Tokrat se bomo prvič podrobneje posvetili živalim, ki iz takih ali drugačnih razlogov izgubijo dom. Kaj te živali pravzaprav doživijo, ko čez noč pristanejo na cesti ali v zavetišču? Ali se psi čez dolga leta sploh spominjajo travmatične izkušnje, ki so jo doživeli v mladosti? O tej zelo zahtevni temi smo se pogovarjali s Tilnom Mlakarjem, ki se že dolga leta ukvarja s pasjo psihologijo. Naziva "pasji psiholog" nima rad, pravi. "Bolj pravilno bi bilo pasji behaviorist, saj se ukvarjam z neželenimi pasjimi vedenji. A ker ta pojem zveni zelo strokovno, sem se tudi sam zatekel k terminu "psiholog", ki pa je lahko malce zavajajoč. Psihološko delo s človekom je namreč precej različno od dela s psom. Res pa je, da prav toliko oz. še več kot s psi delam z njihovimi lastniki. Moj cilj je naučiti njih, kako s spremembo svojega odnosa do psa spremeniti njegovo vedenje," uvodoma pove Tilen. Sam je znanje najprej pridobival ljubiteljsko, nato z dopisnim študijem na dveh britanskih izobraževalnih središčih.

S kakšnimi vprašanji in težavami se največkrat na vas obračajo skrbniki psov?

Rekel bi, da imajo lastniki psov največ težav z njihovim strahom. Ki se seveda lahko kaže v različnih vedenjih, od fobij in do izredne plahosti do ločitvene tesnobe in tudi agresivnosti.

Se strinjate s tem, kar pravijo mnogi, da je postal pes preveč "počlovečen"? Je to za psa sploh dobro?

Pri nas imamo še vedno pretiravanje v obe skrajnosti, tako preveliko razvajanje in "počlovečenje" kot zapiranje psa v pesjak za celo njegovo življenje brez družbe in izhoda. Da ne omenjam pasjih bojev ... Ampak kar se tiče te prve skrajnosti, ne vem, če je je vedno več. Moja izkušnja je, da imajo lastniki vedno več znanja o psih in k skrbi za psa pristopajo vedno bolj odgovorno. Ampak, seveda, če od psa pričakujemo, da bo naš čustveni partner ali celo kar nekdo, ki bo popolnoma nadomestil človeško bližino, lahko hitro pridemo do nevzdržnega stanja, ko ne bosta srečna ne pes ne lastnik. Je pa veliko odvisno od psa. Če imamo psa z ravno pravšnjim, neproblematičnim karakterjem, lahko "pridemo skozi" z veliko nezdravega odnosa do njega. Največkrat pa težava postane očitna, če je pes takšen, da ga razvajanje in nepostavljanje meja vodi v agresivno vedenje. Ampak če na kratko odgovorim: ne, za psa ni dobro in tudi ni bolj srečen, če se do njega obnašamo, kot da je človek. Ker to enostavno ni.

A pes torej ni srečen, če s skrbnikom spita skupaj v postelji? So to po vašem mnenju skrajnosti?

Po mojih izkušnjah nikakor ni dobro, da ima pes na posteljo prost dostop. Če že, naj gre tja samo na povabilo. Če pride do vedenjskih težav in je pes vsaj v svojih očeh "glava družine", so na postelji pogosto težave z agresivnostjo, saj se tudi on zaveda, da gre za privilegiran prostor, ki se mu ni pripravljen kar tako odreči. Moj nasvet je sicer, naj pes, če je to možno, spi v istem prostoru z nami oziroma naj ima to možnost, saj je zanj naravno, da krdelo spi skupaj. Vendar bo prav tako srečen in zadovoljen na tleh ob postelji na svoji blazini. In najlažje je tudi vzdrževati neko mejo, če je ta točno določena, ne pa v smislu: enkrat ja, drugič ne.

Pojdiva k psom, ki nimajo take sreče in so iskali ali iščejo dom v slovenskih zavetiščih. Psi pridejo v zavetišča vsak s svojo zgodbo. Nekateri so odvrženi, mučeni ... mnogih se ljudje kar naveličajo. Kaj doživi pes, ki se čez noč iz toplega doma preseli v zavetišče? Koliko časa običajno potrebujejo psi, da se "sprijaznijo" z življenjem v kletki, brez bližine svojega skrbnika?

Na to vprašanje težko odgovorim, saj ima, kot ste rekli, vsak pes svojo zgodbo in karakter. Za večino psov sam prehod v drugo okolje ni problematično, sploh če se mu v prvem ni godilo dobro. Večji problem je samo okolje v zavetiščih, ker ta enostavno nimajo pogojev, da bi psom omogočila nek njim primeren način življenja in vzgojo.

Ali ima lahko pes novega skrbnika raje od tistega, ki se mu je odrekel? Da ponazorim z resničnim primerom izpred kakšnega tedna. Pes je pet let živel krasno življenje v nekem domu, skrbnik odide živeti na drugi konec sveta in se mu odreče. Ta pes dobi novega skrbnika, ki zanj skrbi (vsaj) tako dobro, kot prvi skrbnik. Kaj se dogaja v glavi psa takrat? Obstaja sploh možnost, da pes prvega skrbnika čez čas povsem pozabi? In po drugi strani, lahko novega skrbnika celo bolj vzljubi? Je pri takem psu v nadaljevanju morda prisoten strah, da ga bo tudi nov skrbnik zapustil?

Po mojih izkušnjah je v teh primerih največ odvisno od odnosa novega skrbnika, bolj kot od nekih življenjskih okoliščin, ki jih mi pojmujemo kot ugodne. Se pravi, če novi skrbnik že od samega začetka prevzame pobudo in vodstvo, psi navadno nimajo kakšnih posebnih težav s prehodom. To ne pomeni, da prvega skrbnika pozabijo, to se ne zgodi nikoli. Ampak oni veliko bolj kot mi živijo v sedanjem trenutku in se s preteklostjo ne obremenjujejo. Seveda pa so tudi izjeme, predvsem ko gre za zelo občutljive pse z veliko navezanostjo na skrbnika, ko takšen prehod zanje predstavlja veliko večji stres in potrebujejo več časa za navajanje. Vendar v nobenem primeru ne pomaga, če psa zaradi kakršnih koli okoliščin že pomilujemo in se nam smili. Na ta način smo težko tisti novi trdni vodja, na katerega se bo lahko oprl in se bo ob njem počutil varnega.

Omenila sva že zavetišča. Kako psi pravzaprav doživljajo bivanje v zavetišču? Pred dvema mesecema je iz mariborskega zavetišča v nov dom odšel Pongo, to je pes, ki je v zavetišču bival kar 6 let. Se pes sploh kdaj navadi na življenje v takem okolju, kjer se dnevno izmenja veliko ljudi in psov?

Na to vprašanje bodo bolje vedeli odgovoriti ljudje, ki delajo v zavetiščih in imajo reden stik s takšnimi psi. Pes ni enak psu, pa tudi zavetišče ni enako zavetišču, tako da je dejavnikov tukaj veliko.

Ob posvojitvah smo pogosto priča različnim reakcijam. Nekateri psi novim skrbnikom takoj stečejo v objem, drugi so precej prestrašeni. Kaj naredi tako razliko?

V največji meri karakter psa, pa seveda tudi karakter človeka oz. njuno ujemanje.

Slišal sem, da so v zavetišču nekomu dejali "ja veste, prav vas si je ta pes izbral". Ali je kaj na tem? Se lahko zgodi, da se pes sam "zagleda" v določenega potencialnega posvojitelja in ne obratno?

Do določene mere je lahko res. Tako kot med ljudmi, je lahko tudi med psi ali pa med človekom in psom že takoj neka simpatija ali pa antipatija. Se ujameta ali pa se ne. Čeprav se mi zdi, da takšna izkušnja lahko človeka zavede ravno v počlovečenje psa in v (podzavestno) prepričanje, da psu ne bo rabil postavljati meja, ga vzgajati in biti njegov vodja. Češ, saj sta se vendar že od prvega trenutka tako dobro ujela. Tako da sam ne bi dajal prevelikega pomena takšnemu dogodku.

Na kaj morajo biti pozorni ljudje, ki se odločijo za posvojitev psa iz zavetišča? Čemu morajo v prvi fazi posvetiti največ pozornosti?

Pomembno je, da pri sebi najprej iskreno ugotovijo, kakšnega psa si želijo ter koliko časa in energije so mu zmožni ter pripravljeni nameniti glede na svoje znanje in časovne zmožnosti. Vse prevečkrat se še vedno dogaja, da se nekdo začne spraševat, če bi morda posvojil psa, gre na ogled v zavetišče in kar takoj domov odpelje tistega najbolj ubogega, ker se mu najbolj smili. In ki ima najbrž tudi največ težav, ki jim kot skrbnik lahko ne bo kos. Ali pa se odloči za najlepšega ... Dobro pravilo je, da se za psa nikoli ne odločimo ob prvem obisku zavetišča, saj nas čustva lahko hitro premagajo. Uporabljajmo tudi razum, skrbno opazujmo pse, ki so nam všeč, in preverjajmo, ali ne le njihov videz, ampak tudi karakter in vedenje ustrezata našemu znanju, željam in potrebam.

Sam nudim tudi možnost, da z bodočim lastnikom obiščem zavetišče ali leglo in mu pomagam pri odločitvi. Takšen posvet s strokovnjakom je sploh za prve lastnike psa zelo dobra ideja. A na svojo žalost opažam, da se za to odloči redkokdo.

Katere pa so tiste najpogostejše napake, ki jih naredijo skrbniki, ko v dom sprejmejo psa?

Če gre za psa iz zavetišča je verjetno kar pogosta napaka to, da psa doma prepustimo samemu sebi, češ naj sam spozna vse kotičke hiše in se navadi na novo situacijo. Najbolje je, da že od prvega trenutka prevzamemo pobudo in vodstvo ter mu na ta način pokažemo, da je prišel v novo krdelo, kjer je vloga vodje že zasedena in so pravila krdela takšna in takšna. Tako, da se bo pes najhitreje navadil na novo okolje in se v njem počutil tudi najbolj varnega. Pri posvajanju mladičkov pa si mislim, da je najpogostejša napaka, da lastniki predolgo časa odlašajo z vzgojo in postavljanjem meja. Če kužka pozorno opazujemo, lahko vidimo, kdaj določeno stvar ali pravilo razume. In ko ga razume, je že čas, da to pravilo dosledno uveljavimo. 

Se da posledice izredno travmatičnih izkušenj, denimo mučenja, pri psu sploh kdaj odpraviti?

Če govorimo na splošno, rehabilitacija po travmah poteka tako, da postopoma in z nešteto ponovitvami poskušamo "prepisati" povezave v pasjih možganih, ki so določeno okoliščino do sedaj zaradi travme povezovale z nečim slabim, neprijetnim ali grozečim. Težja kot je travma, daljše in zahtevnejše bo okrevanje.

V teoriji, načeloma, se da odpraviti vse. Na žalost pa je realnost takšna, da pri hudih travmah psu pogosto ne moremo zagotoviti vsega, kar bi potreboval. Pes in skrbnik se morata najprej ujeti. Kot prej omenjena simpatija je lahko prisotna tudi antipatija, ki ovira proces. Skrbnik mora imeti ne le dovolj znanja, pač pa tudi dovolj vztrajnosti, časa in drugih okoliščin, ki bodo psu pomagale k rehabilitaciji. A žal vsega tega pogosto enostavno nimamo na razpolago.

"Pes ne pozabi," je slišati pogosto. Ali to drži? Ali se pes, ki je imel denimo neko neprijetno izkušnjo pri enemu letu starosti, tega dogodka še spominja čez 10 let?

Tako kot človek, si pes lahko nekaj zapomni, lahko pa tudi pozabi. Vendar bolj, kot da bi v spominu podoživljal dogodek, kaj se je zgodilo, gre verjetno v takšnih primerih bolj za nekaj podobnega telesnemu spominu. Neka okoliščina, ki je podobna tisti ob travmatičnem dogodku, ga spomni na to in ga "prestavi" v tisti travmatični dogodek. V tem primeru pa je seveda tudi zelo verjetno, da bo odreagiral v skladu s to travmo, bodisi z begom ali zamrznitvijo bodisi z napadom.

Posvajanje pasjih starčkov iz zavetišč. Pravijo, da ima tak pes že izoblikovan karakter in da posvojitelj točno ve, kaj dobi. A taki psi prepogosto ostajajo dolga leta v zavetiščih. Zakaj?

Da, mislim, da bi bil za marsikoga starejši pes odlična odločitev. Kot ste dejali, lahko bolje ocenimo, za kakšnega psa gre, kakšen karakter pa tudi morebitne vedenjske težave ima. Še zlasti je to lahko dobra možnost za prvega lastnika psa, saj je z odraslim psom načeloma manj dela (razen če ima hude vedenjske težave) kot z mladičkom. Hkrati gre tudi za manjšo časovno zavezanost. Če so naše življenjske okoliščine v roku nekaj let negotove, se je zelo težko zavezati, da bomo za psa lahko skrbeli vse njegovo življenje, tudi 15 in več let.

A za posvajanje starejših psov se ljudje po mojem mnenju večinoma ne odločajo zato, ker imajo ne glede na vse radi živahno energijo, ki jo prinaša mlajši pes ali celo mladiček, pa tudi ker jih je strah, da se bodo na psa ravno dobro navezali, pa ga bodo že izgubili. Prisotni pa so verjetno tudi še drugi razlogi, kot je na primer predsodek, da "se starega psa ne da naučiti novih trikov" in podobno.

Objemanje in ljubčkanje psa. Da ali ne?

Tukaj sva spet pri enem od izrazov počlovečenja psa. Predvsem objemanje ni način izkazovanja pozornosti, ki bi jo psi sami gojili med sabo. To delamo ljudje, veliki večini psov pa ne ugaja. Tako kot ljudje, imajo tudi oni izrazit občutek za intimni prostor in jim je neprijetno, če nekdo vanj stalno nepovabljen vdira. Ljubčkanje je seveda še precej nehigienično. Če gre za psa, ki zna v zanj stresnih situacijah odreagirati agresivno, pa je to lahko celo zelo nevarno početje. Tako da za večino psov velja: čim manj objemanja, čim manj ljubčkanja in čim manj nošenja v naročju.

Ali zehanje psa res pomeni, da mu gre "mečkanje" ali dotikanje s strani skrbnika v tistem trenutku na živce?

Zehanje, tako kot sopenje, je lahko izraz pasje živčnosti. Tako da je povsem mogoče, da neprijetni občutek ob vdiranju v svoj intimni prostor izraža na tak način. Prav je, da to prepoznamo in spoštujemo. Pustimo psom, naj bodo psi, mi pa bodimo njihovi najboljši možni skrbniki in vodniki.



Mitja Čehovin