Žalostno je ime te ulice, Petrinjska – spomin na potres je še vsepovsod prisoten. Muckov tu ni. Izginili so, se razpršili neznano kam. Ob trgovinah še vedno pričajo ruševine, na novo se gradi cela ulica. In tu, na tej mali Petrinjski ulici, nekje v Zagrebu, vsak večer, znova in znova, točno ob 18h, čaka mladi muc otožnega pogleda, a vseeno polnega upanja. In čaka. Čaka svojo Gordano. Ali bo danes prišla? Stara je že in ne najboljšega zdravja. Pa tudi druge mucke še ima. Ali bo vseeno prišla? Ne bo pozabila name? Mucek sedi in potrpežljivo pogleduje naokoli. Malo ga je strah. Tukaj so avtomobili. Stroji. Ljudje, ki mu govorijo “šic-šic” in ga včasih brcnejo.

Malo se premakne in pogleda nekam daleč čez naselje. Tam, desno od Petrinjske, daleč, daleč nazaj, tam je v resnici doma. Za gradbiščem. V majhnem grmovju se skrije. In ves dan čaka, da gre spet tja, kjer je Gordana doma. Da bo ura 18 in da se odpravi spet tja. Prestopa se in čaka. Kar naenkrat dvigne svoja premražena ušeska. Zagleda znan obris. Z repom pomaha in sramežljivo zamjavka. Gordana je tu. Prišla je, prišla!

Mucek Žak s Petrinjske je bil lani s pomočjo srčnih ljudi rešen ulice. Čudovita ekipa punc Petre, Tanje, gospe Ranke in gospe Gordane iz Zagreba, DZLMZ Vojnik je garala dan in noč in ga pripeljala na varno v Slovenijo. Društvo za lepše mačje življenje ga je sprejelo v svojo oskrbo. Velika zahvala gre gospodu Sandiju, ki mu je brez pomisleka ponudil svoj dom in ljubezen.

Žak je bil nekastriran, FIV+, zaparaziten, močno vnete učke, močno mikrosporičen. Nobeno društvo, noben zavod, nobeno zavetišče, nihče, prav nihče, ne v Zagrebu, ne pri nas, ni imel posluha za sprejem in namestitev tega reveža. Pa bojda je poslanstvo vseh omenjenih reševanje živali. Sploh ni pomembno od kod je žival, važno je to, da rabi pomoč.

In spet v DZLMZ Vojnik nismo mogli pogledati stran od oči trpečega in prosečega bitja, kljub temu, da smo odvisni zgolj in le od donacij razumevajočih in srčnih ljudi. Ob tem, da dnevno skrbimo za skoraj stotino prostoživečih muc, da o naših službah, družinah in naših živalih ne govorimo. Nimamo zaposlenih, ki bi opravljali to delo, na prste ene roke se lahko preštejemo predani aktivisti, ki smo življenje posvetili tistim, ki nimajo svojega glasu in smo zato mi njihov glas, in ponovno, ni važno od kod je žival. Vsaki je njeno življenje edino. Vidimo obup in žalost v očeh trpečega in to ne glede na to, od kod prihaja.

Žak je danes v celoti veterinarsko urejen. Nobenih kliničnih znakov mačjega aidsa ne kaže. Živi srečno mačje življenje v idiličnem in ljubečem okolju svojih posvojiteljev Darje in Sandija.

Piše: DZLMZ Vojnik

Suzana S. 

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.