ROMANOVA KOLUMNA

Piše: Roman Starman (Pasja šola Burja)

V medijih večkrat zasledimo novice, da je pes poškodoval človeka, zelo pogosto otroka. Lahko bi rekel, da mesečno zasledimo tragično novico, kot je tale: Pes do smrti pogrizel triletnega otroka. Dogodek je dejansko tragičen. Umrl je nič kriv otrok, uničeno je življenje vpletenih. Ne bom razpravljal o usodi psa, ki je verjetno vsem jasna. Krivda? Ne vemo, kdo je kriv, zagotovo pa vem, da nista kriva ne otrok ne pes. Kriv je nekdo drugi, ki ni poskrbel za varnost. To bo pokazala preiskava. Ta dogodek me je spodbudil, da bi pisal o tem. Zato sem se odločil, da z vami podelim posnetek, ki ga je na spletu našla italijanska kinologinja Valeria Rossi. Posnetek je za nekatere morda prisrčen, za kinologe, ki razumemo pasje vedenje, pa je grozljiv.

Nisem zasledil, da bi skrbnikom rottweilerja v posnetku uspelo psa pripeljati do zločina, najbrž niti ni ugriznil otroka – zaenkrat. Ampak, če se bi/bo to zgodilo, kdo bo kriv? Otrok je nedolžen, prav tako tudi pes. Vso odgovornost zaradi svojega ravnanja nosita starša in s tem tudi krivdo v primeru "nesreče". Sam imam o njiju zelo jasno mnenje, ki ga tukaj ne bi opisal, zelo omiljeno lahko rečem le, da sta "bedak". In pravi čudež je, da se otroku ni nič zgodilo. Psi imajo zelo močno telesno govorico. Kadar jim kaj ne ustreza, to jasno nakažejo z miritvenimi in svarilnimi signali, še preden tudi fizično ukrepajo. Ti signali so opazni tudi na posnetku in jih  težko spregledajo celo nepoznavalci. Večina je opisana že v tekstu posnetka.

Najpogostejši miritveni signal, ko pes sporoča, da je v stresu, je oblizovanje nosu. In v tem posnetku ta pes ničkolikokrat pove, da mu je neprijetno. V določenem trenutku je tudi pogledal otroka v oči, kar v pasji govorici pomeni svarilo, in povem vam, da me je kar spreletelo, ko sem to videl. Zaradi takih ravnanj beremo novice, kako je pes iz neznanega razloga otroku iznakazil obraz, in so potem lastniki presenečeni, ker je pes pobesnel. Obupani jočejo in pravijo, da ne morejo razumeti, zakaj se je to zgodilo, ker tega ni še nikoli storil. Sam težje razumem, kako lahko pes vse to zdrži toliko časa, ne da bi reagiral!

Psi niso igračke

Ni napačno stotič ponoviti: psi niso igračke! Psov se ne kupuje za zabavo otrokom. Tudi najbolj prijazen pes, kot je nedvomno rottweiler na posnetku, ima neko mejo, ko ne prenese več maltretiranja. In ko nekdo prestopi to mejo, se lahko zgodi karkoli. Še posebej, ko je pes velik in žrtev majhna. Pa ne zato, ker bi bili veliki psi zlobni, ampak preprosto zato, ker imajo veliki psi velik gobec in močne zobe. Kot v pravljici o rdeči kapici. In ko se zgodi tragedija, pride lovec v obliki veterinarja, ki usmrti ubogega nedolžnega psa. Žal iz njegovega trebuha ne more vzeti nepoškodovanega otroka, kot v pravljici. Zaradi neumnih staršev ostanejo pogosto otroku posledice za vse življenje, če preživi. Poleg fizičnih poškodb zagotovo tudi psihične, ki ga spremljajo za vedno. Po takih dogodkih se mediji vedno razpišejo o pobesnelem psu. Modrujejo o nevarnih pasmah, o ukrepih, ki bi jih morali sprejeti za nevarne pasme in še druge neumnosti. Ampak resnica je vedno ta, da so ljudje neprevidni, predvsem pa niso poučeni, kako psi razmišljajo.

Otroka naučimo spoštljivega ravnanja z živalmi

Imeti psa rad, ne pomeni, da ga 10-krat na dan poljubimo

Pogosto poskušajo ljudje pse počlovečiti. Ne obravnavajo jih kot pse, ne namenijo jim pravilne vzgoje. Imeti psa rad, ne pomeni to, da ga 10-krat na dan poljubimo, mu vse dovolimo in ga neprestano strežemo. Če imamo psa radi, se bomo poučili vsaj o osnovnem: kako funkcionira krdelo in kako psi komunicirajo. Če ga imamo radi, mu bomo omogočili, da ostane pes in da izživi svoje nagone. Zavedati se moramo, da je pes zver. Sicer udomačena, ampak še vedno razmišlja kot zver. Pes ne pozna človeške govorice. Dobro pa obvlada govorico telesa, saj se na ta način sporazumevajo psi po vsem svetu. Pri tem uporabljajo tako imenovane miritvene in svarilne signale.

Miritvene signali uporabijo, ko so v stresu, ko jim je neprijetno, ko nikomur nič nočejo, ko jim kdo grozi in bi se želeli izogniti konfliktu … Po drugi strani pa uporabijo svarilne signale, s katerimi sporočajo nasprotniku, naj preneha z nadlegovanjem ali naj se umakne, sicer bodo napadli. Če bi vedeli, kaj nam pes sporoča, ko si na primer oblizuje nos ali ko morda strmi v otrokove oči, bi znali takoj pravilno odreagirati in bi se izognili mnogim tragedijam. Predvsem pa bi vedeli, kdaj je našemu psu neprijetno oz. je v stresu. Vsi skrbniki psov bi morali poznati te osnovne stvari, da ne omenjam lastnikov posameznih pasem. V vsaki pasji šoli vas bodo o teh stvareh poučili, lahko pa si seveda vsak sam najde literaturo tudi na spletu. In najpomembneje je, da se lastniki psov tega zavedajo in prepoznavajo ter upoštevajo počutje svojega psa. To je pogoj za dober odnos med psom in skrbnikom ter njegovo okolico.

Namesto zaključka

Starši morajo poskrbeti, da se bo otrok pravilno obnašal do psa, ga ne bo maltretiral in mu povzročal bolečine. Predvsem pa nikoli ne puščajte majhnih otrok samih s psom. Ko se pes odloči nekoga disciplinirati, tega ne zna drugače kot z zobmi.  Poskrbimo, da bodo prijazni psi, taki tudi ostali.

Otrok ni nikoli sam s psom

Vse kolumne na portalu

Informacije ali dodatna vprašanja:

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.