0
0,00 €

VELIKI INTERVJU: Sandra Sambrailo, azil Žarkovica nad Dubrovnikom

Objavljeno: 23.10.2016

Ko sem se vozil v Dubrovnik in se pripravljal na ta intervju, nisem vedel, kaj me na hribu nad tem hrvaškim biserom pravzaprav čaka. Veliko sem prebral o dubrovniškem zavetišču, o težavah, s katerimi se tamkajšnje društvo za zaščito živali sooča že več let, vedel sem tudi, da je zavetišče trenutno dom za preko 300 psov. Da pa je stiska, s katero se soočajo v Dubrovniku tako velika, si vendarle nisem predstavljal.

 

Žarkovica je malo naselje nad Dubrovnikom. Ima najlepšo razgledno točko, kjer je včasih stala znana restavracija. Od leta 2004 je tam zavetišče, parcelo je dubrovniškemu društvu dala na voljo takratna županja. Ne gre za zavetišče, kot smo jih vajeni pri nas. Nima urejenih boksov, psi živijo skupaj (večinoma so razdeljeni v krdela), poleg razpadajočih hišic so tam psom na voljo še odslužene trafike in stari vojaški avtobus. Zime so najtežje. Psi imajo vodo (ki jo dovažajo s cisterno), imajo hrano, ležišče, a pogoji bi morali biti veliko boljši. Samice so sterilizirane, vsi psi pa cepljeni in čipirani. Veterinarska oskrba je pomanjkljiva in nezadostna, ker za to društvo nima dovolj sredstev. Sredstev, ki jih v vseh normalnih mestih sicer priskrbijo občine.

 

S Sandro Sambrailo, ki so jo pred točno letom dni aretirali v svojem »domu« - zavetišču Žarkovica, pred očmi pa nasilno odvzeli preko 60 psov, sem se srečal prvič. »Kako sem vas vesela,« je bilo slišati takoj ob vstopu na »dvorišče« zavetišča, v njenem glasu sem takoj začutil, da kliče na pomoč. Skozi pogovor sem razumel, da je njena prošnja usmerjena v to, da za dubrovniško sramoto čimprej izve ves svet. Saj so ušesa tistih, ki bi morali v Dubrovniku na področju živali nekaj vendarle ukreniti, če ne drugače pa zato, ker jih k temu zavezuje zakonodaja, že več let popolnoma gluha. Ne le to, župan in njegovi sodelavci so v zadnjem letu izvedli več poskusov nasilnega umika psov, tiste, ki za te pse neutrudno skrbijo, dan in noč, poleti in pozimi, pa spraviti za zapahe. Zakaj, ne ve nihče.

 

Ker se je na noge dvignil velik del javnosti, vključno z mediji, so psi še vedno tam. Sandra pa tudi. A želi si spremembe, želi si, da bi psi končno dobili dostojno bivališče. Je neutrudna borka, z veliko ljubezni do živali. Hkrati pa polna žalosti in razočaranja. Pri delu v zavetišču ji pomaga le peščica prostovoljcev dubrovniškega društva, občasno na pomoč pridejo tudi turisti in ostali obiskovalci. Tik pred začetkom pogovora je bil trenutek nepazljivosti dovolj, da se je blok, v katerem sem imel zapisana vprašanja, spremenil v tisoč malih koščkov. Psom je bil moj obisk v neizmerno veselje, blok pa »igrača«, kateri se niso mogli upreti. Ker zgodbo Žarkovice poznam, je nastal spontani intervju.

 

Sandra, ti nikogaršnji psi imajo verjetno najlepši razgled na svetu. Tam spodaj je tudi danes ogromno turistov, vas pridejo obiskati?

 

Tisti, ki vedo za našo zgodbo, pridejo. Mnogo je rednih obiskovalcev tudi med turisti, ki sem jih vedno vesela. Nekateri pomagajo pri vsakdanjih delih, mnogi prinesejo različne donacije… Vsakršne pomoči sem neizmerno vesela.

 

Tukaj je trenutno 300 psov, kar je veliko število…

 

Da, zamislite si, kako je bilo šele pred sedmimi leti, ko jih je bilo preko 500. Na srečo se število na novo sprejetih zapuščenih psov zmanjšuje. Letno jih oddamo med 120 in 150, tako da smo se v zadnjem času ustalili pri številu 300.

 

Malo sem vas opazoval, ti psi vas res obožujejo…

 

To zavetišče je postalo moj dom. Tukaj tudi spim. Če verjamete ali ne, vsi psi bi želeli spati z menoj tam spodaj… (pokaže na kontejner, kjer spi) Danes ponoči sem denimo spala kar tukaj, na tej klopci. Par uric spanja mi je dovolj. Ko vidim, kako se psi namestijo v mojo 'spalnico', si rečem… naj jim bo udobno, jaz bom pač ostala tukaj (pokaže klop).

 

Sandra, preden se dotakneva problemov, ki jih imate z županom in situacije, v kateri se je znašlo to zavetišče bi vas vprašal, vas je strah prihajajoče zime?

 

Ja, ta del leta je najtežji. Od novembra do februarja še posebej. Ko tukaj stisne mraz, je res hudo. Voda poledeni, ogromno je vlage, pse zebe, trudim se, da bi jim bilo kar se da toplo, a saj veste…

 

Neverjetno močna ženska ste, kako vam to uspeva?

 

Le upanja nikoli ne izgubim. Upanja, da bo kmalu bolje, za vse te živali.

 

Ampak saj ne zmorete sami. Saj to veste, kajne?

 

Saj nekako gre. S pomočjo dobrih ljudi. Veste, prostovoljci v društvu imajo še veliko drugega dela na terenu. Tukaj sem jaz, pomaga mi tale fant (pokaže na moškega, ki preklada vreče s hrano). Pridejo tudi ostali.

 

Vrniva se na začetek. Kdaj se je pričela zgodba vašega društva?

 

Društvo je bilo ustanovljeno leta 2001 z namenom, da bi zaprli zloglasni 'šinteraj', v katerem so psi umirali v groznih mukah. To nam je uspelo. Želeli smo tudi vse pse z ulic preseliti na varno. Tudi to nam je uspelo. Nadaljnji cilji so bili seveda ozaveščanje, veliko energije smo usmerili tudi v različne akcije, s katerimi smo opozarjali na nesmiselnost nošenja pravega krzna, promovirali smo vegansko in vegetarijanstvo… skratka veliko je bilo teh akcij, s katerimi smo opozarjali na različne možnosti zaščite živali.

 

Omenili ste pse na ulicah. Danes je ta problematika še vedno zelo pereča predvsem v Bosni in Srbiji. Tudi sam sem opazil, da Dubrovnik teh problemov nima in to je, kot ste povedali, rezultat vašega dela. Zakaj je bil pred mnogimi leti Dubrovnik dejansko poln psov?

 

Vse je posledica vojne. Po vojni je na stotine psov ostalo brez svojega doma. Prepuščeni so bili sami sebi, zbirali so se v krdela, ljudje so se jih bali. Ni bilo nekih hudih incidentov, a strah je bil prisoten. Deloma se to odraža tudi v današnjem odnosu ljudi do psov…

 

Kot razumem, je vaše delo takrat občina podpirala?

 

Skozi vsa leta je odnos občine do nas katastrofalen. Ves čas poslušamo obljube, kako se bo gradilo spodobno zavetišče, kako nas bodo občinarji podprli… Narejen je bil celo projekt novega zavetišča, planirano zemljišče, zagotovljena tudi denarna sredstva. To je bilo še za časa takratne županje, ki nam je na voljo takrat dala to zemljišče na Žarkovici. Potem je prišel nov župan. Dlje od obljub, ni šlo nikoli… Čakamo dejansko že 12 let. Premaknilo se ni nič. In to kljub temu, da bi moralo mesto določene zadeve, v katere sodi seveda tudi pravo zavetišče, zagotoviti, če ne drugače, zaradi zakona!

 

 

Dejstvo je, da bi si zaslužili veliko podpore lokalne oblasti. Na kar opozarjate res že dolgo časa. Vam občina pomaga vsaj s kakšnimi finančnimi sredstvi?

 

Ne. Samo v zadnjem času so nam podarili nekaj vreč hrane in še to samo za pse. Sicer pa nas popolnoma ignorirajo.

 

Oprema, sterilizacije, kastracije, hrana, veterinarske oskrbe, zdravila… kdo to plačuje?

 

To plačuje naše društvo. Kar uspemo zbrati s pomočjo donacij, razporedimo za plačilo vseh teh stroškov.

 

Mineva leto dni od tiste noči, ki se jo boste gotovo spominjali do konca življenja… Tisto agresivno, da ne rečem barbarsko akcijo praznjenja zavetišča smo spremljali tudi pri nas…

 

Strašno je bilo… No, ni bilo prvič.

 

Kako ni bilo prvič?

 

Tako bom rekla. Mesto Dubrovnik ima vsa ta leta eno idejo in en cilj. Uničiti dobro, da bi njihovo zlo bilo manjše. To je moja teorija. Leta 2009, po vseh danih obljubah s strani župana, da se bo Dubrovnik končno pričel ukvarjati s področjem nikogaršnjih živali, je padla odločitev, da se evtanazira vse pse v tem azilu. Župan se je tako odločil, seveda. Za to odločitev smo izvedeli, na srečo, pravočasno. Takoj smo se organizirali, odprli tudi posebno skupino na Facebooku, kjer smo želeli predstaviti to sramoto celemu svetu. 10.000 ljudi se nam je v zgolj enem dnevu pridružilo tam, nam ponudilo podporo, oglasila se je celo Brigitte Bardot, društva za zaščito živali iz celega sveta… Vsi so bili zgroženi. Da lahko eno tako civilizirano, lepo in bogato mesto, ki ga poznajo po celem svetu, ubira take rešitve za tovrstne probleme. In to pri psih, ki so čipirani, sterilizirani, veterinarsko oskrbljeni… torej smo imeli z njimi veliko dela, ti psi so bili pripravljeni iti v nove domove. In vsega bi bilo konec v enem samem trenutku. Ker se je župan tako odločil. Ne iti v partnerstvo, ne pomagati… pač pa ubiti vse pse v tem zavetišču.

 

To se potem ni zgodilo…

 

Ne, k sreči se to ni zgodilo. Zadeva je prišla celo do vlade, podprli so nas mnogi politiki na državnem nivoju… Župan se je potem hitel opravičevati, kot češ, 'nisem jaz tako mislil'… A njegova ideja je ostala živa in še kar traja… Prepričana sem, da ima župan v glavi samo eno možno rešitev za nas. Evtanazijo vseh teh 306 psov.

 

Greva končno k tisti oktobrski noči leta 2015…

 

Bil je 21. oktober, ko se je sredi noči zgodila kraja naših psov. Prišli so 'šintarji' iz 'kill zavetišča' z namenom da bi odvzeli vse te pse. To so storili na neverjetno brutalen način. Da jih pri tem jaz ne bi ovirala, so me aretirali. Tudi to se je zgodilo na zelo agresiven način. Prišlo je tudi 50 oboroženih policistov, kot da gre za neko kriminalno združbo, ne pa za ljudi, ki so humani, ki pomagajo bitjem, potrebnih pomoči. Niso imeli niti naloga, sploh se niso želeli pogovarjati z menoj… Brez besed so planili na pse, ki so tulili, jokali… policista sta me primila pod roko in me odpeljala v policijsko marico. Psi so tekli za menoj, spet drugi jokali… Še danes mi odzvanjajo tisti kriki… Grozno je bilo. (jok)

 

Verjamem vam, da so ti spomini za vas grozni…

 

Oprostite mi. Res je bilo grozno. (jok)

 

Bova za trenutek prekinila pogovor, spijte malo vode…

 

Saj bo. Tista noč je bila strašna. Moj 80-letni oče, veliki borec za pravice živali, je bil tukaj. Gledal je, kako svojega otroka, kot največjega kriminalca trpajo v marico… Pristal je v bolnišnici. Šlo je za brutalen napad, za katerega še vedno nihče ni odgovarjal. Jaz upam, res upam, da bodo ustrezne institucije kmalu opravile svoje delo in bodo odgovorni za tole akcijo tudi ustrezno kaznovani.

 

Koliko časa ste preživeli v priporu?

 

No, še isto noč so me izpustili. Očeta so odpustili iz bolnišnice, odšla sva na Žarkovico, tukaj so bili tudi vsi prostovoljci in mnogi drugi podporniki. Čakal nas je grozen prizor, predvsem vse tiste krvi po tleh zavetišča ne bom pozabila nikoli…

 

Koliko psov so takrat odpeljali?

 

65. Od teh jih je nekaj šlo v zavetišče v Šibeniku, v Pakrac in celo v Medulin. Zelo zelo daleč, torej. Pse so prepeljali s trajektom preko Pelješca, zato, da jim ne bi bilo potrebno preko Neuma, torej Bosne in Hercegovine. Šlo je namreč za krajo psov, bili so brez dokumentov, ker smo jih seveda imeli mi… Meje tako z ukradenimi psi ne bi mogli prečkati.

 

Največ psov pa so odpeljali v Split k dr. Filipovič, ki v hrvaških živalovarstvenih krogih slovi kot »cruela«, s tem sem vam vse povedala…

 

Marsikje sem zasledil njeno ime… kakšno vlogo ima ta veterinarka dejansko v tej zgodbi?

 

V Splitu je odprla zavetišče. Kmalu je izgubila koncesijo v njenem mestu in se je tako povezala z Dubrovnikom, da bi preživela. Saj veste, občina bi ji plačevala za vsakega sprejetega psa... Kot vam je verjetno jasno, o njej nimam prav nobene lepe besede. Ne bom vam razlagala, kaj vse se je dogajalo že leta prej v Splitu, ker nisem človek tračev. Lahko pa vam povem vse tisto, kar sem jaz v odnosu z njo občutila na lastni koži. Dr. Filipovičeva je poleg župana najbolj odgovorna za dogajanje tiste oktobrske noči. Ona je z županom na enaki valovni dolžini. Razmišljata podobno, govorita isti jezik. Skupaj sta oblikovala tudi tisti grozen plan, verjetno obstaja že kak nov. To je človek, s katerim noben ljubitelj živali na Hrvaškem ne želi imeti opravka.

 

Ste uspeli izvedeti, kaj se je zgodilo s temi psi?

 

Ne boste verjeli. Ampak po pse, ki so naši in za katere smo imeli vse dokumente, ki dokazujejo, da smo mi njihovi lastniki, smo odšli osebno v vsa štiri zavetišča in plačali posvojnino. V Splitu recimo okoli 40 evrov po psu. Kar pomeni, da smo plačali, seveda mi sami kot društvo, ne župan, da smo svoje, ukradene pse lahko dobili nazaj. Kljub temu, da je bilo dokazano, da so psi ukradeni in bi jih morala ta zavetišča brez oklevanja vrniti meni oziroma našemu društvu. Kje so še stroški za prevoz, ogromno časa, ki smo ga potrebovali za pot do vseh teh zavetišč… Glejte, narobe svet.

 

 

Kako je na to zgodbo reagirala javnost, kako so se odzvali mediji?

 

Veliko podpore smo prejemali od vsepovsod. Od občanov, medijev, nenazadnje so bili z nami predstavniki vseh hrvaških društev za zaščito živali. Tudi med občinskimi uslužbenci je veliko ljudi, ki nas zelo podpirajo in nam priznavajo zasluge za naše delo. Zahvaljujejo se nam, da smo z našim delom uspeli rešiti velik problem mesta Dubrovnik in z ulic preseliti vse zapuščene pse. To res ni bilo preprosto delo, a župan, žal, vsega tega ne vidi in ne razume…

 

Če vas prav razumem, je vaša največja želja ureditev boljših pogojev za vse te pse.

 

Da. V vsem tem času smo dobili celo veliko ponudb ljudi, ki bi nam želeli donirati zemljišče za ureditev novega zavetišča. Pojavilo se je tudi nekaj potencialnih investitorjev. Župan vse to ignorira, ne želi sodelovati. Žarkovica definitivno ni več primerno mesto za zavetišče, pogoji, v katerih živijo vsi ti psi, niso več sprejemljivi… Borba se tako nadaljuje… Jaz lahko samo upam, da bo prišel dan, ko se bodo zadeve spravile v normalno stanje in se bomo lahko v društvu začeli ukvarjati tudi z drugimi aktivnostmi, predvsem ozaveščanjem…

 

Težko dojamem, da se v vsem tem času niste uspeli z županom usesti za isto mizo in najti konkretne rešitve, se iz oči v oči pogovoriti…

 

Večkrat smo ga pozvali na pogovor in končno, prav v prejšnjem tednu, se je predsednica našega društva uspela sestati z njim. Povedal je, da si želi nekaj spremeniti, da želi novo zavetišče in da nam želi pomagati. Da pa za nekatere stvari ni vedel in tako naprej. Izgovori, kot smo jih vajeni že ves ta čas in tudi tem obljubljam ne verjamemo. Zahtevali smo, da nam pomaga vsaj toliko, da bi tukaj na Žarkovici uspeli preživeti prihajajočo zimo in se nato čimprej usmeri v načrte za izgradnjo novega zavetišča. Pristal je, a od sestanka naprej je vse spet tiho… Čakamo.

 

 

Pred dnevi se je v Dubrovniku odvijal kongres svetovne organizacije Dog Trust, na katerem se vsako leto zbere na stotine ljudi iz sveta živalovarstva. Veliko je bilo govora o podobnih težavah v drugih delih sveta, nenazadnje Dog Trust veliko sredstev nameni tudi pomoči raznim organizacijam, ki se ukvarjajo z zaščito živali. Verjetno vam je poznan njihov večletni projekt pomoči živalim v Bosni in Hercegovini. Kako to, da je taka organizacija povsem ignorirala vaš problem? Pričakoval sem vsaj predstavitev vaših težav, tam bi za to izvedel dejansko ves svet. Kaj se je zgodilo?

 

Tukaj pa ste me dobili. Ne vem. Ne bom govorila slabo o nikomer, o nobeni organizaciji in o nobenem drugem društvu za zaščito živali. Organizacijo Dog Trust spoštujem, veliko so naredili na tem področju. Očitno pa niso videli potrebe, da bi nas vsaj obiskali. Nisem jih vprašala, zakaj in tudi nimam tega namena. Mogoče bo čas prinesel svoje. Morda bodo po tem intervjuju vendarle dali odgovor, zakaj niso, po mojem vedenju prvič obiskali zavetišča v kraju, kjer je organiziran ta njihov veliki dogodek.

 

Vaše društvo sicer skrbi tudi za prostoživeče muce v Dubrovniku…

 

Tako je. Tudi tukaj smo osamljeni, nimamo nikakršne podpore občine. Veliko točk je, kjer jih hranimo, dnevno nameščamo svežo vodo in tako naprej. Vse te mačke so sterilizirane, to nam je prioriteta. Na srečo sodelujemo z dvema veterinarskima ambulantama, ki imata posluh in nam gresta zelo na roko tudi pri ceni sterilizacij.

 

No, prav včeraj se nam je v mestu zgodila ena neprijetnost. V veganski restavraciji, ki se reklamira kot živalim prijazna, smo nahranili shiranega in lačnega mačjega mladiča. Pri tem smo se odmaknili od terase, a videl nas je natakar in pristopil. Na ne ravno prijazen, v bistvu zelo aroganten način, pospremljen s kletvicami nam je zabrusil, naj se umaknemo in naj tega ne počnemo več… Kakšen odnos imajo sicer domačini do nikogaršnjih muc?

 

Mislim, da ste si sami odgovorili. No, ne bom krivična. Povsod so ljudje, ki jim je mar. Dejstvo je, da ima Dubrovnik s temi mucami velik problem. Mačje mladiče ljudje običajno odvržejo pred restavracije. Mislijo, da bodo tam pač normalno živele, rečejo si, saj pridejo turisti, jih bodo že nahranili… No, potem se pa zgodi to, o čemer ste mi pripovedovali pred minuto. To je druga plat tega našega bisera, kot ga radi imenujejo.

 

 

Upanja niste izgubili, kajne?

 

Nikoli! Poglejte, danes ste vi na obisku. Niste prišli samo po ta intervju. Že prej ste nam pomagali kaj postoriti, prinesli ste hrano, ukvarjate se z mojimi psi. Ko vem, da sem obdana tudi s takimi ljudmi, kot ste vi… pa verjetno imate svoje druge probleme, potem upanja ne morem izgubiti. Ko mi je težko, si naglas izgovorim tisto znano – Never give up!

 

Sandra, za konec. Prepričan sem, da bo mnogo Slovencev, ki bodo prišli v Dubrovnik, po tem intervjuju obiskalo tudi Žarkovico. Kako vam lahko pomagajo?

 

Z vsem srcem vas prosim, če vas pot zanese v Dubrovnik, obiščite Žarkovico. To je že prvi korak. Spoznali boste naše pse in vse nas prostovoljce. Vem, da imate v Sloveniji svoja zavetišča in pse, ki čakajo na nove domove. Zato bom rekla tako: obiščite nas na naši Facebook strani. Tam redno obveščamo o dogajanju, potrebah po pomoči, hvaležni bomo sicer prav za vse donacije. Seveda pa nam boste zelo zelo pomagali tudi s tem, da boste pomagali raširiti glas o tej zgodbi, ki jo imenujemo »sramota Dubrovnika«. Ta intervju podelite med svoje prijatelje in naredili boste že veliko.

 

Društvo za zaščito živali na Facebooku

Posebno akcijo pomoči azilu Žarkovica je začelo tudi Obalno društvo proti mučenju živali. Njihovo pismo najdete tukaj - KLIK.

 

Pogovor: Mitja Čehovin

Foto: Dare Čekeliš

 

OSTALI INTERVJUJI - KLIK

 

 

CEPLJENJE IN ČIPIRANJE?

  • Cepljenje proti steklini je obvezno za vse pse. Cepljenje je obvezno prva tri leta vsako leto, potem pa po navodilih proizvajalca cepiva. Pes mora biti označen z mikročipom in prvič cepljen proti steklini najkasneje do dopolnjenega tretjega meseca starosti.

Zadnji oglasi

Oddajo se: Dva bratca iščeta ljubeč in odgovoren dom
Dva bratca, stara dobre tri mesece, manjše rasti iščeta ljubeč, odgovoren dom. Kontakt je Obalno društvo proti mučenju...
Oddajo se: Manolo nujno išče svoj pravi dom!
Manolo se vedno išče dom. Star je dobrih 5 mesecev, srednje rasti. Predolgo je že začasnik, nujno mora v svoj pravi dom. Vljudno vabljeni...
Oddajo se: Kdo bo Bosu omogočil varno in udobno starost?
Bos ima 10 let. Zelo malo lepega je doživel v svojem življenju. Radi bi mu omogočili varno in udobno starost. Čeprav je črn, čeprav je velik...
Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o možnih nastavitvah piškotkov

O piškotkih

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o možnih nastavitvah piškotkov

Sejni piškotki

To so piškotki, ki so potrebni za delovanje spletnega mesta.
'ngnSession' - glavni piškotek, ki vzdržuje sejo in se izbriše s potekom seje. Seja privzeto poteče po 2 urah
'OAID' - piškotek potreben za namene oglaševanja, ne shranjujemo nikakoršnih podatkov. Potreben je za preprečevanje podvojenih klikov ter dvojnega prikazovanja. Poteče po 1letu.
'ngnCookies' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede piškotkov
'ngnFacebook' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Facebook piškotkov
'ngnTwitter' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Twitter piškotkov
'ngnGoogle' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Google piškotkov


Več o piškotkih


 Dovoljeno

Facebook piškotki

Piškotki za Facebook vtičnike, ki med drugim vključujejo gumb 'Všeč mi je' in možnost komentiranja izdelkov in novic. Piškotek za to storitev nastavi facebook.com v primeru, da ste to stran že kdaj prej obiskali in poteče v 2 letih.


 Dovoljeno

Twitter piškotki

Piškotki za Twitter vtičnike, ki med drugim vključujejo gumb 'Tweet' in možnost prikazovanja povezanih tweetov. Piškotek za to storitev nastavi twitter.com v primeru, da ste to stran že kdaj prej obiskali in poteče v 2 letih.


 Dovoljeno

Google piškotki

Vtičniki za Google+ platformo, ki vključuje +1 gumb. Piškotek za to storitev poteče po 6 mesecih.


 Dovoljeno