po mojem videnju je to zelo kontradiktorno.


Po drugi strani se mi zdi, da se na ta način psi iz zavetišč prikazujejo kot neka strašila, kar zagotovo niso. Mislim, da pogosta frekvenca menjavanja ljudi in sprehajalcev pripomore kvečjemu k temu, da so psi zelo dobro socializirani na neznane ljudi. Naši psi preživijo popoldneve na sprehodu vsak dan z vsaj enim sprehajalcem, naslednji dan s tremi drugimi in tako naprej… Ti psi nimajo prav nobenih težav pri posvojitvah, ker se v času bivanja v zavetišču niso navezali na enega, točno določenega oskrbnika ali sprehajalca," je prepričana Andrea Bogataj Krivec iz Obalnega zavetišča.

 

Z njo pa se ne strinja Polona Samec iz Zavetišča Horjul, ki je pred časom v enem od medijev povedala, da naključni obiskovalci s sprehajanjem na žival vplivajo tako, da jim povzročijo razne vedenjske motnje. Zato so v Horjulu uvedli ekipo rednih sprehajalcev. Podobno prakso so uvedli tudi v nekaterih drugih zavetiščih.

 

"Zaprtost pred javnostjo, nezmožnost komuniciranja, odklonilen odnos do tistih, ki bi želeli pomagati, preštevilčne evtanazije," je le eden od očitkov, ki jih zasledimo na spletu, ko teče beseda o slovenskih zavetiščih. Kakšno je dejansko število usmrčenih živali, sicer v zadnjih letih ni znano. Društvo za zaščito živali Lajka je pred časom na podlagi podatkov devetih občin, ki so društvu poslale popolno dokumentacijo objavilo podatek, da so v letih 2008 in 2009 samo v zavetišču Meli center evtanazirali okoli 56 odstotkov psov. Zavetišče je sicer del Združenja oskrbnikov slovenskih zavetišč, v katerem deluje pet zavetišč, ki delujejo kot podjetja - Poleg Melija še Zonzani, Horjul, Oskar Vitovlje in Mala hiša.

 

V Lajki so prepričani, da zavetiščem ni v interesu, da bi živali sploh oddajali: "Kar je seveda logično, ker so za svoje storitve plačani, v vsakem primeru. Edina ureditev, ki pride v poštev je ta, da se bo za zapuščene živali začelo skrbeti etično in moralno odgovorno, da zavetišča postanejo neprofitne ustanove. Dokler bo posredi denar se bo dogajalo to, kar se dogaja," je pred časom pojasnjevala Jadranka Juras iz Lajke. V društvu sicer opažajo, da se v primeru, da žival še ni dolgo v zavetišču, posvojitev na vse mogoče načine zavlačuje, da se njeno bivanje približa zakonsko določenim 30 dnem, ko še prinaša denar od občine.

 

Lajkinim ugotovitvam pritrjuje tudi način oglaševanja psov, ki v zavetiščih iščejo dom. Ko pregledujemo različne forume in medije, lahko z lahkoto spet ugotovimo, da se pri oglaševanju najbolj trudi Obalno zavetišče: "Imamo veliko podporo medijev, v osnovi pa najprej redno osvežujemo našo spletno stran. Pri oddaji nam pomagajo tudi portali Pes moj prijatelj, Žverce.si, Regional Obala, pse pa objavljamo tudi na vseh mogočih Facebook profilih, v revijah Moj pes, Lady, Lea, v dnevnikih Slovenske novice in  Primorske novice ter v občinskem glasilu. Pripravili smo tudi profil za oglaševanje v italijanščini, ki je zelo dobro obiskan, zagotovo pa vpliva tudi na posvojitve prijateljev iz Trsta," pravi Andrea Bogataj Krivec.

 

Ostala slovenska zavetišča za oglaševanje uporabljajo predvsem Facebook profile, čeprav so v veliko primerih neažurni, nekateri pa so bili medtem tudi že ukinjeni. Nekaj zavetišč sploh nima spletne strani, na nekaterih delujočih pa najdemo zgolj fotografije, brez kakršnihkoli informacij o živalih, ki iščejo nove domove. Trditi je mogoče, da nekatera privatna zavetišča oglašujejo živali za oddajo le toliko, kolikor jih obvezuje zakonodaja, pa še to zelo nekvalitetno. Namere spletnih portalov in forumov, da bi pomagali pri oglaševanju so bile v mnogih primerih zavrnjene, iz strani enega od zavetišč pa se je pojavil tudi javno objavljeni poziv, da je oglaševanje njihovih psov na socialnih omrežjih prepovedano oziroma nezaželeno!

 

"Izvirni greh" funkcioniranja slovenskih zavetišč za živali je ta, da so v večini statusno opredeljene kot podjetja in kot vse kapitalske družbe stremijo k temu, da bi delovale z dobičkom in majhnimi stroški, pa čeprav se financirajo iz javnega, davkoplačevalskega denarja. Država je z zakonodajo sicer poskrbela za zapuščene živali, vendar si je "umila roke" in tako oprala vsake odgovornosti ne samo pri dovoljeni evtanaziji zdrave živali po 30-dnevnem roku, ampak tudi vse odločanje o usodi zapuščenih in brezdomnih živali prepustila zasebniku. Z zavetišči za živali bi morale povsod upravljati nepridobitne organizacije, za katere zapuščene živali nikoli ne bi bile (previsok) strošek, še manj pa stvar dobička," je prepričana tudi Silva Bajc, predsednica Društva za zaščito živali Postojna.

 

Tudi kinologu in uredniku revije Moj pes, Jožetu Vidicu se obstoječa ureditev zavetišč pri nas ne zdi primerna: "Rešitev, da imajo zavetišča v rokah zasebniki, in to brez pravega javnega nadzora, se mi zdi slaba. V nekaterih se mi zdi, da so pravi komercialisti, čeprav uspejo navzven igrati vlogo velikih ljubiteljev živali, v resnici pa jim gre zgolj za denar. Menim, da bi moralo biti še zlasti v zasebnih zavetiščih za živali več nadzora!"

 

Mnogi živalovarstveni aktivisti so torej enotnega mnenja, da sedanji sistem omogoča, da marsikatero zavetišče izigrava in zlorablja sistem za ustvarjanje dobičkov in odtekanje denarja tja, kamor ne sodi.

 

Barbara Győrfi iz Društva za zaščito živali Trebnje je za naš portal povedala, da bi morala biti zavetišča neprofitne, humanitarne in dobrodelne organizacije, ki bi delovale v javnem interesu, voditi pa bi jih morale strokovno usposobljene osebe, ki bi morale v ta namen opraviti moralno etične teste.

 

Financiranje zavetišč sicer ureja Zakon o zaščiti živali, ki skrb za zapuščene pse in mačke prepušča občinam. V letu 2011 se je v zavetiščih samo iz naslova občinskega denarja in drugih javnih sredstev obrnilo okoli milijon in pol evrov, upoštevati pa je treba, da zavetišča poleg drugih virov nekaj denarja dobijo tudi od zavetiščne dejavnosti. Nekatera zavetišča ob tem trdijo, da životarijo, opozarjajo, da imajo velike stroške s plačami, prevoznimi, vzdrževalnimi, veterinarskimi in drugimi materialnimi stroški ter stalne probleme z neplačevanjem obveznosti s strani občin, vendar aktivisti njihovim argumentom ne verjamejo.

 

Članica Strokovnega sveta za zaščito živali Andrea Bogataj Krivec si je dlje časa prizadevala, da bi v novem zakonu mejo 30 dni, po katerem določilo v zakonu sedaj zavetišču dovoljuje evtanazijo, podaljšali na 90 dni. Ta del ni šel niti v obravnavo. "Moj predlog podaljšanja roka na 90 dni je bil seveda vezan na to, da to ne povzroča višjih stroškov občinam, ampak da mora zavetišče znižati ceno oskrbnih dni. Moja utemeljitev je bila, da je cena oskrbnega dneva za psa v marsikaterem slovenskem zavetišču definitivno previsoka."

 

"Privatna zavetišča zelo dobro živijo na račun zakona, ki jim omogoča evtanazijo. To počnejo brez trohice slabe vesti, zaračunavajo enormne vsote občinam, teh pa po večini sploh ne zanima kaj točno plačujejo ter komu in čemu je to namenjeno," pa dodajajo v društvu Lajka.

 

 "V čem je smisel, da se zavetiščem namenja tolikšna davkoplačevalska sredstva zgolj zato, da se zapuščene živali bolj ali manj kvalitetno oskrbi, po 30 dneh pa evtanazira, ker ne prinašajo več zaslužka, kar žal naša zakonodaja dopušča? Edini problem je, da gre večina denarja v tem trenutku zgolj in samo v žepe podjetnikov," je odločna Jurasova in dodaja, da je od psa ali mačke skrajno nepravično zahtevati, da se v tako kratkem času, ko se žival ne more niti privaditi novim in stresnim razmeram v azilu, izkaže za življenja vredno. "Po 30 dneh nikogar ne zanima, ali je pes mlad, star, bolan ali zdrav, ampak mu brez trzljaja z očesom dajo injekcijo," je nad prakso nekaterih zavetišč ogorčena Jurasova.

 

Da je evtanazija zdravih živali popoln nesmisel in nehumano početje so prepričani tudi v trebanjskem društvu. Kot nam je povedala Barbara Győrfi, tudi 60-dnevni rok ne bi bistveno izboljšal razmer v zavetiščih. Ob tem ne skriva razočaranja nad trenutno ureditvijo: "Zakonodajalec je sprejel ta rok zato, da ne bi povečeval stroškov občinam. Drugi razlog za to je, ker je tak ukrep bolj enostaven kot sistemsko urediti nadzor nad kastracijo oziroma sterilizacijo psov in mačk. Samo veliko zmanjšanje števila živali bi uredilo stanje na področju zapuščenih živali. Roki bi postali povsem nepotrebni, saj bi bilo zavrženih živali zelo malo, prav tako bi bilo potrebnih zelo malo zavetišč. Pristojne službe, ki naj bi vršile nadzor, opravljajo delo po svoje, prevečkrat se izgovarjajo na zakonodajo, pri čemer pa ne upoštevajo, da zakonodajo sprejemajo same. Dopolnitve zakona o zaščiti živali bistvenih sprememb niso prinesle, država nima posluha, da bi to področje celovito uredila."

 

Kako je v tujini?

 

Berlinsko zavetišče za živali, ki je največje v Evropi, vodi veterinar, upravlja ga društvo za zaščito živali, ima 150 zaposlenih in letno oskrbi do 15 tisoč pomoči potrebnih živali. Dnevni stroški delovanja znesejo okrog 20.000 evrov, letni čez sedem milijonov evrov, od tega dobijo manj kot  10 odstotkov od države, kar je 430 tisoč evrov, ostalo si morajo priskrbeti sami. Pomemben vir so donacije in dediščine, del prihodkov pa dobijo tudi preko veterinarske klinike, ki je del zavetišča. Znani glasbeniki zanje prirejajo dobrodelne koncerte.

 

Slovenska zakonodaja, ki po 30 dneh neuspešnega iskanja novega lastnika izgubljeno žival pripelje do evtanazije, je za razumevanje Berlinčanov barbarska in nesprejemljiva, pove minister za kmetijstvo in okolje Dejan Židan, ki je pred meseci obiskal omenjeno zavetišče. Evtanazije so tam prepovedane. Da je skrb za zapuščene živali pri nas po večini pridobitna dejavnost, se zdi neprimerno tudi kmetijskemu ministru, saj bi po mnenju slednjega v praksi to morala biti dejavnost, kjer se prepletata prostovoljstvo in profesionalna skrb za živali.

 

Edino zavetišče v Sloveniji, ki ga vodi društvo za zaščito živali je Obalno zavetišče in tudi slednje za vir preživetja živali (evtanazij ne izvajajo) letno organizira večje število dobrodelnih dogodkov, ki so med ljubitelji živali lepo sprejeti in po večini dobro obiskani. Zavetišče je sicer v lasti treh Obalnih občin, ki se prav v zadnjih tednih usklajujejo glede začetka nujno potrebnih del za obnovo zavetišča, ki je precej dotrajano (na to smo opozorili tudi na našem portalu).

 

Evtanazije so prepovedane tudi v sosednji Italiji. Z zavetišči sicer upravljajo zasebniki, ki s strani občin za vsakega psa prejemajo rento (vključuje tudi vse veterinarske storitve), vse dokler pes ne odide v nov dom. Po nekaterih podatkih bi naj zavetiščem zato ne bilo v interesu, da bi pse sploh oddajali in čeprav je v Italiji za psa v zavetišču cena oskrbnega dne bistveno cenejša od slovenske, očitno tudi s to ceno zasebniki v zavetiščih lahko pridelujejo dobiček.

 

Objavljamo še odziv Društva za zaščito živali Kranj - KLIK.

 

Viri: arhivi portala Pes moj prijatelj, sobotainfo.com, Bonbon, Ekoblog Jadranke Juras, Delo, 24ur.com in rtvslo.si.

Foto: Shutterstock

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.