Moja sestra živi v Nemčiji. Tam ni zapuščenih mačk. Zelo težko bi posvojili mačjega mladička, le pasemske, kjer je reja kontrolirana. Če povoziš žival, dobiš visoko denarno kazen.

Kolega živi na Škotskem. Samo enkrat imaš prijavo, da si žival zanemaril, da je nisi ustrezno oskrbel, dobiš prepoved skrbništva in nimaš več dovoljenja posvojiti druge živali.

Slovenija. Pred nekaj dnevi najdena zopet nova zlorabljanja živali. Dvoje odmevnih primerov, ki sta prišla v javnost. Koliko primerov je očem skritih? In zakaj je tako?

Kolegica Katjuša Rajovec, vodja Zavoda Muri, s katero se poznava dobrih devet let, je napisala zgodbo psa, ki je v mukah in težki bolezni na verigi, neoskrbljen, brez vsakega sočutja lastnika in brez nudenja potrebnega zdravljenja in pomoči iz strani veterinarjev, kamor ga niso pravočasno odpeljali, raje pustili na mrazu, dotrpel svoj križev pot.

Zgodbo delim s Katjušinim dovoljenjem, ker se bolje ne da napisati kot je to opisala sama. 

"V nedeljo popoldne smo reševali psa iz verige. Njegovo življenje je viselo na nitki. Ironično kajne, človek mu je dal okrog vratu verigo težko, kot za slona, močno, nezlomljivo, hkrati ga je s svojo brezbrižnostjo pahnil v bitko s smrtjo.

Muri se je zadnje tedne počutil slabo. Vendar tega niso opazili lastniki, temveč sosedje. Po večkratnem opozorilu se je v petek, pred njegovo uto vendarle, prikazal rešitelj, v preobleki veterinarja. Ampak izgleda, da je zopet šlo nekaj narobe, Muri je zgolj z vizualno oceno dobil diagnozo vnetje mehurja, dobil dve injekciji in z besedami, da bo dva dni "malo slabši", je (od)rešitelj odšel...

Ves ta čas se je Muri boril s hudo slabostjo, bruhanjem, bolečinami.

V nedeljo je njegova lastnica odšla na martinovanje, mi pa iz zavetišča polnega dela, reševati tega ubogega psa...

Čakal nas je v uti, tokrat ni bil privezan, saj tako ali tako ne zmore nikamor.

Komajda smo ga spravili ven in na poti do avtomobila, je sledilo obilno bruhanje.

Vso tisto vodo, ki jo je spil, šele ko smo mu postavili posodo v uto, je izbruhal nazaj.

Vedel je, da mu želimo pomagati. Brez upora vstopi v avto, nato na veterino, v dvigalo in v ambulanti se je sesul na tla.

Dovolj mu je bilo. Ni zmogel več. 

Veterinarka vajena "vsega hudega", postane šokirana. Že ob prvem pogledu na popolnoma rumenega psa, nas pripravi na najhujše.

V roke dobi izvide in vrednosti ledvičnih parametrov, jetrnih so neizmerljive, vnetni parametri silijo v nebo, opravimo še dodatne preiskave.

Muri je ostal v hospitalu. Danes je ponedeljek. Morali bi ga transportirati na kliniko. Danes bi lastnica imela čas poklicati terenskega veterinarja, on bi verjetno našel čas, nekje po službi in v žep pripravil tisto injekcijo za odrešitev. Tisto zadnjo injekcijo, saj prej po dveh injekcijah in 42 eurih ni bil bolje. Pa bi rekli: “Saj smo poskusili pa ni šlo”. 

Ampak žal nas je vmes prekinil klic, kjer nam je glas na drugi strani telefona povedal, da je Muri ponoči v hospitalu za vedno zaspal.

Ni mu uspelo, prepozno smo se spoznali.

Zastonj je stresati jezo in pisati z lastniki na verigo in podobne nesmisle. Saj vsi še kako dobro vemo, da je takim ljudem ponavadi vse oproščeno.

Navkljub vsemu bomo zahtevali pravico. Zato, ker to ni bil samo še en revež iz verige, to JE BIL MURI.

Muri, pojdi zdaj drugam, nekam, kjer bo svet drugačen, z rožcami postlan..."

Koliko je še Murijev?

Tudi sama sem jih osebno nekaj spoznala. In ne morem jih pozabiti. Kako lahko staro, nemočno, obnemoglo žival pustiš bolno v stari prepereli hiški, tudi sredi zime? To je bil naš Muri, pes od ljudi s prekrasno hišo, z lepimi glinenimi palčki na vrtu in skrbno urejeno travo.

Tudi usoda goveda, ki je živelo v opisanih neprimernih razmerah in bilo pred tremi dnevi odvzeto, je pretresljiva, žalostna. Le malo jim manjka do klavnice, odkupit jih je potrebno, da lastnik ne bo preveč prikrajšan. Narobe svet?

Koliko trpljenja in agonije je očem skrito? Ker se ni lepo vtikati v druge, ker se nihče ne želi dajati »v zobe«, ker se nočemo zameriti znancu, sosedu. In tudi, ker je najbolj pomemben dobiček, neglede, ali živali trpijo po nepotrebnem v laboratorijih, v klavnicah, na nemogočih prevozih brez prostora in vode,  gojene in ubite v strašljivih okoliščinah za krzno, puh in podobno, obstreljene pri lovu…

Žival ni predmet! Žival je živo bitje! Res je, da tudi v šolskem sistemu ni pravega sistematičnega pristopa za razvijanje empatije do živih bitij. Pa smo se zanj trudili 35 let.

Veliko je odvisno od posameznika. Ali zaznaš trpljenje in ali odreagiraš. Nas, živalovarstvenikov, je mnogo premalo, smo le kaplja v morje.  Pa še nas žalijo, diskreditirajo, češ, ne znamo prepoznati zlorabe  in slabega stanja živali. Hmm? Zakaj tako? Oja, seveda prepoznamo, brez večjega problema. Saj je v nebo vpijoče!

Zato prosim, ljudje, pomagajte živalim iz slabih razmer. Same si ne morejo pomagati. Omogočimo jim, da živijo tako kot jim velevajo njihove naravne potrebe. Ali pa poskrbimo, da se ne rodijo!

Bodimo bolj spoštljivi do drugih bitij. Bodimo plemeniti, uvidevni, sočutni. Bodimo hvaležni za njihov obstoj, saj ima vsako živo bitje svoj točno določen namen in prostor v mreži dragocenega življenja ekosistemov.

Mojca Furlan

Društvo za varovanje okolja in pomoč živalim v stiski Reks in Mila

Fotografija je simbolična: Dreamstime

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.