Z novim letom so verige prepovedane, razen v izrednih primerih. Ti »izredni« primeri pa ne izključujejo psov, ki celo življenje preždijo na verigi. Zakaj le? Ali niso čuteča inteligentna bitja? Veliko upanja polagamo v današnje srečanje v Državnem zboru pri ge. Klakočarjevi, saj noben pes ne bi smel živeti na verigi! Kakšen človek si, da imaš tako zvesto bitje priklenjeno na verigi, da živi sam, brez družbe, brez pravega gibanja, izpostavljenega na milost in nemilost vremenu in divjim živalim, morda ljudem, pirotehniki???

Pred nekaj dnevi sem spoznala Arčija. Arči ni bil čuvaj. Bil je najbolj prijazno bitje, kar si lahko zamislite. »Čuval« pa je star prazen kozolec, približno tako razmajan kolikor je bila razmajana tudi njegova stara, preperela, nikoli izolirana uta. No, vsaj padalo ni direktno nanj. Koliko ga je zeblo, ne bi vedela, zagotovo pa vem, kako glasno je bilo letošnje pokanje v kraju, kjer je 14 let živel na verigi. Zadnje leto je zanj skrbel »čudaški sosed, vsiljivec«, tako da se je sprehodil vsaj 1x na dan. Ta isti sosed je opazil, da kuža oteženo diha, zato je poklical na telefon našega društva. Kljub nedelji in obisku v bolnici sem se takoj odzvala in hojla v hribe!

Ko sem se približevala njegovi uti, nisem mogla verjeti, da je pes nameščen na samem, tako daleč stran od vseh hiš in poslopij teh prekrasnih skrbnikov. Čisto sam. No, tudi če je imel rad razgled, tega se je res nagledal v vseh teh letih, saj je živel na vrhu hriba. Zanimivo, da nihče od sosedov ni nikoli opazil, v kakšni samoti živi ta pes. In na kako kratki verigi. No, dva metra, saj tako je (bilo dovoljeno) po zakonu, kajne?

Star kuža, tako prijazen in vesel človeške družbe, dotika in božanja... Zate sem izvedela šele preteklo nedeljo, mnogo, mnogo let prepozno. Na kratkem sprehodu si mi s svojo ljubkostjo osvojil srce. Še isti večer smo te spravili na toplo.

A danes te ni več. Nimam pravih besed, imam pa težo na srcu.

In vprašanje, ki se prevečkrat zareže v dušo, dragi ljudje, je res razpadajoča mrzla uta brez izolacije pozimi pred mrazom, pokanjem in poleti pred soncem, na osamljeni lokaciji stran od hiše, primeren dom za živo bitje? Za bitje, ki poleg fizičnih potreb potrebuje tudi družbo, da zadovolji socialne potrebe. Nimam besed, ali pa jih imam, pa bom tiho, ker bodo prehude.

Arči, oprosti... tvoja bolezen je bila že tako huda, da hvala bogu, vsaj umrl nisi sam na tem mrazu in brez objema. Vsaj to res čisto minimalno pozornost smo ti na koncu lahko dali. Opravičilo za tako ravnanje, za tako življenje na verigi, pa, kar se mene tiče, ne obstaja.

Odprimo oči in srca in ne dovolimo takega ravnanja z živalmi. Same, privezane nimajo nič od življenja.

Naj vam sporočim, da ima ta ista družina živaloljubcev že nekaj časa tudi dva pasja mladička, svojemu starčku so pač privoščili, kar sem napisala. Ampak seveda, kriv je sosed, ki se je tako nesramno vsilil z idejo, da ga bo on sprehajal. Kako bi naj torej vendar vedeli, da je pes v zadnjem stadiju pljučnega raka? Na Veterinarski fakulteti so mu pomagali s kisikom, a zanj je glede na izvide žal bilo prepozno.

V Društvu Reks in Mila smo redno obveščeni o podobnih primerih psov, ki ves čas preživijo zunaj, ne glede na temperature. Med njimi so tudi mladiči in breje psice, ki zakonsko ne smejo biti zunaj na minusu brez ustrezne zaščite pred padavinami in zmrzaljo.

Pogosto taki psi niso deležni človeške bližine, rednih sprehodov, pozornosti, kaj šele ustrezne miselne zaposlitve in skrbi za njihovo dobrobit.

Pogosto je izgovor gosta podlanka, ki se psu zunaj res okrepi in se prilagodi, da preživi tudi v zimi. Tak pes morda ne bo želel (več) živeti v notranjih prostorih, s človekom, nedvomno pa to ne pomeni, da je rajši sam zunaj kot notri s svojimi ljudmi. Ni dvoma, da bi bil raje z ljudmi na varnem in toplem kot sam izpostavljen okolju.

Drug izgovor je, da ima pes funkcijo, opravlja častno delo. Funkcija alarma je »passe«, nabavite si kamero in tako zaščitite svojo parcelo, ne izkoriščajte za to psa.

Pes potrebuje dostop do toplih prostorov in bližino človeka za normalen psihofizičen razvoj:

1. Pes je družabna žival

Največ na svetu mu pomeni da je s svojim človekom. Zunanji pes to bližino v najboljšem primeru dobi za uro, dve na dan, če gresta na sprehod. Notranji pes je večino dneva s svojim lastnikom, tudi če je druženje večino časa pasivno, je vedenjsko ogromna razlika med zunanjim in notranjim psom. Notranji pes ima veliko tesnejši odnos s svojim lastnikom, je samozavestnejši in bolj zadovoljen. Vez psa z njegovim lastnikom je krepkejša in ta odnos je najboljše orodje pri vzgoji in treningu psa.

2. Potrebuje kvalitetno oskrbo

Nizke temperature, hladno ležišče, zamrznjena voda, ... vse to je pogosto vsakdanjik zunanjega psa, ki mu škodi. Pomemben je dostop do pitne vode in toplega ležišča, še posebej pri mladičih, ki še ne morejo dobro uravnavati temperature in tudi starejših psih, ki jim hladno ležišče povečuje težave s sklepi in drugimi zdravstvenimi težavami. Kolikokrat so odpeljani na veterino? Življenjska doba zunanjih psov je pogosto krajša, njihovo življenje pa osiromašeno na vseh nivojih.

3. Vzgoja

Večina vzgoje se zgodi pasivno, ko ne treniramo psa namensko in velik del nje je vez med lastnikom in psom. Vezi ne zgradimo, ko je pes zunaj, mi pa ga gledamo skozi okno, kako bevska, joče, kliče in "čuva hišo", ampak, ko smo z njim.

Psi, ki večino dneva preživijo s svojim človekom, so vedenjsko bolj stabilni, se zanašajo na vodnika in z njim sodelujejo. Niso prepuščeni samim sebi na milost in nemilost vremena, prijaznost ali neprijaznost sosedov, srečo ali nesrečo čez ograjo vržene hrane/strupa. Preveč zunanjih psov (boks ali veriga) poznamo, ki so prišli v zavetišče, ker so "nenadoma postali neobvladljivi" ali agresivni do okolice, da bi verjeli, da jim življenje zunaj in "stik z naravo" ustrezata.

Žal se prevečkrat zgodi, da policija in inšpekcija ob zunanjih psih ne ukrepajo (tudi ko gre za mladiče ali breje), ker ne zaznajo nepravilnosti v zakoniku.

Zato bi prosili vse, ki imate sosede/znance, kjer pes večino dneva preživi v boksu, na verigi, za ograjo, stran od oči in srca svojih lastnikov, da se pogovorite z njimi, če res ne obstaja možnost, da bi pes bival vsaj v toplejši garaži. Če ga ne bi kdaj peljali ven na sprehod, mu omogočili vohanje, se družili z njim in se morda spomnili zakaj so si tistega leta omislili mladička. So iskali družabnika ali alarmni sistem?

Vsebina: Nika Bergant in Mojca Furlan

Društvo Reks in Mila

Fotografija je simbolična: Dreamstime

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.