V Sloveniji je zaradi neodgovornega skrbništva letno zavrženih nekaj tisoč živali. Psi in muce v veliki večini primerov pristanejo v katerem od slovenskih zavetišč, teh je v Sloveniji trenutno 14. Dve zavetišči sta v rokah društva proti mučenju živali, ostala so v zasebni lasti.

Slovenska zakonodaja dopušča možnost, da se zavetišče samo odloči, kakšna bo usoda živali po 30. dnevu bivanja v zavetišču. Mesec dni namreč za oskrbo živali v zavetišču finančno pokrije občina, ki ima z določenim zavetiščem sklenjeno pogodbo. Kaj pa potem? Zavetišče lahko zdravega psa ali muco evtanazira, v kolikor presodi, da zanjo ne more ali ne želi več skrbeti.

Veliko zavetišč po drugi strani s pomočjo raznih dobrodelnih aktivnosti zbira sredstva za kakovostno oskrbo živali tudi po roku, ki sicer dopušča evtanazijo živali. V marsikaterem zavetišču tako živali na nove domove čakajo tudi po nekaj tednov, mesecev ali celo let.

V medijih se zadnje čase vse pogosteje odpirajo vprašanja, ali zavetišča v Sloveniji res delujejo v korist živali. Veliko mnenj se kreše predvsem ob vprašanju, kako se dejansko porabljajo proračunska sredstva, ki jih občine namenjajo zavetiščem in ali je prioriteta delovanja zavetišč, bolj kot dobrobit živali, pridobivanje čim večjih dohodkov iz naslova opravljanja zavetiščne dejavnosti.

S strani društev za zaščito živali se je v preteklosti pojavilo že več pobud, da bi 30-dnevni rok podaljšali vsaj na 60-dnevnega, ga celo ukinili oziroma v zakon, po vzoru Avstrije vnesli člen, ki bi narekoval, da morajo biti zavetišča za zapuščene živali izključno neprofitna dejavnost.

'Zavetišča v Sloveniji bi morala biti izključno samo javna in neprofitna, nikakor pa ne zasebna', so tako odločni predstavniki mnogih slovenskih društev. Da je skrb za zapuščene živali pridobitna dejavnost, se zdi neprimerno tudi ministru Dejanu Židanu, ki je v medijih že večkrat poudaril, da bi morala biti dejavnost zavetišča tista, kjer se prepletata prostovoljstvo in profesionalna skrb za živali.

Iz podatkov izrednega uradnega nadzora v zavetiščih iz leta 2012 je razvidno, da je bilo leto prej v slovenskih zavetiščih iz različnih razlogov uspavanih skupno 400 psov. Po tem obdobju je nekaj sprememb pri krojenju statistike sliko napravilo "bolj všečno" - no, za živali se ni kaj dosti spremenilo, le na papirju "lepše izgleda".

V Društvu za zaščito živali Lajka denimo že ves čas javno opozarjajo, da nekaterim zavetiščem sploh ni v interesu, da bi živali sploh oddajali.  Pri večini zasebnih zavetišč po njihovih besedah niso opazili velike volje in zagnanosti za oddajo živali, kot dodajajo, pa je urnik za posvojitelje popolnoma neprilagojen današnjemu tempu življenja. To se jim zdi popolnoma skregano z dobro prakso in poslanstvom ustanove takega tipa: "Kar je po svoje seveda logično, ker so za svoje storitve plačani, v vsakem primeru. Edina ureditev, ki pride v poštev je ta, da se bo za zapuščene živali začelo skrbeti etično in moralno odgovorno, da zavetišča postanejo neprofitne ustanove," pravi Jadranka Juras iz Lajke. V društvu sicer že vrsto let opažajo, da se v primeru, da žival še ni dolgo v zavetišču, posvojitev na vse mogoče načine zavlačuje, da se njeno bivanje približa zakonsko določenim 30 dnem, ko še prinaša denar od občine.

Barbara Győrfi iz Društva za zaščito živali Trebnje je prav tako prepričana, da bi morala biti zavetišča neprofitne, humanitarne in dobrodelne organizacije, ki bi delovale v javnem interesu, voditi pa bi jih morale strokovno usposobljene osebe, ki bi morale v ta namen opraviti moralno etične teste. Sama sicer predstavnike občin med drugim opozarja tudi na izredno pomanjkljivo oglaševanje živali: "Doma v nekem zavetišču ni dobil niti izredno simpatični trimesečni kokeršpanjel, ki sploh ni bil oglaševan in je bil uradno po enem mesecu evtanaziran," pravi Győrfijeva.

Mnoge živalovarstvenike moti tudi to, da so za brezdomne živali porabljena visoka davkoplačevalska sredstva in to tudi za živali, ki so po določenem roku evtanazirane. Po mnenju nekaterih, mesec dni osnovne oskrbe živali v zavetišču še zdaleč ni dovolj, da bi v tem času psu ali muci našli odgovorne skrbnike in topel dom. Veliko živali namreč za okrevanje in 'rehabilitacijo' potrebujejo veliko več od zakonsko določenih 30 dni.

"V čem je smisel, da se zavetiščem namenja tolikšna davkoplačevalska sredstva zgolj zato, da se zapuščene živali bolj ali manj kvalitetno oskrbi, po mesecu dni pa evtanazira, ker ne prinašajo več zaslužka?" je prepričana Jadranka Juras, ki še dodaja, da je od psa ali mačke skrajno nepravično zahtevati, da se v tako kratkem času, ko se žival ne more niti privaditi novim in stresnim razmeram v azilu, izkaže za življenja vredno. "Po 30 dneh nikogar ne zanima, ali je pes mlad, star, bolan ali zdrav, ampak mu brez trzljaja z očesom dajo injekcijo," je ogorčena nad prakso nekaterih zavetišč.

"Slovenska zavetišča bi morala biti zavezana k temu, da bi določen del sredstev za delovanje pridobila sama, s čimer bi odvrnili lovce na dobiček. Vsako zavetišče bi moralo tudi zgledno sodelovati z okoliškimi društvi za zaščito živali, kar se trenutno v Sloveniji dogaja zgolj v redkih primerih," pa pravi Romana Sladič iz Društva za zaščito živali Kranj.

V Nemčiji, Avstriji in Italiji evtanazije zdravih živali v zavetiščih niso dovoljene. Država krije stroške oskrbe psov in muc v zavetišču ves čas, vse dokler te živali ne odidejo v nove domove. Države iz nekdanje skupne države imajo na tem področju precej neurejenosti, predvsem v smislu, da je brezdomnih, predvsem uličnih psov po vojni veliko preveč, o čemer smo že pisali. Zakonodaja je po mnenju naših živalovarstvenikov predvsem v Bosni in Hercegovini zelo dobra, problem pa je v tem, da kršitelji in mučitelji živali ostajajo nekaznovani, kontrole ne izvaja nihče, psov brez doma pa je iz dneva v dan več. Bosanska zakonodaja sicer ne dovoljuje evtanazij zdravih psov, čeprav se, kot kaže, obetajo dopolnitve zakona, po katerem bodo pse lahko v zavetišču evtanazirali po 30. dnevu. Na Hrvaškem psov pred 60. dnem bivanja v zavetišču ni dovoljeno evtanazirati.

Pomembno je seveda dodati, da o tovrstnih temah ne bi bilo potrebno pisati, v kolikor ne bi bilo neodgovornih skrbnikov živali. A o tem naslednjič...

Foto: Shutterstock