V Sloveniji se letno skoti okrog 30 tisoč pasjih mladičev. Le dva tisoč jih skrbniki pripeljejo v šolo. Premalo skrbnikov se zaveda, da so sami odgovorni za svojega štirinožca. In kot pravi star pregovor, ima vsak takšnega psa, kot si ga zasluži. Zato bi moralo veliko več skrbnikov svoje štirinožce pripeljati vsaj v malo pasjo šolo, v kateri bi se naučili, kako psi "delujejo" in kako z lahkoto postanejo zares prijetni življenjski sopotniki.

Kdaj začeti s šolanjem?

Vsi smo že kdaj slišali tisto staro "modrost", ki pravi, da je treba psa pustiti pri miru do njegovega prvega rojstnega dneva in ga šele nato začeti šolati. Če želimo imeti prijetnega in za okolje sprejemljivega psa, moramo na to čim prej pozabiti. Psa je namreč najlažje učiti, ko je še mladiček. Takrat nova znanja kar srka vase in si jih zapomni za vse življenje. Tako si je bolje zapomniti tisto modrost, ki pravi, da kar se Janezek nauči, to Janezek tudi zna. S psom je tako najbolje priti v pasjo šolo, ko je še mlad.

Seveda pa ne smemo obupati tudi s starejšim psom. Ni namreč res, da se ga ne da nič naučiti. Psi se učijo vse življenje. Res je, da bomo pri starejšem verjetno potrebovali več časa in energije, da se bo vaj naučil, a končni rezultat bo prav tako dober kot pri mladiču.

Kako začeti?

Ko se odločimo, da bomo psa začeli šolati, je najboljše, da poiščemo pasjo šolo in začnemo obiskovati tečaj. V večini kinoloških društev namreč učijo inštruktorji z licenco Kinološke zveze Slovenije, ki imajo veliko teoretičnega in praktičnega strokovnega znanja iz splošne kinologije, pasje in človeške psihologije, odpravljanja vedenjskih težav... Predvsem pa so usposobljeni, da svetujejo in pomagajo skrbnikom.

Ena od najslabših možnosti je, da psa šolamo sami doma. Tudi, če postopke učenja že od prej poznamo, je pomembno, da našega kosmatinca pripeljemo na poligon. Bistvo pasjih tečajev namreč ni le v učenju vaj, pač pa psi na poligonu spoznavajo druge pse in druge ljudi, pridobivajo nove izkušnje ter se socializirajo. Zato tudi kinološki inštruktorji svoje pse vedno pripeljemo v pasji tečaj.

Delo pod strokovnim nadzorom je pomembno tudi zato, da lahko pravočasno preprečimo različne oblike nezaželenega vedenja. Inštruktorji jih namreč znajo prepoznati prej kot skrbniki sami, predvsem pa je pomembno, da jih znajo preprečiti ali svetovati, kako jih popraviti. Zato je ideja, za katero si slovenski kinologi prizadevajo že dolgo – da bi šolanje postalo obvezno za vsakega skrbnika, z več vidikov popolnoma na mestu.

Učenje naj bo zabavno

Ob misli na pasjo šolo nas pogosto obidejo negativni občutki. Vse dokler ne pridemo v pasji tečaj. Tam pa nenadoma izvemo, da je bistvo šolanja v zabavi. In res je tako. Tečajnikom v šoli poskušajo povedati, da naj v sodelovanju s psom predvsem uživajo.

Pes čuti vsako spremembo v našem obnašanju. Ve, kdaj smo dobre in ve, kdaj smo slabe volje. Znanstveno je dokazano, da ljudje oddajamo različne vonje glede na počutje, ki jih pes s svojim 11.500-krat močnejšim vonjem od človeškega, zlahka prepozna. S svojo tankočutnostjo pa seveda zazna tudi vsako najmanjšo spremembo v našem glasu, telesni drži in obnašanju. Zato je jasno, da moramo v trenutkih, ki jih preživimo s psom, predvsem uživati. Tako bo užival tudi on, nove vaje pa bo osvajal kot za šalo.

Nekaj minut na dan do zmage

Po osem, deset ali dvanajsturnem delavniku smo po navadi utrujeni, treba je še skuhati in po možnosti kaj pospraviti. Že sama misel na to, da moramo s psom ponoviti vaje, se nam upira. Vendar ni treba, da je tako! Za psa si vzemimo nekaj minut večkrat na dan in med kuhanjem jutranje kave, opoldanskim kratkim sprehodom, ali pospravljanjem kopalnice naredimo kakšno vajo. Nato pa si ob večernem sprehodu (ali na poligonu) vzemimo več časa.

Priporočljivo je tudi, da čim manj "utrujamo" psa, če smo slabe volje. Če smo sitni, to prenašamo tudi na psa. Nič, kar naredi, nam ni prav, zato ga tudi ne pohvalimo tako, kot bi ga morali, in na splošno smo takrat po navadi zelo neprijeten sodelavec. Res pa je, da nas delo s psom pogosto sprosti in se po koncu učnega procesa počutimo veliko boljše kot na začetku. Tako, da slaba volja ali utrujenost ne smeta biti vedno izgovor za nedelo s psom.

Pri psih, s katerimi se šele začenjamo učiti, je pomembno, da na začetku ne pretiravamo z dolžino učenja. Takšni psi namreč ne morejo biti dolgo skoncentrirani na delo. Zato je nekaj minut dovolj, čas pa seveda z rednim vsakodnevnim delom postopno podaljšujemo. In prav presenečeni bomo, kako hitro bodo psi sposobni delati tudi eno uro ali več. Tako, da bomo na koncu bolj utrujeni mi kot naš kosmatinec, ki si bo želel delati še in še in še...

Brez prisile do učenjaka

Vsak pes bi moral iti v šolo, kjer bi se naučil osnovnih vaj poslušnosti, smo dejali uvodoma. Res pa je, da jih povelj, kot so "sedi", "prostor" in "čakaj", lahko naučimo tudi doma.Prva stvar, ki jo skrbniki naučijo svojega novega kosmatega prijatelja, je po navadi izvajanje vaje "sedi". Tako pridejo tudi v tečaj ponosni, da njihov pes že nekaj obvlada. Povelje sicer večinoma nekajkrat ponovijo, da pes res sede, vendar so na koncu zadovoljni. Potem pa so velikokrat presenečeni nad tem, da morajo prve ure s psom na tečaju "govoriti" le z rokami in brez besed. Težko jim je namreč razumeti, da psi lažje razumejo neverbalno komunikacijo, saj naše abecede ne poznajo.

V šolah jih naučimo, kaj besede pomenijo. Psu je namreč popolnoma nepomembno, kakšno besedo uporabimo za neko povelje. Zapomni si le to, ali je bil za izvedbo pohvaljen ali ne. Tako mu lahko namesto "Sedi!" poveljujemo tudi "Burek!" (ali karkoli drugega). Če ga ob tem pohvalimo, ko se usede, bo to zanj dovolj nazoren znak, da se bo na našo besedo vedno usedel.

Pomembno je seveda, da je beseda za povelje vedno ista, da psa ne zmedemo. Za povelja si moramo izbirati kratke besede, ki jih odločno izgovarjamo. Pes, ki mu bomo namesto kratkega povelja "Sedi!" rekli "A se lahko prosim malo usedeš tukaj zraven moje noge!" bo namreč težko razbral, kaj želimo od njega.

Nič ni zastonj

Tako kot mi (verjetno vsaj večina) hodimo v službo zaradi plače in so otroci v šoli veseli, če za trud dobijo dobro oceno, tudi psi neradi delajo zastonj. Njihova motivacija za delo je pohvala. Zato za vsako lepo izvedeno vajo dobijo priboljšek. To je majhen posladek, s katerim mu povemo, da smo z njegovim delom zadovoljni. Lahko pa se z njim tudi poigramo, ali jih pustimo počivati. Pomembno je, da jim pokažemo, kako zelo smo veseli, da se odzivajo na naše besede. Sami pa moramo ugotoviti, kaj našemu kosmatincu najbolj prija. Tako bo čas, ki ga bo preživel z nami ob učenju novih vaj, zanj najpomembnejši na svetu.

Vse je lažje, če smo si podobni

Pri življenju s psom mora imeti skrbnik nekaj značajskih lastnosti, ki olajšajo njuno skupno življenje. Če jih nima, lahko pes postane šef, kar vodi k številnim težavam. Med pomembnejšimi so doslednost, vztrajnost in iznajdljivost. Zraven spadajo še dobra volja, želja po novem znanju, volja do učenja... Prav tako pa je zelo dobrodošlo, da nam je karakterno (vsaj približno) podoben tudi pes. Tako je življenje bistveno lažje, učenje pa zabavno.

Ko od psa nekaj zahtevamo, moramo to tudi dobiti. Če na primer zahtevamo, da se uleže, mora to tudi izvesti. Pogosto namreč skrbniki na pol poti obupamo in smo veseli že, če pes samo nakaže, da bo vajo izvedel. Prehitro ga pohvalimo, s čimer se nauči vaje izvajati le na pol. Zato bodimo pri svojih zahtevah dosledni in ne popuščajmo! Le tako bo namreč pes vedno vedel, kaj želimo in pričakujemo od njega. S tem se bo krepil tudi naš odnos, saj v pasjih očeh ne bomo zmedeni človek, ki nikoli ne ve, kaj bi rad.

Prav tako je pomembno, da pri svojih zahtevah vztrajamo. Med najpogostejšimi napakami skrbnikov sta popuščanje pri izvajanju vaj in želja po "preskakovanju" posameznih delov vaj. Nekatere vaje so namreč sestavljene iz več delov, na katere skrbniki pogosto pozabimo. Od psa na primer pričakujemo, da bo že pri treh mesecih mirno sedel in čakal pred trgovino, med tem ko bomo mi nakupovali (po možnosti je to za konec tedna, ko so trgovine še posebej polne, pred njimi pa je ogromno ljudi). Da bomo to dosegli pa ga moramo naučiti kar nekaj vaj: "sedi", "čakaj", navajen mora biti na ljudi, na to, da počaka sam, brez vodnika... Vse to traja nekaj časa in pes tega seveda sam od sebe ne zna. Mi smo tisti, ki ga moramo vse to naučiti, pri čemer moramo biti tudi precej iznajdljivi, da psu med treningom ne postane dolg čas.

Bodimo odgovorni

Marsikaj je veliko lažje, če sta si skrbnik in pes karakterno podobna. Tako kot pri ljudeh tudi pri psi razlikujemo štiri osnovne vrste karakterjev: kolerik, flegmatik, sangvinik in melanholik. Seveda pa je vsak pes (tako kot tudi človek) mešanica različnih tipov. Če se "najdeta" koleričen skrbnik in koleričen pes, je šolanje lažje, kot če sta si popolnoma različna. V odnosu med koleričnim skrbnikom in melanholičnim psom pa lahko pride do številnih konfliktov. To pa nikakor ne sme biti razlog za to, da se vzgoje in šolanja sploh ne lotimo. Za slabo vzgojene pse smo namreč odgovorni izključno skrbniki. Zato je naša osnovna naloga, da se s psom vsak dan ukvarjamo, ne glede na to, kakšne lastnosti imamo mi ali naš pes.

Tina Lekan (inštruktorica šolanja v KD Obala z licenco Kinološke zveze Slovenije)

Foto: Shutterstock