Saj še poznamo rek o psih, ki lajajo, karavana gre pa vseeno dalje? Tako nekako se počutimo prostovoljci in aktivisti v živalovarstvu, ko že leta opozarjamo na vrsto problemov v zvezi z zaščito živali in ravnanjem z njimi, spremeni se pa praktično nič. In ja, vemo, kaj bi bilo treba narediti - popustiti vse skupaj, pa naj gre v maloro, potem, ko bi bilo stanje res obupno, bi se pa mogoče tudi pristojne inšpekcije, ministrstva in kar je še uradnih institucij, zganile.

Morda.

Skeptična sem zato, ker v Zavetišču Horjul že kar nekaj časa prejemajo zelo konkretne grožnje. S strelnim orožjem. In? Se je kaj zgodilo? Razen, da je policija, kakor beremo v časopisnih člankih, prečesala hišo človeka, ki je grozil, in ker ni našla orožja, pač nič ne more? Se bo kaj spremenilo? Pri čemer tokrat grožnje prejemajo ljudje, ne živali. Bi človek mislil, da se bodo potem pristojni kaj bolj angažirali. Ampak ne - v našem sistemu se pač “nič ne da narediti”.

Si predstavljate, da bi enako rekli vsi živalovarstveni prostovoljci in aktivisti in zaposleni v zavetiščih? “Ne da se vstajati na 4 ure in hraniti dudarje.” “Ne da se reševati brezdomnih psov.” “Ne da se sterilizirati prostoživečih mačk.” “Ne da se pregovarjati z ljudmi, naj dajo sterilizirati/kastrirati svoje živali.”

In vendar, čudežno, vse to počnemo, dan za dnem. In ko pride čas, da se zaščiti nas - takrat pa nikjer nobenega. Razen dobrih ljudi, ki prispevajo za uradno varovanje zavetišča. Ja, ja, kar pojdite brat objave Zavetišča Horjul o grožnjah. Berejo se kot na pol kriminalka, na pol grozljivka. Pa to ni knjiga, to je njihova realnost. Ker si je ekipa zaposlenih izbrala poslanstvo, da skrbi za zapuščene živali, z vsem srcem in predanostjo.

Nekje, nekako smo postali družba robotov, utečenih v rutine in procese, kjer se redkim izjemam da ubadati s tem, kako kaj spremeniti na bolje. Kako kakšen zobnik premakniti tako, da bo lažje tistim, ki delajo svet boljši. Da bodo ti bolj zaščiteni in da tisti, ki mučijo, zanemarjajo živali in družbe vsekakor niti malo ne izboljšujejo, pač pa jo slabšajo, s takim početjem ne bodo mogli več nadaljevati.

A vse prevečkrat obljube, da se bo res kaj spremenilo, ostanejo le na zgodbah na Instagramu. Ostane le pri besedah. Živalovarstveniki pa res, res potrebujemo dejanja, besedam upravičeno ne verjamemo več. Še celo predloge, kako lahko država vsaj malo izboljša varnost vsaj v zavetiščih, so v Zavetišču Horjul podali sami - ker, kako je že rekel en od naših bivših premierjev - ne jamrajo, ampak iščejo rešitve. Torej izgovorov, da nihče ne ve, kako naprej - ni!

Ali bo res moralo počiti, tudi dobesedno, da se bo kaj spremenilo? Iskreno upam, da ne, a tega upanja je vsak dan manj.

Društvo za zaščito živali Kranj

Vsebina: Jerneja Faletič

Fotografije: arhiv Društva za zaščito živali Kranj

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.