Ta zgodba je izmišljena, vendar se podobne stvari dogajajo vsak dan. Vse prepogosto člani in članice Društva proti mučenju živali Celje iz ceste pobiramo zavržene živali.

Sivi muc

Fantku so se za šesti rojstni dan zasvetile oči, ko sta mu Mama in Oče v roke položila malo sivo puhasto kepico. Že dolgo si je želel čisto svojega mucka, ki ga bo lahko božal in se z njim igral. Navdušeno ga je stisnil v objem in se z njim zavrtel po sobi, da je Sivi mucek prestrašeno zamijavkal.

Sivi mucek je imel pri Fantku, Mami in Očetu lepo življenje. Vsak dan sta ga zjutraj čakali polna posoda briketov in skodelica čiste vode. Njegovo mačje stranišče je bilo vedno čisto in dišeče. Hitro se je naučil, da se mora zvečer postaviti pred hladilnik in zamijavkati, pa bo dobil pred gobček slastno mačjo konzervo z okusom tune ali piščanca. Čez dan se je s Fantkom podil po hiši, se igral z vrvicami in se pustil božati. Zvečer, ko se je Fantek odpravil spat, pa se je Sivi mucek utrujeno stisnil k njemu pod odejo, kjer sta srečna skupaj zaspala.

V naslednjih mesecih je Sivi mucek hitro rastel. Njegovi krempeljčki so postali daljši in mimogrede kdaj opraskali kakšen kos pohištva. Takrat sta Mama in Oče kričala nanj. Sivemu mucku to ni bilo všeč, zato se je trudil biti priden muc in ne prepogosto praskati pohištva. Opazil je tudi, da njegovo stranišče ni več vedno tako dišeče in sveže očiščeno, kot je bil včasih. Sivi muc je zato kakšen kakec pustil tudi na tleh, le kot opozorilo. Takrat sta Mama in Oče kričala na Fantka in mu očitala da ne opravlja svoje dolžnosti. Tudi to Sivemu mucku ni bilo všeč, zato se je trudil biti priden muc in tega ne početi prepogosto. Včasih se je tudi zgodilo, da je bila njegova posodica s hrano zjutraj prazna. Napolnila se je šele proti popoldnevu. Sivi mucek je glasno jokal, da spomni družino, da je tudi on lačen. Takrat je Fantek kričal nanj, da naj takoj preneha tečnariti. Zato se je trudil biti priden muc in pozabiti na kruleči želodček. Sivi mucek se je še vedno želel igrati s Fantkom in se ponoči stisniti k njemu, vendar ga je ta vedno pogosteje odpodil z glasnim »šššššcccc«. Zato se je trudil biti priden muc in se Fantku umikati s poti.

Nekega mrzlega zimskega dne je Sivi mucek spal na tleh ob radiatorju. K njemu je prišel Oče in ga vzel v naročje. Sivi mucek se je razveselil, saj je preteklo že veliko časa, odkar se je nekdo nazadnje poigral z njim ali ga vsaj pobožal. Vendar pa Oče ni imel časa za igro. Prijel ga je za kožo na vratu in ga potisnil v majhno škatlo. Sivi mucek je prestrašeno mijavkal, ko se je škatla tresla in je okoli sebe slišal glasen ropot. Sivemu mucku se je zdelo, da je preteklo neskončno veliko minut, preden se je vse umirilo in je spet zagledal dnevno svetlobo. Vendar zdaj ni bil več v svojem toplem domu. Stal je ob cesti na kupu snega, ki mu je hladil tačke. Sivi mucek je prestrašeno pogledal okoli sebe. Žalostno je zajokal.

Sivi mucek je nekaj časa izgubljeno taval po snegu in se tresel od mraza. Glasno je mijavkal, da bi priklical Mamo, Očeta ali Fantka. Vendar ni bilo nikogar, ki bi ga prišel rešit. Le leden veter mu je pihal okoli ušes. Po nekaj urah od utrujenosti, mraza in lakote ni mogel več naprej. Žalostno je razmišljal, kaj je storil narobe, da si je zaslužil takšno usodo. Pa tako se je trudil, da bi bil priden in ubogljiv mucek, vendar tudi to ni bilo dovolj.

Sivi mucek je nenadoma zaslišal korake, ki so se približevali. Z zadnjimi močmi je pogledal okoli sebe in zagledal prijazno Žensko, ki je po snegu stopala proti njemu. Sklonila se je, ga nežno pobrala in zavila v svojo toplo bundo. Močno ga je stisnila ga k sebi in odnesla domov, kjer ga je ogrela s toplo odejo ter mu dala jesti najboljšo mačjo konzervo, kar jih je Sivi mucek kdaj poskusil.

In kakšen je nauk te zgodbe? Živali niso igrače, so živa bitja, ki imajo čustva. Čutijo strah, bolečino in mraz, pa tudi veselje ter srečo. Zelo lepo je v svoj dom sprejeti puhastega mucka ali kužka, vendar bo ta mladiček nekoč zrastel. Mogoče ne boste imeli več toliko časa zanj. Mogoče vam bo uničil najljubšo obleko, čevlje ali kavč. Vendar je vseeno vaš. Ni predmet, ki ga lahko odvržete na cesto. Če se odločite, da boste v vaš dom sprejeli mačko, psa ali katerekoli drugo žival, se zavedajte, da to ni igrača za nekaj mesecev, temveč družinski član in prijatelj, ki vam bo življenje lepšal mnogo let.

Avtor: Katarina Šumej

Društvo proti mučenju živali Celje

Fotografije: Arhiv Društva

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.