V preteklih dneh so po spletu zaokrožile fotografije, ki prikazujejo idejo, kako lahko iz plastenk izdelamo posodico za hranjenje prostoživečih muc. Odzivi na idejo so bili večinoma pozitivni in čustveno obarvani. Ali je temu res tako in kakšno je stališče do prostega prehanjevanja brezdomnih muc, smo preverili pri neprofitnemu zavodu Mačja hiša, ki svoje aktivnosti namenja oskrbi mačk in osveščanju.

Renata Štimac nam pojasni, da je hranjenje prostoživečih mačk sicer tema, ki je v medijih zadnja leta večkrat v ospredju. "Žal največkrat po zaslugi poiskusov prepovedi hranjenja s strani mestnih oblasti v različnih občinah. Uradni cilji so navadno večja čistost mest, neuradno pa najverjetneje tudi zmanjševanje števila prostoživečih mačk po biološkem načelu, da je v nekem okolju toliko osebkov neke vrste, kolikor se jih lahko preživi z danimi viri. Torej - če je virov (hrane) manj, naj bi bilo manj tudi mačk," je prepričana. Dodaja, da tovrstno mišljenje ni le nehumano, vendar ne upošteva množice drugih vidikov problema brezdomnih živali: "V okolju, kjer človek igra odločilno vlogo, ne moremo biološkega načela preprosto preslikati in verjeti, da bo delovalo. Prepovedi hranjenja se nikjer, kjer so jih poskušali uveljaviti, niso izkazale za učinkovite. Ljudje mačke še vedno na skrivaj hranijo ali pa na zasebnih zemljiščih, kamor prepovedi ne sežejo. S samim hranjenjem ali prepovedjo tega še zdaleč ne moremo rešiti problema prostoživečih in brezdomnih mačk."

S svojimi izkušnjami in delom na terenu verjame, da je prav hranjenje redek, če ne celo edini način, da se lahko mačkam približajo in tako vplivajo na številčnost, zdravje in nemoteče sobivanje v urbanem oklju. V Mačji hiši zagovarjajo hranjenje mačk, ki se izvaja z namenom zmanjševanja mačje problematike. "Zagovarjamo oskrbo z namenom odlova, ki mu nato sledi sterilizacija ali kastracija ter vračanje v okolje. Takoimenovani TNR protokol: trap - neuter - return. Ravno tako pa podpiramo redno hranjenje že steriliziranih/kastriranih mačk z namenom nadzora mačjih kolonij in lokacij," stališče zavoda predstavi sogovornica. Kot pravi, je nasitena prostoživeča mačka, veliko manj moteča za okolje v katerem biva.

Glede ideje za ustvarjanje hranilnice na fotografijah, pa odgovori: "Nismo jim preveč naklonjeni iz dveh razlogov. Prvi je ta, da mora biti hranjenje vedno povezano z nadzorom lokacije in z opazovanjem mačk, ki jih hranimo. Mačke so živali navade, redno hranjenje ob istem času in na istem mestu nam omogoča kontrolo nad vsemi, ki se hranijo na določenem hranišču. Posode, ki so na fotografiji, pa so bolj samopostrežne vrste, pri katerih odpade dejavnik časa hranjenja, saj je bistvo teh posode ravno to, da je hrana vedno na voljo. Zato so po našem mnenju pogojno uporabne le na lokacijah, kjer so vse mačke že sterilizirane/kastrirani in pod pogojem, da imamo zagotovljeno redno kontrolo lokacije ter smo pozorni na morebitne nove mačke. Drugi razlog pa je možnost zlorab, vandalizma, zastrupljanj hrane, ki je tu veliko večja, kot če uporabljamo običajne posode, ki jih odstranimo po vsakem hranjenju."

Brez dvoma je neizogibno dejstvo, da se večini muce na prostem smilijo in takoj pomislimo, da so lačne. Kot pojasnjuje Renata pa je najbolje, da se najprej pozanimamo ali ima muca na določenem ozemlju hranilca, ki pozna navade hranjenja: "Potrebno je preveriti, ali imajo muce označena (odrezan vrh) ušesa, torej ali so že sterilizirane/kastrirani. V primeru, da niso, ukrepamo tako, da obvestimo pristojno zavetišče." Prvi občutek torej ni vedno tisti, na katerega se lahko zanesemo oziroma ni nujno pravi. Najbolje je, da pri vsaki situaciji `streznemo` glavo, saj je lahko naše čustveno vedenje prej škodljivo, kot dobronamerno.

Foto: Facebook/Magdalena