Zadnje čase smo zasledili kar nekaj očitkov in različnih mnenj glede vračanja divjih/nesocializiranih prostoživečih mačk nazaj v okolje po S/K.

Kot smo že velikokrat povedali - dobrih domov, žal, ni dovolj za vse. Zato moramo vsi stremeti k temu, da se mačkam prepreči nadaljnje razmnoževanje, saj lahko le tako omejimo število novih, nezaželenih mladičev, ki bi se sicer kotili na prostem, v okoljih kjer ni prijazne človeške roke, toplega doma, redne hrane... V takih okoljih si mačke hrano pogosto lovijo same, ljudi se bojijo in se jim izogibajo, saj niso vajene stikov z njimi, niso socializirane (udomačene) in jih je težko že ujeti. Posledično se kasneje, pogosto še po nekaj mesecih, nekatere celo letih, v notranjih okoljih počutijo ujete. Govorimo o prostoživečih mačkah, potomkah lastniških in zapuščenih mačk, ki so iz različnih razlogov pristale na cesti in živijo tako v mestih kot na podeželju. O mačkah ki so od prvega dne v zunanjem okolju, kjer niso bile pravočasno deležne socializacije, ki je kasneje vprašljiva ali celo nemogoča, oziroma bi pomenila večmesečno ukvarjanje z mačko, ki morda nikoli ne bo primerna za oddajo. Ker uganite kaj - ljudje želijo v svoje domove sprejeti mačke, ki so primerne za notranje bivanje, so prijazne, crkljive in nežne. Take, ki so vajene ljudi in v njihovi družbi uživajo, iščejo njihovo naklonjenost in se zanašajo na njih pri vsakodnevnih potrebah. Kar je razumljivo, saj si bodo z njimi naslednjo dekado ali dve delili domove.

Socializacija

Socializacija mačk je najbolj pomembna v zgodnjem obdobju življenja, med 2. in 7. tednom starosti, vendar lahko traja skozi celotno življenje. Pomembno je, da jih že v zgodnji starosti izpostavljamo različnim situacijam, pozitivni interakciji s čim več različnimi ljudmi in drugimi živalmi, božanju, govorjenju in igri, da se naučijo, da so te okoliščine varne in prijetne. To pomaga preprečiti strahove, agresijo in sramežljivost ter spodbuja pozitivno interakcijo z ljudmi in drugimi mačkami. Če se mucka v tem ključnem obdobju ne navadi na tesen človeški stik, na to da jo ljudje dvigujejo, pestujejo in božajo, bo odraščala v strahu pred ljudmi in na splošno ne bo srečna in primerna za življenje v hiši ali stanovanju. Socializacija v kasnejši dobi je dolgotrajen proces, na katerega vplivajo številni dejavniki mačjega življenja in karakterja, zato zahteva veliko časa, sočutja, potrpljenja in truda. Socializirati odraslo mačko ali mladiča po 4 mesecu starosti, ki ni imel tesnega stika s človekom, namreč pomeni postopno navajanje na človeške dotike, prostor, vonjave in zvoke, ki so jim bili do tedaj popolnoma tuji. Ker pa so mačke pač mačke, niti ni nujno, da nam bo, trudu in vztrajnosti navkljub, sploh uspelo.

Posvojitev nesocializirane mačke

Seveda je možna tudi posvojitev nesocializirane mačke, kar je lahko izjemno nagrajujoča izkušnja, ki mački omogoči, da razvije zaupanje v človeka in se integrira v ljubeč dom. Pomembno je vedeti, da je potrebno veliko potrpljenja, ustrezne pozornosti in doslednosti ter da vsaka mačka napreduje v svojem tempu. Prav tako ni vedno enostavno in ni nujno, da se bo razvilo po naših pričakovanjih. Vsekakor je potrebno temeljito razmisliti, če smo zares pripravljeni naslednjih 10, 15, 20 let sobivati tudi z mačko, ki ji morda ne bo všeč božanje in ljubkovanje, morda nikoli ne bo "naročna", morda je v lastnem stanovanju ne bomo mogli uloviti niti ko bo potreben obisk veterinarja, zgodi se lahko celo, da jo bomo le redko videli, saj se bo ves čas skrivala pod ali za omaro...

Če pa se kljub temu odločite za ta izziv, imamo za vas nekaj napotkov, ki vam lahko pomagajo pri socializaciji.

• Ponudite jim prostor in čas: Nesocializirane mačke potrebujejo čas, da se prilagodijo novemu okolju in začnejo zaupati ljudem. Omogočite jim tišino, mir in prostor, kjer se lahko umaknejo, če se počutijo ogrožene.
• Postopno vzpostavljanje stika: Začnite z opazovanjem mačke od daleč in ji dovolite, da se navadi na vašo prisotnost. Poskusite nevsiljivo pridobiti njeno zaupanje s počasnim približevanjem in izogibanjem neposrednim pogledom.
• Uporabite hrano kot spodbudo: Mačke so pogosto motivirane s hrano. Poskusite jim ponuditi hrano iz roke ali jo postavite blizu njihovega zatočišča. To bo postopoma vzpostavljalo pozitivno povezavo med vami in hrano.
• Ustvarite pozitivne izkušnje: S pomočjo igrač in priboljškov gradite pozitivne izkušnje. Postopoma lahko začnete uporabljati igrače za interakcijo in vzpostavljanje povezave.
• Bodite potrpežljivi: Socializacija nesocializirane mačke lahko traja čas, včasih tudi tedne ali mesece. Ne silite mačke v interakcijo, ampak ji dovolite, da sama postavlja meje.
• Veterinarski pregled: Po posvojitvi je pomembno, da mačko odpeljete k veterinarju. Poleg osnovnih zdravstvenih pregledov vam lahko veterinar tudi svetuje o posebnih potrebah nesocializirane mačke.
• Pomoč strokovnjaka: Če imate težave s socializacijo mačke, lahko pomaga strokovnjak za vedenje mačk ali trener za živali. Ti strokovnjaki imajo izkušnje s posebnimi potrebami nesocializiranih živali.

Zavetišča

V Sloveniji obstajajo zavetišča in organizacije, ki se ukvarjajo s problematiko prostoživečih mačk, vendar pa obstaja potreba po bolj sistemskih rešitvah. To vključuje aktivno sodelovanje lokalnih oblasti, financiranje programov kastracije/sterilizacije, spodbujanje posvojitev in vzpostavitev učinkovitih mehanizmov za obvladovanje populacije prostoživečih mačk.

Zavetišča igrajo ključno vlogo pri skrbi za prostoživeče mačke. Vendar pa je osnovni vir težav še vedno prekomerna populacija prostoživečih mačk in prenizka stopnja sterilizacij oziroma kastracij. Neurejeno razmnoževanje brez nadzora vodi do prevelikega števila mačk, kar ima negativne posledice za njihovo dobrobit, zdravje ter povzroča tudi pritisk na lokalne ekosisteme.

Večina zavetišč se trudi po najboljših močeh, a so žal omejena, tako prostorsko kot kadrovsko. Posledično so, glede na ogromno število zavrženih/nelastniških mačk, prisiljena po veterinarski oskrbi divje/nesocializirane muce vrniti nazaj v njihovo primarno okolje. Zdrave mačke se po sprejemu in osnovnem veterinarskem pregledu sterilizira oziroma kastrira, odpravijo se notranji in zunanji zajedavci. Z opazovanjem njihovega vedenja in govorice telesa, predvsem v interakciji z ljudmi, se oceni stopnja socializacije mačke. Oskrbljenim prostoživečim mačkam, ki jih ni mogoče socializirati in jim poiskati domov, se pred vrnitvijo v okolje z zarezo označi uho (običajno se odstrani vršiček levega uhlja). Na ta način se mačko označi z na daleč vidno oznako, ki pomeni, da je že bila oskrbljena. Tako se izognemo nepotrebnemu stresu zaradi ponovnega lovljenja in morebitnega ponovnega posega.

Reševanje te problematike zahteva celovit pristop, ki vključuje sodelovanje med državnimi organi, lokalnimi skupnostmi, zavetišči, veterinarskimi organizacijami, posamezniki ter ozaveščanjem javnosti o pomembnosti odgovornega ravnanja s prostoživečimi mačkami.

Ujemi, steriliziraj/kastriraj in vrni na lokacijo

Vračanje mačk na izvorno lokacijo, znano tudi kot "return to field" (RTF) ali "trap-neuter-return" (TNR), je običajna humana in učinkovita praksa, ki se po vsem svetu uporablja za obvladovanje populacije prostoživečih mačk, izboljša njihovo življenje in odnose z ljudmi, ki živijo v njihovi bližini, in sčasoma zmanjša velikost kolonij. Če jih iz okolja zgolj odvzamemo, na njihovo mesto pridejo nove.

V okviru programa TNR se mačke običajno pregleda, testira, razparaziti ter sterilizira oz. kastrira, po potrebi pa se izvaja tudi zdravljenje drugih zdravstvenih težav. Po okrevanju se mačke vrne na izvorno lokacijo. To je pomembno, ker prostoživeče mačke običajno dobro poznajo svoj teritorij in lahko tam najdejo hrano ter poskrbijo za svoje osnovne potrebe. Poleg tega ohranja njihovo dobrobit, omogoča, da ostanejo v svojem naravnem, poznanem okolju, kjer so odraščale in se razvijale, prispeva k zmanjšanju nesoglasij med mačkami in lokalno skupnostjo ter prepreči morebitno neskladje z drugimi mačkami na istem območju.

Takšna praksa morda na prvo žogo zveni brezčutno, vendar mucam, ki niso vajene človeka in zaprtih prostorov, vrnitev v poznano okolje predstavlja manjše zlo, predvsem pa manjši stres, kot posvojitev. Mačke so izjemno teritorialne živali. V tako spremenjenih razmerah, kot je menjava lokacije, notranje bivanje in življenje z neznanim človekom, se ne počutijo dobro, so pod hudim stresom, preplašene, lahko tudi napadalne.

Hranitelji, ki z rednim hranjenjem prostoživečih mačk postopoma pridobijo njihovo zaupanje, lahko igrajo ključno vlogo pri uspešnih odlovih, spremljanju njihove številčnosti in zdravstvenega stanja.

Opazil/a sem novo plašno muco, kaj pa zdaj?

Če se je v teh mrzlih dneh v vaši bližini pojavila nova mucka, ki je videti brezdomna in ste jo začeli hraniti, ukrepajte čimprej. Ne čakajte, da bo spomladi pred vrata pripeljala sveže leglo lačnih gobčkov, ki se bo jeseni potrojilo/početverilo… Potem, ko ste se pri sosedih prepričali, da zagotovo ni njihova, čimprej obvestite pristojno zavetišče. Zavetišče je dolžno poskrbeti za odlov prostoživeče mačke, njeno sterilizacijo/kastracijo in vrnitev v okolje, v katerem je bila najdena. Stroške oskrbe pa po zakonu poravna občina.

Imejte v mislih, da so mladički prostoživečih mačk že v rani mladosti preveč divji, da bi jim lahko iskali nove domove, zato bodo morali ostati v svojem/vašem okolju. Treba se je zavedati, da prostoživeče mačke v naši okolici so in imajo pravico tudi ostati. Po zakonu jih ne smemo odpeljati drugam ali jim škoditi na kakršenkoli način. Največ kar lahko zanje storimo zanje je, da pravočasno preprečimo nenadzorovano razmnoževanje. S sterilizacijo/kastracijo se bo izboljšala kakovost njihovega življenja, za okolico bodo manj moteče, ker se ne bodo pretepale in ne parile, tako da bo naše sobivanje z njimi veliko prijetnejše. Priporočljivo je tudi, da jih po vrnitvi redno hranite, saj boste le tako lahko nadzirali njihovo število in zdravstveno stanje.

Kaj pa društva, zakaj jih pa oni ne vzamejo?

Društva ne smemo opravljati zavetiške dejavnosti. To pomeni, da ne smemo ne loviti, ne nameščati prostoživečih muc. V sodelovanju z zavetišči lahko sodelujemo pri odlovih, pomagamo s prevozi, čiščenjem in ostalo logistiko. Skrbnikom lastniških živali pa lahko pomagamo pri izposoji opreme in plačilih posegov.

Kljub temu, da gre v društvu za izključno prostovoljno delo, torej naš prosti čas, dobro voljo in energijo, ki jo v reševanje predvsem mačje problematike usmerjamo poleg rednih življenjskih obveznosti, lahko vidite, da rešimo marsikatero mačje življenje, hkrati pa pomagamo tistim, ki bi sicer živele v še večji bedi. Vsak dan dobimo vsaj eno prošnjo za pomoč pri reševanju situacij, kjer se domače mačke prekomerno namnožijo, pa vas moramo pogosto razočarati saj naše zmožnosti niso neomejene. Zato moramo delati tako s srcem kot tudi z glavo in sprejemati odločitve, ki niso dobre le za eno lokacijo, eno mačko, eno osebo - ampak za vse in predvsem na dolgi rok. Če želimo čim več mačkam omogočiti mirnejše, lepše življenje, je edina prava pot, pravočasna sterilizacija/kastracija.

Skupaj se potrudimo, saj nam bo le tako uspelo. Najprej poskrbite za sterilizacije in kastracije na lokaciji, nato za razglistenje/razbolhanje, hrano in potem lahko krenete v iskanje varne/varnejše lokacije, kjer boste prostoživečim mačkam nudili vse kar se da, le v zunanjem okolju. Pri tem smo seveda na voljo za pogovor ali pomoč, tudi finančno.

Kot pravijo Horjulčki:

»Idealen čas za odlove je zdaj - natančneje od začetka novembra do konca februarja (če je zima huda, do konca marca), zato nam prosimo javljajte lokacije čim prej, da vas lahko razporedimo in ''oddelamo'' v teh mesecih. Lokacije javljajte pravi čas, kar pomeni takoj, ko se pojavi nova stalna mačka in ne čakat, da jih ''rata'' 20. Ostali meseci so loterija, saj ne vemo natančno, katera je kdaj kotila oz. koliko visoko je breja, kar ni v njihovo dobro.«

Društvo za zaščito živali Kranj

Avtorica: Tina Mohar

Fotografije: Dreamstime